Spet vikend

Teden zbeži kot bi mignil, vikend pa tudi ne čaka. Praznovanja se kar vrstijo. Tokrat sta bila dva na isti dan in oba precej zabavna. Prvega sem žal izpustila, zaradi priprav na drugega. Ta je bil v znamenju Harryja Potterja.
Hedwig smo si sposodili od nečaka. Slatan je končno dobil svoje ogrinjalo. Hermiona je dobila svojo različico Džuno in jaz sem postala oboževalka Slatana Sharmerja ali gospa Weasley.

Zabava je bila super-truper pravljično organizirana na sami Bradavičarki, če verjamete.

 Prve so otroci preizkusili klobuk izbruh. Tole je sicer Hedwig, ki se ni dala motiti, da klobuk ni za sove :).

Nato so imeli učne ure letenja.

Z gospo Ochrowt so presajali Mandragore.

 Hagrid je pravil zgodbe o zmajih. Najdaljšo učno uro pa je imel Raws in sicer o čudežnih napojih.

 Torte so bile prav tako v znamenju teme. Čudovita sova, zlati zviz in čarovniški cake-popsi :)

Hedwig se baše s klobuki.

Da pa ne boste mislili, da hodim samo po rojstnih dnevih sem se prijavila na spomladansko polovičko na Dunaju, da bom imela motivacijo za zimsko tekanje. Res je, da se zgodaj stemni in da po temi ni najbolj prijetno tekati sam. Zato sem toliko bolj vesela, da obstajajo dekleta s podobnimi željami. Miss Deha se mi je ta teden pridružila na popoldanskem teku po Rožniku in v zadnjem trenutku se nama je pridružila še tekačica z lučko (midve sva jo pozabile). In prav lušno je bilo.
 V petek sem bila kar pošteno utrujena, saj se je naš inštruktor plezanja odločil, da nam bo okrepil stabilizatorje (celotne trebušne mišice), bojda je to pot do napredka.  Mogoče bom imela pa na stara leta raven trebušček :))). Vaje  res niso od muh in po pravici, sem upala, da bo Jeklenka odpovedal petkov "Čvek tek". Malo pred 20h pa je pozvonila in bila že dobro ogreta, saj je pritekla iz Rakovnika do centra. Obula sem superge, vzela lučko in stekli sva v temo. Tekli sva okoli Rožnika in edino kar se spomnim je, da je bilo na kolesarski stezi na Večni poti tema, z veliko začetnico. Kilometri so tekli in sploh nisva uspeli vsega prečvekat. Domov sem se vrnila z bistveno več energije, kot sem jo imela pred tekom. Tako da upam, da nadaljujemo v tem tempu, ker zima bo še dolga. :)

Delovni vikend :)

Pa je bil spet en vikend v smislu :” KAJ MI JE TEGA TREBA? ” Lumpi sem namreč obljubila torto  Angry Birds. In ker sem se lansko leto namučila s smrkci in tičino maso (nič me ni izučilo), sem si letos zamislila cake popse v stilu Angry Birds-ov. Ali pa zgolj take male biskvitke na torti...  Vse bi bilo lepo in prav, če bi  že kdaj v življenju delala z belo čokolado. Lumpa se je javila za glavno pomočnico. Ta-velika je  bila namreč celo dopoldne na Coder Dojo in naredila igrico. Midve pa po nakupih. In nato pri peki. Spekli sva dve pecivi. Eno za torto in drugo za mala peciva in vmes še pripravili kosilo. Že kosilo se nama je zalomilo, no bolj meni, kot lumpi. Pa kako lahko zamočiš lazanjo? Vse je mogoče! 

Nato sva naredil kroglice, dokaj uspešno in topili belo kuverturo. Nikakor se ni hotela lepo stopiti in ko sem stisnila barvo, se je sesirila. Ponovim postopek, ta se je lepše razpustila vendar v stiku z barvo se je zopet sesirila. Obupana brskam po netu in povsod navajajo, da je ta bela kuvertura v 6 kockah najslabša, da bi morala imeti Mannerjevo kuverturo. Torej druga polomija dneva. 

 Imam navadno rjavo kuverturo in poskusim s to. Nič ne bo s ptički na palčki in z Lumpo naribava malo čokolade in poiščeva še kokosovo moko in rešujeva situacijo. Lumpa mi je hotela biti malo preveč v pomoč in glede na polome sem bila že malo obupana, zato sva se zmenili, da jih ona le posuva in namakanje v kuverturo prepusti meni. Na koncu sploh ni izpadlo slabo, za prvič. Samo z jeznimi ptički, pa nimajo nobene veze.

Torej torta se bo mora spremenit v pujska ali pa ptička. Na koncu sem  jo rešila tako zelo na hitro, da sem zarisala jeznega ptiča s čokolado in pobarvala z obarvano smetano. Za rdečo barvo se moram zahvaliti sosedi, ker te je meni zmanjkalo, že pri zasirjevanju čokolade. Lumpa je bila zadovoljna. 

Sem pa Manimejkerju zabičala, da naj me drugič opomni naj ne pretiravam, ker me je glede na hormonsko ne-ravnovesje ( tisti dnevi v mesecu ) vmes dajalo precej slabo razpoloženje ali OBUP. Mar bi nardila dve torti in šla v Mullerja po dve vreči bombonov in jih potresla po torti. Seveda bi lahko cake-popse tudi naročila, tule. Vendar potem ne bi mogla pisati te zgodbe in se v soboto  ob neuspehih smiliti sama sebi. :) 

Nas ta mesec čaka kar še nekaj pestrih praznovanj, kaj pa vas?

Krompirjeve

Po vsem komentarjih na FB in raznih portalih kako bomo vsi pljučnico fasali in podobne bolezni od teka v snegu se ni zgodilo nič nepričakovanega. Vsaj nihče od poznanih ni zbolel. No pa sej vem, da so bili to le  provokativni komentarji in jih kot take tudi jemljem.  Punci sta viruse tresli po hiši, vsaj 14 dni pred maratonom, pa se me ni noben prijel, potem pa odpeketata k babici in naju pustita sama.
Premaknem se le do trgovine, na kak čaj in v kino. Tisti dan, ko se vrneta, pa obležim z neko trebušno gripo. Nekje na skodelici ali kaki kljuki me je čakal nek virus, toksin ali karkoli že in me za 24 ur totalno onesposobil. To o obstoju virusov v telesu in v okolju me od nekdaj zanima in skrajni čas, da  si poiščem malo več informacij o tem.

Smo bile pa na začetku počitnic ustvajalne in izdelale knjižna kazala.

 Danes sem jih odnesla še plastificirat in Lumpa jih je razdelila v razredu. Kajti letos smo v njenem razredu dogovorjeni, da za pogostitev ob rojstnem dnevu ne nosijo nobenih sladkarij. Pa smo se znašle malo drugače. Idejo za plastificirana knjižna kazala, pa sem našla tule.

K izviru Kolpe

Ena od Jeklenih deklet je praznovala okrogli rojstni dan. Povabila je na piknik v Kostel. Ker v te kraje še nikoli nismo zašli, smo se pred piknikom odpravili še k izviru reke Kolpe. Napotili smo se v smeri Unca, mimo Cerknice, čez Babno polje in že na poti tja, so me nervirali ob cesti puščeni avtomobili ( zagotovo gobarji). Do Gorskega kotarja na hrvaški strani ni ravno malo gozdno-gobarskih poti.  Parkirali smo na označenem parkirišču in se napotili do izvira.



 Pot je gozdna in ne preveč naporna. Na poti smo se spotikali ob jurčke in ostale gobe. No, nekatere so nam nesramno mežikale.

 Videli smo stare marele, mušnice in mislim, da so tile na desni turki.

Bojda bo dobra gobarska sezona.

Pri izviru pa je precej pomirjajoče-zeleno.

Medveda na srečo nismo srečali. Smo pa na poti nazaj srečali košuto. Skočila je čez cesto, se ustavila ob robu, nas premerila s pogledom in odskakljala naprej v gozd. Punci sta bili šokirani nad njeno pojavo. Midva pa srečna, da ni končala na avtu. Nekaj metrov naprej, je čez cesto prihitela še srna. Tako smo imeli poleg res pisanega pohoda po narodnem parku, še mali safari.
Piknik se je odvijal v majhni vasi Jakšiči. Ob iskanju družbe lumpam, smo imeli še voden obhod po sosednji res stari hiši. In videli ter slišali marsikatero zanimivo reč.
Lumpam smo tako priskrbeli družbo dveh lokalnih fantov (drugače sta iz LJ) in ob Manimejkerjevi spretnosti je nastal še en lok.

 Še več veselja kot z lokom, pa sta imeli s pitjem studenčnice, guncanjem  in s samim ognjem, ki nas je prav prijetno grel. Prav lušno praznovanje.

 Tudi brez gob nisem ostala. Dobre so bile.

Ajdna

Po 100-ih letih na izlet.

Včeraj so lumpe zmagale in smo šli v Tivoli na Lunini festival. Danes pa je bil moj dan, dan za izlet.  Sprva sem mislila, da jo bomo mahnili kar v Škofjeloško hribovje pa smo se na koncu odločili za Kamniške Alpe Karavanke.
Ajdna je bil cilj. To je vrh z razgledom na Stol in ostale bližnje vrhove. Hkrati pa je tudi Arheološko najdišče. Parkirali smo ob železnici in se sprehodili čez malo lepo vasico Potoki, vse do prvega potoka. Kjer smo bili seveda že žejni. ;)

 Pot se večinoma vzpenja ob potoku, nekje pa kar po potoku. Potoček tudi ponikne. Lumpi bi se seveda takoj igrali z vodo, pa sem obljubila, da si bomo igro z vodo prihranili, za konec.
 Pot gre vseskozi po gozdu in je kar precej strma in lumpi sta imeli kar nekaj težav. Malce igric, pa kak posladek in smo prišli do malega sedla. Od tu vodi na vrh ena zavarovana plezalna pot in pa pot pod steno naokoli. Tretja pot pa do tovorne žičnice za arheologe. Sprva smo stopili po plezalni, a hitro ugotovili, da je še prezahtevna za lumpi in obrnili na drugo pot.

 Tik pod vrhom so zelo lepo obnovljeni rimski zidovi pokriti s streho in opremljenimi z informacijami o najdbah. Kot nalašč za Manimejkerja. :)

 Na samem vrhu, pa je res čudovit razgled tako na Stol, kot na Bled in Gornjesavsko dolino.

 Sestop je vedno težji kot vzpon. Zato sta se pa lumpi veselili igranja ob potoku. Vmes smo našli tole lepotičko.

 Smo jo postavili v kozarec z vodo, v upanju, da se odpre. Kasneje pa še tile dve, ki smo ju pustili v gozdu. Čeprav zdaj berem, da bi takisto lahko naredila z njima :(.

Tale je pravtako romala z nami. Fotka je zelo slaba :(.

Tale dva gobana, najverjetneje vražja, pa smo le ovekovečili!

Zabava ob potoku je trajala. Gradili so jezove, medtem ko sem se jaz ukvarjala z mlinčkom. Ki mi nikakor ni uspel. Nujno potrebujem švicarski nož ali pipec. Tole je ta neuspešen poskus.

Smo pa na poti domov, zasledili čudovitega kar pri hiši, s svojim lastnim izvirom.

Oksimoron

Meni je ful lušna besed,  samo težko si jo zapomnim.
Me pa spomni tudi na kak drug nesmisel.
Pri nas doma smo vsejeda familija, čeprav najverjetneje pojemo malo preveč makaronov, pa otroci malo premalo zelenjave, sam kakih drugih večjih odstopanj pa ni. Pojemo namreč veliko sadja, takega eko pa tudi takega, ki nima nobene super-truper oznake. Jemo tudi kako tako meso, zaradi katerega nas imajo Američani za pogumne :). Je pa res, da skušam kupovati lokalno hrano in da trenutno koristim zelenjavo od tašče, ko bo pa ta pošla, bomo pa spet Zeleni zabojček naročala.  Ampak če ni drugega, kupim tudi španske jagode in podobni hec, pa mleko v tetrapaku pa...
Ko pa je Tina objavila  tale post,  sem se spomnila na vse tiste znance in kolege, nekaj je tudi zapriseženih vegeterijancev ali celo veganov, ki se zelo veliko ukvarjajo s hrano, predvsem s tem eko in bio, a v končni fazi, ti vse to super-truper zdravo hrano propoagirajo s čikom v ustih. V mojih očeh je to totalni nesmisel.  Pa kako ljudje na vsakodnevni ravni uporabljajo proizvod na katerem z res velikimi črkami piše, da povzroča raka. Hkrati pa verjamejo, da je edina res dobra hrana z napisom eko in bio, po vsej  verjetnosti kupljena v enem od velikih supermarketov, pripeljana iz ne vem kako daleč in popolnoma brez okusa.

Danes smo tudi mi vegetarianski.

 Pa da se ne razvnamem preveč, podobni nesmisel mi je tudi, da imajo brezdomci mobilni telefon. Zakaj že?  A ni mobilnik luksus? Svašta! In potem berem kako uporabljajo FB.
Pa še kaj bi se našlo!

Uglavnem smo pa še živi in jutri bomo našo najmlajšo Lumpo okrancljali z rumeno rutko. JUHUHU!

Bohinj, triatlon jeklenih

Lani sem bila prav tako na jeklenih navijačica, le objave mi ni uspelo spisati. Tokrat sem vzela s seboj še Lumpe.
Glavna naša naloga je bila da na Uskovnici  Ninji N2 pripravimo superge, pijačo in gele in prav ta isto storimo še za Jeklenko. Start smo skoraj zamudile. Polno počasnel na cesti, minutka sem in tja ampak pok, smo pa le ujele.

Tudi jeklenki sem ujela v objektiv medtem ko Ninje N2 nisem našla. Nič zato, navodila sem dobila že po gsm-ju. Tako smo se odpeljale na Uskovnico.  Gužva je bila taka da smo avto pustile skoraj na Rudnem polju. Nič zato, malce sprehoda nam ne škodi.
Na menjavi je bila cela zmeda. Ruzake so premetavali sem ter tja. Me smo našle svoje dva, jih pripravile in čakale.  Tudi ostale ruzake so uspeli za silo urediti po številkah. Najbolj tečna situacija so tisti nervozni triatlonci, ki največkrat pomočnico še naderejo, ker jih ne pokliče dovolj glasno ali pa kaj podobnega. Medtem, ko so nekateri povsem mirni, se v miru preobuvajo in si nabirajo nove energije, medtem ko jih domači priganjajo :). Nekemu triatloncu smo vsi iskali vrečko (ruzak), ki je nekje izginila. Žena  nekega drugega tekmovalca mu je ponudila svoje superge in ta jih je sprejel in v njeni odtekel še na kočo.

Me smo opravile svoje dolžnosti  (punci sta fotkali:)) na menjavi in se sprehodile do Konjščice. Dobro da ni daleč, ker sta punci po parih metrih vzpona (res mali) začeli v duetu kašljat, tisto suho nabijanje.
 No na Konjščici smo si naročile žgance in štruklje in k mizi je prisedel starejši par, z kar nekaj vnuki. Malo smo kramljali o hrani in o triatlonu, bojda je njihov sin letos nastopil kot tekač v trojici. Med tem prisede najverjetneje še svakinja z vnučko (deset mesecev), ki se blazno otresa klobučka, je pa kar močno sonce, pa še piha. Nato pa na glavico poveznejo kapico.  Pa ne katerokoli kapico, kapico ki je nastala pod mojimi prsti. Kaj takega se mi še ni zgodilo:). Seveda jih povprašam od kje so jo dobili in razložim, da je nastala pod mojimi prsti. Me pa srčno veseli,  ko vidim,  da ljudje darila uporabljajo in da so jim poleg tega še všeč. Prav lepo presenečenje.

Takole smo pa poležavale na travi in čakale na jeklene tekače, da se vrnejo iz Vodnikove koče. Telim kravam ni hudega,  ko pa te začno prav butasto gledat pa proti tebi rinit, pa tudi ni najbolj prijetno. Na koncu smo odšle še na plažo, kjer so se Lumpe ob družbi še skopale, pod Skalco na podelitev in domov.
Super so teli Jekleni. Ampak vedno manj me mika, da bi se jih še kdaj udeležila. Približno tako kot Bohinj je res fajn in krasen, sam če bi bili Bohinjci malo manj "zagamani", bi bilo pa še bolj fajn.