Ta teden sem spet ene dva dni vegetirala (migrena), ostale dni pa trenirala, beri jedla makarone, tekla pa nič. Kljub vsemu nisem najšibkejši člen v trojki ;), ali pač...
Ja jutri je D day.
Oh ja, spet nisem pripravljena tako kot bi si želela bit. Še vedno sem v tisti "začetni" fazi ko po 7 minutah teka rečem, pa kaj je meni tega treba. Pol se kot lokomotiva vlečem do ene 20 minute teka, kjer sem mi obvezno zgodi nesreča z mušico - tokrat sem imela usta zaprta, pa se je odločila za samomor v mojem očesu. Torej napol slepa nadaljujem, in ugotovim da mi kar gre, zato grem še čez Rožnik in potlej tam nekje v 30 minuti teka, ko sem tam nekje pri Čadu (kjer diši po pleskavicah), mi je pa zopet žal, da nisem že prej obrnila proti domu in moram zdaj še na drugo stran (do Hale). Ne preostane mi drugega kot da tečem, včasih ko pa res ne zmorem, pa tudi malo hodim (pa kaj pol), in ko zaključim se počutim krasno. Vmes pa so velika nihanja.
Imam občutek, da če bi bolje trenirala, beri pogosteje tekla, bi bila občutno manjša nihanja.
Bomo videli!
Držite pesti za 377!
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Veselim se tvojega komentarja!