I am back

Pomoje da nisem pisala od... Raje ne omenjam od kdaj.
Včeraj sem dobila "nespodobno povabilo", sam ne tako filmsko. Tisto klasično, ko se ti ena pogodba izteče, pa dobiš drugo, pa najbrž pol še drugo... Pa sem bila kar malo slabe volje, al pa mogoče je boljša beseda RAZJARJENA. Zvečer sem kljub dežju obula superge in se odpeljala na Žaka. Tudi enega avtomobila ni bilo. Vendar sem kasneje, kljub miselni odsotnosti, odkrila, da nisem edina, ki se prebija skozi dež, saj so se fantje veselo pojali za žogo. Prav zaradi vztrajnih nogometašev so sneg odmetali,vendar na mojo žalost direkt na tekaško progo. Razmere so se tako še zaostrile, ne le dež in mraz še umetno nasnežena ali zametena proga mi je oteževala razmere. Pa nič zato! Gležnji so zdržali, namišljen pogovor je tekel kot namazan, dež pa me je veselo namakal. Nč, večkrat bo treba it, pa tud če ni družbe.
Upam, da gremo jutri kej lest, pa da objavim eno NINJAvsko.

Čudaki

Smo eni izmed tistih čudakov, ki hodijo v Trbiž v šoping. Kako bi že rekla Miss 10 par of Camper, twilight zone.
Zakaj pol tja? Mal nostalgije, drugič pa, ker je šoping uspešen. Prvotni namen sta skoraj vedno punce in njuna obutev. Ena ima ful tenko nogico, da ji vsak Ciciban pleše, druga pa široko z visokim nartom, da ne gre v Ciciban. Kakorkoli že, mi smo se navadili trgovine in prijazne postrežbe. Prodajalka privleče vsaj 5 parov čevljev, različnih proizvajalcev, ene številke. Doda še kak model od lani, po polovični ceni in dobim vsaj tri pare kvalitetnih čevljev za dva geoxa, ki pa mimogrede sploh ni tko zlo kvaliteten, vendar o tem kdaj drugič. Pol čez cesto imaš pa še Iano, pa Benetton, pa Sisley in Max&co. (kamor nisem šla:)), in trgovina kjer so 15 let nazaj prodajal CK stvari, zdaj imajo neke bolj mladostne znamke.
In še ena legendarna, kjer smo danes preživeli veliko časa. Tu prodajajo med drugimi meni ljubimi blagovnimi znamkami, tudi Diesel in ti kavbojke na licu mesta v 15 minutah tudi skrajšajo. Majo tak lep star Pfaff v trgovini, da sam gledaš. No ta trgovina je danes kriva za cel zapis. Moj danes NAJdražji, je probal vsaj 8 parov hlač in ene 5 srajc in punce sta bili res potrpežljivi. Vendar se je najmlajši tu že mal trgal, podivjala je izven meja, med drugim je prebudila trgovinskega psa, ki jo je samo postrani gledal. Na mizi sem našla knjižico, in si jo sposodila za umiritev, da bova gledale slikice. Knjige namreč pomirjajo moje otroke. In glej ga, na koncu smo kupili knjigo, pravzaprav plezalni vodniček, ker so opisane zelo dolge smeri, po nizkih ocenah. Lokacija pa je Italijanska stran Bovca. Evo Ninja to je idealno zate!!!




Res si želim spet plezat, pa tud če sam petke. Pejmo kej lezt!!!

Wouldn’t It Be Nice

Preprosto: slikaš, pošlješ fotografijo in zveš kaj si slikal.
Sistem je bil zasnovan na osnovi triletnih raziskavah in sicer za mesto Graz. Za več razumevanja pa si oglejte video:
Avtor: Znanstvenik št.1 klik Dušan Omerčević (tega dobro poznam)
Igralec: Znanstvenik št.2 klik mag. Barry Martin Ridge (tega pa sam poznam)

Nedelja, prokleta nedelja...

Parni Valjak, če se ne motim.
Evo, zlikala sem. Oprala tud, kar večino. Skuhala. Druzga pa nč pametnega. V zaostanku z opravili sem vsaj za kak teden. Nekje pa tud dlje, npr. še zdaj nisem uredila fotografij z dopusta!

Tečem še kar, bolj kot s tekom in pripravami, pa se v zadnjem času, ukvarjam z ekologijo. Trenutno še bolj v glavi, seveda pa tudi v manjših dejanjih. Tako sem prejšni teden nabavila neka nova eko čistila in bila zelo zadovoljna.

Včeraj, pa sem kupila tri aluminjaste stekleničke. Eno zame in dve za moji čebeli. In sicer mi gre na živce, da skos kupujem plastenke in tako svinjam s to plastiko. V resnici najraje pijem vodo iz pipe, pa še poseben luksus se mi zdi, da to lahko počnemo. Vedno, ko grem na tržnico se drenam poleg turistov in močim kljun ob vodnjaku s pitno vodo. Vendar ker povsod ni pip in vodnjakov je bil potreben tudi nakup. Kupila sem nam klik SIGG aluminjaste stekleničke. Stekleničke so baje neuničljive in seveda eko frendly in recyicible. Imajo pa tudi miljon potiskov in so hkrati nek modni dodatek. Zase sem kupila tako z neaktivnim pokrovčkom na sliki, saj jo tako lahko pripnep na plezalni pas (joj kje so ti časi in te skale), za punci pa sem vzela z aktivnim pokrovčkom, da se lažje nalivata (rezultat = mokra postelja).

Švicarski proizvod. Sprva sem bila fanica švicarske blogerice, ki je mimogrede velik patriot in tako velik ljubitelj domačih proizvodov. Zdaj pa opažam, da sem sama čedalje bolj navdušena nad švicarskimi izdelki. Upam, da mi bo naš eko smetnjak za nakup hvaležen.

Nedelja, Ponedeljek, Torek...

Navadno so moji nedeljski zapisi o kakem tekanju ali ne tekanju. Že kar nekaj časa imam super nove superge, tekle pa so le enkrat.
Super so. Tečejo kar same, oziroma, upam da bojo;). Vzela sem za pol številke večje, saj so me prejšnje stale dveh nohtov. Resnično so udobne. Nekje sem nekoč slišala ali pa prebrala, da ti med nosečnostjo zrastejo stopala in jaz sem živ dokaz.

Nike AIR ZOOM VOLMERO+3




Nisem še našla prave motivacije, vsekakor pa se bom prijavila na Ljubljanski maraton, le ne vem še ali bi resno zastavila na 21km ali bo 10km kar dovolj. Vsekakor se bom v roku tega meseca odločila, vse je odvisno od moje sposobnosti organiziranja. Jutri grem namreč po dolgih letih spet v službo, če me nov prej kap;).

Hmmm...

Danes na stopnišču:

Dogodki sobotnega večera

Včeraj sem se prav na hitro odpravila, s kolegico, pokukat na Trnfest. Hitro sva ugotovili, da še vedno nisva dovolj veliki za zunanji šank in ker je igrala neka rock skupina, je morda res bolje, da greva na notranji nižji šank. Zdaj ob nekadilskem zakonu je tam manj folka. Po parih minutah, naju ogovori kelnar. Sprva sem mislila, da nama bo zatežil, ker sva stali blizu vhoda v šank. V resnici, pa je rekel prav nasprotno in sicer, da popestriva sivino obiskovalcev z svojo pink - zeleno kombinacijo in naj še naprej svetiva tam. Hecno, res sva bili v primerjavi z ostalimi kričeči, pomoje naju je najbolj presenetilo to, da midve ne opaziva sivine in črnine drugih.
Ko so nehali igrati, sva se preselili ven in prav prijetno kramljali. Srečali nisva nikogar. Populacija je bila vsaj 10 let mlajša. Med drugim, je padla tudi kaka "profesionalna opazka" namenjena današnjim mladim fantom, ki za image porabijo sigurno več časa od povprečnega dekleta ali ženske. V vrsti na stranišče, me je nek "petnajstletnik", res se mi ne sanja o letih teh fantov - nekje med 15 in 25 , verbalno nadlegoval, revež je bil tako pijan, da ga nihče ni razumel, še sam sebe ne, komaj sem se izmaknila ugrizu v ramo. Zaključek večera, današnja mladina je veliko bolj pogumna od najine generacije, saj naju je ob odhodu ogovoril še en "petnajstletnik", z skrbno izdelanim stilingom, kljub temu da sem imela kolo z otroškim sedežem. Vendar mislim, da tega ni opazil, ampak ga je zamenjal za košaro. Sej ni važno, midve sva se zabavale.
Na poti domov, sem srečala skupino mladih fantov, turistov, ki so me spraševali, če vem kje je "kej for klub ". Malo sem se zbrala in ugotovila, da iščejo K4. Nisem sigurna da dela , vendar sem jih napotila v pravo smer.
Po zabavnem večeru in dveh pirčkih, bi se prilegel miren počitek. Vendar se naši še ne dvoletnici toliko dogaja, da ima precejšne težave s spanjem sploh po 1 uri zjutraj. Tako sva se, kar nekajkrat ponovno uspavale in ko sem nekje ob 2h mislila, da sem končno uspela, se je nekdo odločil, da bo po naši ulici testiral pospeške svojega spoliranega rdečega dvoseda. Okna smo imeli odprta, med vikendi je mirno. Tokrat temu ni bilo tako. Glasno pospeševanje in bremzanje, jo je prestrašilo in spet predramilo. O.k. Enkrat, dvakrat, ta tretjič sta se ustavila na vogalu naše ulica, pomoje, da nista imela več kot dvajset let. Pobrskala sem po hladilniku. Prvič sem zgrešila, saj sem mogla vreči malo okoli ovinka, drugič pa zadela. Ne vem ali samo v zadnji del vozila ali v sovoznika. Odpeljala sta se. Kasneje sem videla sovoznika prihajati peš in ozirajočega v našo stolpnico, od kje je priletelo. Ob 3h sva končno mirno zaspali. Aja, metala sem pa jajca.

Danes sem Don Corleona

Prijetno presenečenje, me je čakalo v nabiralniku, po vrnitvi z dopusta.




Hvala ITIVI.

Eno veliko in dve mali prosim!

Men so super! In puncam bi bile sigurno zabavne;).
Fernando Brízio pa je avtor teh "umetnin".





Več pa na:Vir: designboom

Ana Desetnica 3.7.-6.7.2008

Ne zamudite!
Spored pa je TUKAJ.

Is it just me, or is it hot

Ma kaj šele bo! Včeraj sem praktično obležala ob 21h, kar ni tako navadno zame. Da bi stanovanjsko vročino reševala s prepihom je praktično nemogoče, ker UNION spušča tako nemogoče vonjave, da je bolje bit zaprt v savni, kot na prepihu kvasovkega vetriča.
Pred kratkim sem gledala film Parfum, posnet po istoimenskem romanu in od takrat pogosto mislim na glavnega junaka in na moj voh. Veliko lažje bi bilo, če bi bil malo manj izostren. Za spremembo je tam junak neizmerno užival v novih vonjavah, predvsem lepih deklet;), mene pa bolj kot ne, spravljajo ob živce ali pa še huje. Povzročajo mi, migrenske glavobole.
Ko sem že ravno pri knjigah, in ker nimam nobene pametnejše teme za objavo, berem Dalijev dnevnik. Nisem prebrala še nobene njegove biografije, torej vem o njemu bore malo, trenutno pa sem nekje na polovici knjige. Vendar kljub tem dejstvom, se ne strinjam z njegovo izjavo: "Edina razlika med mano in norcem je, da jaz nisem nor.". Potem kar je zapisano v dnevniku, bi se lahko reklo, da je bil vsaj malce nor. Vse skozi tudi prezira povprečnost in samega sebe imenuje za genija. Povdarja, da je on Dali, v stilu "Denny Crane". Gala, pa je tako ali drugače napol nebeška. Torej, dokaj zabavno.
Če ima kdo kako zabavno knjigo v mislih, za poletno branje, se priporočam. Medtem ko jaz čakam in čakam...

Salvador Dali
The Persistence of Memory (1931)

črni torek...

Vse mi gre na robe. Vsak dan je hujši. Začelo se je v ponedeljek, ko je ena vstala z takim učkom, kot bi jo pičla čebela, ta druga pa tok zašmrkana, da dober, da je sploh dihala. Pol pa ni bilo kruha, mleko se je skisalo, avto spet ni vžgal, halooo...
Da ne govorim o tem, kolk me čas baše, da se je ta druga polovica spravila laufat v mojem terminu in da itak nima časa, da bi me kje zamenjal.
Zvonec!
Paket zame! Wow! Panti za računalnik!:)
Noro! Evo tale del sem dobila:



In ko sta se punce končno malo zaigrale, sem izrabila minute za pre-montažo.
In voila:



Peter brez podpore:)))

Pa je dan lepši!!!

Impresionisti

So me impresionirali. Res, lepa razstava. Sem si jih pa privoščila kar sama, v miru, brez Raglje in brez neumornega Kaskaderja. Priporočam!
Všeč mi je macesen. Poleg velikih platen Groharja in Sternena ter slikovitih in mnogoštevilnih Jakopičevih Križank, me je pritegnila zelena barva Matije Jame, v motivu iz Laxenburga (sej vem, tukaj zgleda rumena, kar sem pričakovala tudi v galeriji).



Pa še ena zelena, Otroci v travi, od Ivane Kobilce.



Če ne verjamete, da sta sliki zeleni, pol pa pot pod noge in v galerijo.

3.dm tek

Tek je bil Oranžen. Tekla sem hmmmm... Bolj slabo.
Bilo nas je rekordno število, govorili so neko številko nad 2000, ampak glede na rezultate nas je bilo okoli 1900 bab. Pa ni scal! Smo celo razjasnile nebo, tako da so bili vremenski pogoji idealni. Proga pa je bila enaka kot lani, lušna.
Pred startom so opozorili, naj se počasnejše tekačice umaknejo na desno in s tem dajo prednost hitrejšim. Ženske so prišle na tek za zabavo, sam zame je pač zabava tekanje, pa čeprav v klanec navzgor. Starala sem dve minuti in pol kasneje in cel klanec navzgor tekla po grabnu, ker se dame niso hotele umikat. Recimo, da se pač niti ne spomniš, da bi se umaknil, sam da pa kljub moledovanju, vpitju in prigovarjanju vztrajaš, pol se pa še neki šopiriš je pa tko Slovenceljsko kokošje (izraz sem si sposodila od Svetlane Makarovič in ga spotencirala) in po vrhu še nešportno. Res, to se lahko zgodi sam na ženskem (kokošjem) teku. Tako da sem bila kar malo razočarana. Pa sej vem, tud sama sem predstavnica ženskega spola, sam včasih mi je pa kar nerodno, da sem, resnično.
Glede same organizacije, osebno nisem imela nekih težav. Le to, da so mi dobrodelni teki ljubši, od vrečke z kozmetiko. Vendar, ker je bil 2.dm tek moj prvi uradni tek, so nostalgična čustva zmagala. Sem pa slišala, da je bila velika gneča za dvig štartnih številk na dan tekmovanja, in da jim je zmanjkalo čipov(le kako če so pričakovali 3000 udeleženk), pa majic za otroke ter podobno. Mislim tudi, da bi se lahko potrudil z dvema ločenima startoma, ker je bila gneča na startu res prevelika.
Do naslednjega teka...

Vročina

Prve jo je imela ta starejša, pol sonce, pol ta mala in ne nazadnje še jaz. Groza!
Kadar je vročina le vremenska, se popoldne zatečemo v živalski vrt, ker je v Tivoliju in pri nas doma za popi... vroče. In tako je bilo tudi v četrtek. Ko smo se vrnile domov je mene oblila neka grozna slabost in šibkost, pa sem si mislila, pač ne prenašam dobro visokih temperatur. Začne mi piskat v ušesih in takrat hitim odpreti tuš in se usedem pod njega. Pa sej, resnično, sem samo enkrat skupi zlezla, samo strah je večen;). Vsa koža me je bolela, tako kot, da bi me opeklo sonce, vendar je bilo to ne mogoče, saj sem bila pokrita, pa še v senci smo bile. Sama sebi sem postajal sumljiva, slabo mi je bilo, koža me je bolela poleg tega mi je bilo hladno, kljub vročini v stanovanju. Odpravila sem se v posteljo in se seveda čez dobri dve uri, zbudila z mrzlico, torej z vročino. O, kako, bedno je bit bolan! No, pa da sem se lahko še bolj sama sebi smilila, me je v petek "usekala" še migrena. Beden vikend. Še dobro da sta šli mali na počitnice iz petka na soboto, je vsaj, kdo užival.
Kljub vsemu, smo se v nedeljo zjutraj odločili za izlet. Jaz sem predlagala Gorenjsko, vendar glede na vremensko napoved nisem bila sigurna. Juno bi šla pa na morje, sam ker na Zakintos in Karpathos ne morš sam pogledat, pejmo na tisto morje k gremo z avtom. In smo šli v Ankaran na Debeli Rtič in je blo ful lušen. Le da smo bili premalo organizirani. Imeli smo le prigrizke in sadje, in ne pašte kot Italijani. Zato smo bili lačni in odšli v gostilno, kjer je bila hrana o.k. postrežba pa katastrofalna. Drugič, bom jaz tud pašto sabo nesla!!!
Ta vikend, pa sigurno ne gremo na morje, je polno nekih dogodkov, beri praznovanj rojstnih dnevov. Če pa bo slučajno kaka ura frej je pa v Tivoliju LUNIN FESTIVAL. Zelo priporočam!!!
Aja, pa v soboto bo Tivoli spet roza ali pač kake druge ženske barve.

Hand analyser

Doma imam škatlo, kjer so spravljene stvari iz preteklosti. Že precej prebrano, vendar še zelo ne sortirano. Tam se najdejo razni katalogi, lastni zapisi, tudi kaka fotografija in kar malo morje krojev in zapiskov, ki pridno čakajo na predelavo;).
Pred kratkim pa sem naletela na profesorico, pri kateri imam še stare študentske grehe. Sprva sem hotela kar glavo sklonit in iti mimo. Ja, valjada, kdo se me bo spomnil. V resnici pa je na našem (si ga pač po vseh letih lastim;)) faksu malo drugače kot pa na "povprečnem" faksu, kjer si le številka indeksa (tu ne mislim biti žaljiva, prej foušljiva), če se seveda ne potrudiš drugače. Študij je pač malce bolj individualen, že zaradi številke študentov, 30 na leto jih sprejmejo, in v višjih letnikih imaš večinoma individualne korekture s profesorjem. Če si pa še vztrajen študent(beri, vsaj 7 let statusa + še vztrajam), lahko bi dobila kar inventarno številko, pa to samo še podvoji vse skupaj. No in tako sem le zbrala pogum in "prijetno" pokramljala, zraven pa še potipala, kake so moje možnosti in če se lahko kej oglasim na "študentski" obisk. No, Tina, pa si si skopala novo jamo! Če ne gre drugače, tudi prav. Sej zdele si že drugo kopljem, tule na blogu;).
Bistvo zapisa je, da sem ob iskanju ustreznih zapiskov izkopala tale list:

In sicer je to izpisek iz mašine za prerokovanje, natančneje iz Krete leta 2001. Prav nasmejalo me je.
Sej veste, to je ena izmed tistih mašin, kamor položite roko in jo poskenira in pol vrže ven opis, zgleda približno takole:

Na Kreto smo se odpravile punce v lastni režiji, na lastnega "absolventa z vseh vetrov", vsaj kar se tiče fakultet. Oh, ja, bilo je... pestro.
Več ali manj sem zadovoljna z analizo moje roke. Ja, jaz verjamem, sej je opis pozitiven, no, tista zadnja postavka me dela malce nejevoljno, vendar je kljub negativnemu predznaku resnična. Čeprav, odkar imam Juno je ta zadolžena za daydreamingday pri nas doma;)
Me pa resnično zanima, na kakem principu deluje ta hand analyser. Am, bam, pet podgan, al je kak drug trik.
Bom letos v Grčiji poiskala avtomat, pa da vidimo kje sem pretentala usodo;))).

set your fingers free...

Ful lušten video, pravzaprav reklama.




(vir space invaders)

Pogumni

Mislim da bolj UTRUJENI, vsaj po 12 km.

Sobota. Punce sta me zbudile že pred sedmo. Valjale smo se pred televizijo, pozajtrkovale, budile Duleta. Priprava deklet za varstvo, prihod babice Irene in odhod od doma. Kljub temu da sem izpraznila mehur me je še vedno lulat. Pozabila sem uro in stekla domov ponjo. Dobili smo se pred Namo in se skupaj z otroci odpravili do Prešerca. Živčna nisem bila, me je pa spet tiščalo na stranišče, tko da po moje le malo nervozna, ker na Golovcu me ni nič lulat.
Pok pištole, pomikanje proti startu in potlej... tek... Gregorja je kar neslo, mene z njim, Dule pa je vlekel nazaj. Vseeno nas je potegnilo v prehitri tempo. Vreme je bilo super, za malenkost prevroče, če bi vseskozi tekli po asfaltu bi nas pobrala na 5 km. Nekje pri Roški nas je prehitel Žiga, moj sošolec iz srednje šole, tekel je tako lahkotno, da človek postane kar zavidljiv. Lovili smo ritem. Pred hosto smo že drugič srečali Zlatota v vlogi fotoreporterja. Dovolj asfalta in zavijemo v hosto in v klanec. Kako prikladno, nastala je gneča in ni se dalo teči ;). Oh ja, po ravnem je tako dolgočasno, v klanec pa tako naporno. Resnično raje tečem v klanec navzgor, kot navzdol, ravnine pa me dolgočasijo, toda tokrat temu ni tako. Ko ti vsi dihajo za ovratnik in ko se telesni vonji prepletajo s parfumi (pa ženske, kje vam je glava), mi postane slabo, pa še v ušesih mi piska, zato hodim, pa vode si želim. Res da je bila okrepčevalnica tam nekje na 5 km, vendar prepozno, vsaj zame. Potrebovala bi jo že po prvem vzponu. Nič, malo tečem, malo hodim, malo komentiramo, nergamo in se hecamo, ko tik pod vrhom prehitimo gospo Heleno, se spet ustrašim da pretiravamo. Pa nas kasneje prehiti gospa njenih letih, čeprav kako leto mlajša pa vseeno starejša, od mene in mojega brata skupaj. Nič zato, dočakala sem vodo, Grega je planil po čokoladi, Dule pa je menda čakal na energie drink. Zdaj pa navzdol, tišči me pod rebri in Gregorja tudi, Dule pa naju preganja. Sosednji tekačici gre na živce Duletovo preganjanje in komentira. Pot navzdol je na koncu tlakovana s kamni in nič kaj prijetna. Prehitim še Lepe in drzne in malo pokomentiram, gospe potožijo, da se moški ne ozirajo. Menim, da smo ženske bolj zavistne in od tod tudi oziranje po konkurenci. Če bom jaz v njihovih letih tako tekla, ali pa vsaj tako dobro izgledala, bom več kot zadovoljna. Pri Špici nas prijetno preseneti Alica, in vzpodbudno teče z nami deset metrov (presenečenje je obojestransko). Na Šuštarcu srečamo še Mojco s transparentom, vendar nisem videla imena ekipa za katero je navijala. Mojca ti si prvovrstna navijačica! Vsak, ki je kdajkoli tekel na prireditvi, se bo strinjal, da navijači in vzpodbujanje prideta še kako prav, ko v rokavu ni več adutov. Ko sem lani tekla 10km na Ljubljanskem maratonu, sem med navijači zasledila dve mali deklici s transparentom "Dajmo mami!", oči so se mi orosile (moje punčare so bile doma z vročino), noge pa so kar bezlale.
Še mimo Magistrata, primemo se za roke, pozabila sem dihat in KONEEEEEEC...



DRUGO LETO PA SPET!

Sobota

Ta teden sem spet ene dva dni vegetirala (migrena), ostale dni pa trenirala, beri jedla makarone, tekla pa nič. Kljub vsemu nisem najšibkejši člen v trojki ;), ali pač...
Ja jutri je D day.
Oh ja, spet nisem pripravljena tako kot bi si želela bit. Še vedno sem v tisti "začetni" fazi ko po 7 minutah teka rečem, pa kaj je meni tega treba. Pol se kot lokomotiva vlečem do ene 20 minute teka, kjer sem mi obvezno zgodi nesreča z mušico - tokrat sem imela usta zaprta, pa se je odločila za samomor v mojem očesu. Torej napol slepa nadaljujem, in ugotovim da mi kar gre, zato grem še čez Rožnik in potlej tam nekje v 30 minuti teka, ko sem tam nekje pri Čadu (kjer diši po pleskavicah), mi je pa zopet žal, da nisem že prej obrnila proti domu in moram zdaj še na drugo stran (do Hale). Ne preostane mi drugega kot da tečem, včasih ko pa res ne zmorem, pa tudi malo hodim (pa kaj pol), in ko zaključim se počutim krasno. Vmes pa so velika nihanja.
Imam občutek, da če bi bolje trenirala, beri pogosteje tekla, bi bila občutno manjša nihanja.

Bomo videli!
Držite pesti za 377!

CUt heRE

Danes sem jo po zelo dolgem času slišala na radiu in me je kar mrzlica stresla.

Robi jo je napisal misleč, da bo to zadnja pesem, ki jo bo bend posnel, naslov pesmi je tudi anagram imena skupine, pesem pa naj bi govorila o samomoru kolega, več pa tule.

Dejansko pa v besedilu marsikdo najde svojo zgodbo...




The Cure
CUT HERE

So we meet again and I offer my hand
All dry and english slow
And you look at me and I understand
Yeah, it's a look I used to know
Three long years and your favourite man
Is that any way to say hello?
And you hold me
Like you'll never let me go
Like you'll never let me go

"Oh, come and have a drink with me
Sit down and talk awhile"
Oh, I wish I could and I will
But now I just don't have the time
And over my shoulder as I walk away
I see you give that look goodbye
I still see that look in your eye

So dizzy Mr. Busy too much rush to talk to Billy
All the silly frilly things have to first get done
In a minute - sometime soon - maybe next time - make it June
Until later doesn't always come
Until later doesn't always come

It's so hard to think "It ends sometime
And this could be the last
I should really hear you sing again
And I should really watch you dance"
Because it's hard to think
I'll never get another chance
To hold you
To hold you

But chilly Mr Dilly too much rush to talk to billy
All the tizzy fizzy idiot things must get done
In a second - just hang on - all in good time - won't be long
until later

I should've stopped to think
I should've made the time
I could've had that drink
I could've talked awhile
I would've done it right
I would've moved us on
But I didn't
Now it's all too late
It's over and you're gone

I miss you, I miss you, I miss you,
I miss you, I miss you, I miss you so much

But how many times can I walk away and wish "If only.."
How many times can I talk this way and wish "If only.."
Keep on making the same mistake
Keep on aching the same heartbreak
I wish "If only.."
But "If only.." is a wish too late

Ob dnevu zemlje

MTV-jeva super animacija. V boljši resoluciji pa tule.



(via NOTCOT.ORG)

In nekaj uporabnih nasvetov:



(vir chrisglass)

Poti nazaj ni

Trening

Danes mi je med tekom v usta priletela mušica, vendar se sledeče ni zgodilo;)

Rubikova kocka

Dule se je vrnil in nam prinesel mala darila. Med drugim tudi tole Google Rubikovo kocko, ki me je okupirala za celo soboto. Uspešno sem sestavila dva segmenta (torej osnovno ploskev + dve vrstici mejnih ploskev). Potem pa cel dan vrtela, zadnjo ploskev, prišla celo tako daleč, da so mi manjkale samo tri ali štiri in potem vse zamešala. Na internetu sem našla navodila. Vendar sem jih prepovršno prebrala, kar me je stalo kako uro vrtenja brez konca. Pogledala sem le slike in vrtela po slikah. Dule je seveda prebral navodila in me rešil!



Super je! Oglejte si uradno spletno stran Rubiks.
Kocka je starejša od mene. Mislim, da smo mi imeli doma dve, plus eno okroglo varianto. Tudi kače se spomnim, vendar ne vem točno kdo jo je imel.

Takole pa jo v 114 sekundah reši triletnica:

Sporočilo v steklenici

Več reklam na funnyplace.org.
(hvala Jurka)

Šolnčki

Včasih si zaželim,
da bi bila majhna, (to sem)
morda mlajša in moja noga manjša, (žal - ne bo šlo)
ali pa vsaj, da bi lahko nosila otroške čeveljčke.






















P.s. Punce so šle v šoping;)

Si ne predstavljam...

da bi študirala tukaj, že tako študiram več kot desetletje, ampak tole zgleda pa tako, da se človeku res ne mudi študirat ;). Več pa TUKAJ.

Vikend v znamenju Čarlija in Lole

Nč lušn, grlo me boli, ena tamala mi kuha na 39, ta druga pa je polna energije.
Tako smo soboto preživele valjajoče se po tleh in postelji, ja seveda kavča ŽAL še vedno nimamo, prostora zanj pa še manj.

Naša 4 letnica je imela včeraj rojstno dnevno zabavo, in je med drugimi lepimi darili dobila risanke Charli and Lola in dve istoimenski knjigici, ki pa sta prevedeni v slovenščino. Tako smo čez dan trikrat prebrale knjigi, zvečer pa še tri risanke. Kljub temu, da sem ilustracije navidez poznala že prej in so mi bile všeč, sem se po ogledu risanke povsem navdušila nad avtorico in ilustratorko likov Charlie and Lola, Lauren Child. Ilustracij so navdihujoče lepe, zgodbe navihane, junaki pa nadvse zabavni. Glede na primerjavo ene izmed knjigic z istoimensko risanko, bi lahko rekla, da je kar dobro prevedena. Nista pa to edina junaka Lauren Child, na njeni strani je še kar nekaj junakov. Torej za začetek priporočam da si ogledate, tale clip (je kar dolg) spodaj in spletno stran avtorice ki je super in uradno stran Charlie and Lola ki je še boljša in kjer se lahko tudi malo poigrate, jaz sem se ;).



Katja hvala za tole "razsvetljenje" in še posebej hvala za Mojco Pokrajculjo, super je. Sem pa šele danes ugotovila, da ji je glas posodila taista igralka kot Čebelici Maji, Jana Osojnik (razsvetljenje št.2). Pred dvemi ali tremi leti (ko je dnevnik izdal svojo zbirko Čebelice Maje) sem besno iskala Čebelico Majo v stari sinhronizaciji na dvd-jih, ker mi je nova sinhronizacija parala živce, no tako hudo spet ni bilo, ni pa bilo nostalgije, seveda nisem dobila in obupala. No zdaj imam pa vsaj Mojco;)

1. Pomladni dan

Všeč mi je, ko me googel opomni na posebne dni.



Kot zanimivost, pa si lahko pogledate evolucijski razvoj, raznih zaščitenih znamk, nekatere imajo kar dolgo zgodovino, več pa TUKAJ.


Kdo bi si mislil da jabolko ni bilo vedno jabolko!

Zabaven blog

Evo kako ga serjejo "fotošopisti", v tem primeru Korejski, saj so hoteli Sharon v reklamnem plakatu za Basic Instinct z mokrimi lasmi, pozabili pa so na odsev v ogledalu.

Tole je prvotni plakat.

Še več takih mojstrskih popravkov in zabavnih komentarjev, pa najdete na Photoshop Disasters blogu.

Kako so lepi!

Lansko pomlad sem odkrila zlatarstvo Skušek in si nadela uhane po 15-ih ali več letih, neverjetno luknjice se mi niso zarasle, imam jih nekje od 3 ali 4 leta.
Takrat sem si izbrala lubenice in jih nosila celo poletje. Za zimo, pa so se mi zdele malce presladke. Želela sem nek bolj zimski motiv npr. snežinke, snežake...celo zimo sem se odpravljala, vendar do tja nisem prišla.
Ko pa sem prejšnji teden kupovala darilo za Sweetie, sem ugledala žirafe, le da so tiste imele fiksne sponke, meni pa so bolj všeč "mobilne". Torej počakat sem moral dober teden na tele:



Splačalo se je, navdušena sem!

Vikend poročilo

Sem delno upoštevala nasvete "miss DG" in "miss 10 pairs of Camper" (komentatorki v prejšnem postu pod psevdonimom), da mogoče pa zaenkrat še ne rabim novih superg. Vsaj ne za na Rožnik, ki se med tednom prav nič ne razlikuje od Črnuške gmajne, le med vikendom je malo bolj sofisticirana populacija.
Sem si pa izbrala čeveljce. Hvala Irena! Tokrat ne prek spleta. So pa tako mehki kot kaki copatki. Pa zame so beli čevlji tako nepogrešljivi, kot za marsikoga drugega črni, teh namreče v moji omari ne boste našli;).



Sita sem zimske garderobe! Živa & Co., prinesite sonce k nam, da bomo lah bosi skakal;).

Še ena čestitka...

Štefi vse naj, naj, naj...

Spet ena o teku...

V nedeljo je bilo zunaj tako krasno pomladno vreme, z malo preveč vetra, vendar idealno za pretegovanje zakrnelih udov. Vreme me je spomnilo, da moj trening slabo napreduje. Sem namreč še v začetniški fazi, mislim, da sem v dveh mesecih tekla samo 5x, slabo, slabo... vseeno bolje od enega svojega so tekača, ki je šel le enkrat (a ne dragi moj športnik), pa še to z menoj.
Ta zgodba je tudi zanimiva. Prvič sva tekla skupaj in bilo je...hmm... ČUDNO. Od nekdaj sem tekla sama, brez pripomočkov, sama s svojimi mislimi, najraje v naravi. Kar se mi zdi edino pravilno, ko ti glava odklopi in noge kar same tečejo. Zdaj, ko ne premorem več take motivacije in ker mi manjka časa za rekreacijo in druženje, sem začela teči tudi v paru, kjer večinoma časa klepetam. Vem da to ni pravi trening, saj je tako dihanje povsem napačno, vendar drugače ne vidim smisla, da bi sploh s kom tekla, pa še po temi ni fajn sam teči. No, ko sva z Duletom tekla skupaj, je tekel tik za mano, da sem ga slišala sopihat, tolk da nisem mogla odklopit, da bi noge same tekle, sam pogovarjat se pa tud ni hotel, al pa ni zmogel ;). Tako da skupnega teka prav kmalu ne bova ponovila;).

Po baterijo za uro sploh še nisem šla in ko sem danes reazmišljala, da bi si za motivacijo kupila nove tekaške superge (še v sklopu rojstno dnevnega darila) sem prišla do novih "motivacij". Mislila sem da bo vse bolj enostavno. Ja sej vem, koga farbam, kot da je bil katerikoli nakup športne opreme do sedaj enostaven. Prvo raziščeš tržišče, izbereš najboljše, primerjaš cene in izbereš najboljše za ta denar in se veseliš. Vse lepo in prav, vendar sem jaz velik estet in izbiram po videzu, ki pa navadno ni najbolj poceni, beri imam nos in okus za velike denarnice, pa vse skupaj ni tako enostavno. Veselim se še ne, sem pa bližje resnici.
Kot sem že omenila v enem od prejšnjih postov, iPoda nimam, sam to še ne pomeni da ga ne bom nikoli imela;). Nekje je treba začet.
Pa sem začela na Nike-ovi strani, kjer reklamirajo nike+ superge, s posebnim žepkom za brezžični senzor, ki se poveže z iPod Nano-m. Torej sama si pobarvam model superg, in si jih naročim preko spleta. Potem rabim samo še Nike+ iPod sport Kit in iPod Nano ter božička, ki mi bo vse to prinesel. Ja iz te motivacije, še nekaj časa ne bo teka.
Sem si pa za zabavo poosebila dva modela superg:





Jutri grem po baterijo za v mojo staro uro in začnem z učenjem. Ker pa si učenja brez sproščanja ne predstavljam, bo ta veljal kot glavna tekaška motivacija. Vsaj za zdaj!

Hvala vsem...

ki ste prišli, hvala za prijetno družbo, za lepe želje in lepa darila. Ko bom zvrtala prve luknje (od mojega dragega sem dobila pošteno žensko darilo- končno ena res dobra mašina), odtekla prvi tek v novi opremi, si obrisala pot z modrim švicbandom, se sproščala v dolgi masaži, se pod prho razvajala z mandljevimi substancami, ali namakala v medeni kopeli, si opomogla z vsemi antiaging preparati, skuhala pravo kubansko kavo, in si jo postregla v vanilijevi skodelici, se peljala v avtu ob dišečem surfaču, preoblekla nogavice in si nadela novo broško, se pa sigurno spet vidimo. Men je bilo fajn, upam da tudi vam.

Pihajte...

Ženske govorijo resnico...

Prasec!!!

O.k. za vse tiste "ne blogerje"

Mislim da je to eden tistih neizbežnih postov.
Zakaj sploh blog?
1.Enostavno, veliko stvari, ki ti jih prileti v mailbox, pa pol zbiraš komu forwardirat, pa večina itak sovraži forwardiranje, pa pač objaviš na blogu,tisto karje tebi všeč, tvoj blog pa ponavadi gledajo tvoji somišljeniki.
2. Res imam rada Internet in na njem najdem veliko stvari, ki znajo bit marsikomu zanimive, všečne, al pa uporabne, sam ne vem pa točno komu. Če pa daš na blog, informacija sama najde uporabnika;). Ker pa nimam toliko časa, da bi vse te stvari objavljala, sem se znašla tako, da sem naročena na bloge in strani ki so mi všeč z googel readerjem (priporočam). Novice tako prihajajo k meni, predvsem razne dizajnerske stvari in jih potem samo poklikam in delim v tistem spodnjem kvadratku Dnevno surfanje, na katerega se lahko prav tako naročite z googel readerjem ali pa email objavami.


3. Resnična inspiracija pa mi je bloggerica swissmiss. Slučajno sem našla njen blog ob iskanju nekih dizajnerskih otroških stvari in ugotovila, da ima kup nekih uporabnih linkov in od takrat sem njen velik fan.

Zakaj dva bloga?
Zato, da ne obešam fotk in filmov tamalih na tegale in da vas ne posiljujem s filmi mojih zverinic v mailboxu, je pa zaprtega tipa, tako da rabite vabilo. Na žalost pa rss feed tam ne deluje, tako da se nanj za enkrat ne morete naročiti, razen pri meni osebno, da vam pošljem mail, hkrati ko objavim post. Upam da bodo mojstri na bloggerju kmalu to popravili.

Še nekaj podatkov za tiste nevešče surfanja in blogov:
Tekst, ki je drugače obarvan ima dodano povezavo, tako da ga lahko kliknete.
Pod objavami je možnost komentarjev, ta je namenjena prav vam, vsakega komentarja bom vesela, saj tako dobim potrditev, da me spremljate. Pisemce, ki je pod objavo, pa je namenjeno posredovanju postov vašim prijateljem, oziroma tistim, za katere menite da bi bil post lahko zanimiv.

Absolutely Fabulous malo drugače...

Spomini in Krvavec...

V petek sva se odpravila na Krvavec. Na poti tja, sem v popolni tišini obujala spomine. Popolna tišina je nekaj, kar resnično pogrešam, od kar imava Ragljo in Kaskaderja.
Spomini so segli vse do takrat, ko je žičnica ali takratni jajček, vozil le vsako uro, in če si zamudil, si čakal na mrazu do naslednjega zagona gondole. Seveda je bila posledica tega, nervoza pred odhodom, mami je hitela še s sendviči , oči je norel da bomo zamudili, Gregor pa je le milo gledal, kakšna bo usoda sendvičev. No, ko smo prišli do gondole in kasneje tudi na Krvavec, je bilo vse pozabljeno. Ruzak smo pustili pri stričku s sidri, in sendviči s suho salamo in domačimi kumaricami so bili odlični. Smuka je bila vedno odlična, vsaj tako se danes spominjam. In ker smo smučali do zadnjega in ker je bila jajčka res počasna, se je zgodilo, da smo čakali več ur na gondolo. Domov smo prišli po sedmi uri in spomnim se, da je bila mami že vsa siva od skrbi in pečenka presušena od čakanja, mene pa so usta od vetra tako pekla, da si solate niti poskusiti nisem upala. Pa sej se še spomnite, ni bilo mobitelov.
Kasneje, v srednji šoli sva s Pijačo (vzdevek je dobila, ker je mene in očeta vedno povabila še na pijačo, ko smo jo nazaj-grede odložili doma), smučali od zgodnjih jutranjih ur do konca, še sendviče sva jedli, kar med vožnjo na sidrih, saj je bilo v času malice občutno manjša gužva na smučišču. Tako sva viseli na Krvavcu skoraj vsak vikend. Kasneje v študentskih časih, pa je bilo obiskov Krvavca manj in tudi gužva je bila precejšna, vendar ne taka kot v petek.

Še nikoli nisem parkirala tukaj, v bistvu si sploh nisem mogla mislit, da je tu parkirišče za Krvavec, ampak le od pizzerije Pod Jenkovo Lipo.



Seveda da nisva bila med najzgodnejšimi, (nekoč se bom zopet zmenila z Janezom, ker je dobr filing prvi zapeljat po zratrakirani progi),ampak tako pozna pa tudi ne. Skrbelo me je, da bo na samem smučišču res gneča, pa je bilo kar vredu. Smuči so res veliko bolj hitre, tako da je gneča le na žičnicah ( le 6-seda res dobro požira množico), temu primerna pa je tudi varnost na smučišču, helikopter je pristal in naložili so vsaj en aki.

Za vso to nostalgijo je poskrbel prav Dule, moj velik športnik ;).



V starih dobrih časih smo se norca delali iz Zagrebčanov (ko smo mislili da smo mi smučarski narod, oni pa fuzbalerji). "Opet oni sa daskama!" Samo oni so imeli tako obrnjene smuči na avtu, smučke so bile seveda hudo lepe, kot tudi ostala njihova oprema, vendar to je bilo pa tudi vse, kar so imeli.
Dule pravi, da je tako bolj praktično za odpiranje prtljažnika. Praktično ali ne praktično, so nekatera nenapisana pravila, in to je sigurno eno izmed njih. Domov grede sem veliko bolj sproščeno sedela na sovoznikovem sedežu.

Mestni muzej

Včeraj sta se Dule in Juno odpravila v Mestni muzej (tudi Dule ima včasih kako idejo, tokrat je omembe vredna;)). Prišla sta ravno v času vodstva in žabica Ana ju je odpeljala po razstavi. Kaj sta videla, pravzaprav ne vem, Juno mi je razlagala o neki sestrici, o nalepkah, o žabici, o Ljubljani, razumela nisem skoraj nič, le jasno mi je bilo, da sta se zabavala. Nato mi je pokazala nekakšno zloženko, zaradi katere vse to pišem, ilustracije so mi bile v trenutku všeč.


Seveda sem pogooglala, in našla ilustratorko Mojco Dolinar.


Res luštne stvari.
Danes, pa sem si ogledala še spletno stran mestnega muzeja in me mika, da naslednjič odideva midve s Floro (če ne vsi skupaj), saj menda, da imajo super kavarno z veliko igralnico, kot nalašč za Floro in njeno mamo.