Po dogem času, spet ena o teku

Končuje se 4. teden mojih jutranjih tekov. Še zdaj ne uživam.
Jutra so krasna. Sploh, ko se sončni žarki prikažejo iza oblakov in se rosa ter meglice nad travami in nad bajerjem lesketajo. Vonj gozda je ob meglenih jutrih še močnejši. Tudi ptice v okolici so povsem spokojne in zanimivo jih je opazovati, ko tako tiho ždijo, bodi se na drevesih ali pa na travnikih, poljih. Jaz pa se še vedno matram s tekom. Neprestano se ukvarjam z dihanjem, kot kak začetnik. Pri hitrejši tekih me neprestano tišči, v predelu dimelj. Nimam pojma od kje se je ta bolečina vzela. In nikakor mi ne stečejo noge.
Po teku se počutim odlično. Naj verjetneje tudi zato, ker je cel dan pred menoj, jaz pa sem že odkljukala prvo stvar. Med tekom tega užitka ni.
Zadnjič sem se podala na Nike nočni tek na grad in ker sta me Ninje zrinile v drugo ali tretjo vrsto, sem se pognala v dir in ne tek ( za moje razmere). Joj kje mi je pamet? Nek mladenič me je še v ravnini prehitel s 6 packom v roki, itak, da nisem popustila :). Mladi fantje so prav nevarno skakali levo, desno. Med tekom sem imela stegnjeno levico pred seboj, saj sem se bala, da me bo kdo spotaknil. Ko pa se je klanec začel, sem skoraj bruhala!
Kljub temu, sem  tekla svoj najhitrejši kilometer do sedaj. Tudi to je nekaj! Bojda je bil prvi tekač na cilju v 9 minutah.

Taki kratki teki niso po mojem okusu, je pa zabavna izkušnja in regeneracija ob pivu in družbi je zmeraj zabavna.

K izviru Kolpe

Ena od Jeklenih deklet je praznovala okrogli rojstni dan. Povabila je na piknik v Kostel. Ker v te kraje še nikoli nismo zašli, smo se pred piknikom odpravili še k izviru reke Kolpe. Napotili smo se v smeri Unca, mimo Cerknice, čez Babno polje in že na poti tja, so me nervirali ob cesti puščeni avtomobili ( zagotovo gobarji). Do Gorskega kotarja na hrvaški strani ni ravno malo gozdno-gobarskih poti.  Parkirali smo na označenem parkirišču in se napotili do izvira.



 Pot je gozdna in ne preveč naporna. Na poti smo se spotikali ob jurčke in ostale gobe. No, nekatere so nam nesramno mežikale.

 Videli smo stare marele, mušnice in mislim, da so tile na desni turki.

Bojda bo dobra gobarska sezona.

Pri izviru pa je precej pomirjajoče-zeleno.

Medveda na srečo nismo srečali. Smo pa na poti nazaj srečali košuto. Skočila je čez cesto, se ustavila ob robu, nas premerila s pogledom in odskakljala naprej v gozd. Punci sta bili šokirani nad njeno pojavo. Midva pa srečna, da ni končala na avtu. Nekaj metrov naprej, je čez cesto prihitela še srna. Tako smo imeli poleg res pisanega pohoda po narodnem parku, še mali safari.
Piknik se je odvijal v majhni vasi Jakšiči. Ob iskanju družbe lumpam, smo imeli še voden obhod po sosednji res stari hiši. In videli ter slišali marsikatero zanimivo reč.
Lumpam smo tako priskrbeli družbo dveh lokalnih fantov (drugače sta iz LJ) in ob Manimejkerjevi spretnosti je nastal še en lok.

 Še več veselja kot z lokom, pa sta imeli s pitjem studenčnice, guncanjem  in s samim ognjem, ki nas je prav prijetno grel. Prav lušno praznovanje.

 Tudi brez gob nisem ostala. Dobre so bile.

Malo mešano

Končno sem se spravila k jutranjemu teku in sploh ni švoh. Občutki po teku so krasni, tista lakota za kosilo ob 11h me malo moti, pa jo s kakšni sokom uspešno zatrem, še za kako urico.  Sem pa še počasna. Plan je, da postanem hitrejša. :)
Med poletjem sem se lotila kar nekaj "hišnih" projektov in če bo vreme držalo, mi jih uspe realizirati še pred zimo in seveda pokažem.
Ker pa se poletje izteka, sem se lotila šivanja bombažnih kapic.

Dekliške:

 Pa fantovske:

Podobna bombažna dekica, bo zagotovo še nastala.

In hlačke mahadračke bo treba narediti,  še v kaki debelejši varianti.

Prijetno nadaljevanje tedna vam želim.

Ajdna

Po 100-ih letih na izlet.

Včeraj so lumpe zmagale in smo šli v Tivoli na Lunini festival. Danes pa je bil moj dan, dan za izlet.  Sprva sem mislila, da jo bomo mahnili kar v Škofjeloško hribovje pa smo se na koncu odločili za Kamniške Alpe Karavanke.
Ajdna je bil cilj. To je vrh z razgledom na Stol in ostale bližnje vrhove. Hkrati pa je tudi Arheološko najdišče. Parkirali smo ob železnici in se sprehodili čez malo lepo vasico Potoki, vse do prvega potoka. Kjer smo bili seveda že žejni. ;)

 Pot se večinoma vzpenja ob potoku, nekje pa kar po potoku. Potoček tudi ponikne. Lumpi bi se seveda takoj igrali z vodo, pa sem obljubila, da si bomo igro z vodo prihranili, za konec.
 Pot gre vseskozi po gozdu in je kar precej strma in lumpi sta imeli kar nekaj težav. Malce igric, pa kak posladek in smo prišli do malega sedla. Od tu vodi na vrh ena zavarovana plezalna pot in pa pot pod steno naokoli. Tretja pot pa do tovorne žičnice za arheologe. Sprva smo stopili po plezalni, a hitro ugotovili, da je še prezahtevna za lumpi in obrnili na drugo pot.

 Tik pod vrhom so zelo lepo obnovljeni rimski zidovi pokriti s streho in opremljenimi z informacijami o najdbah. Kot nalašč za Manimejkerja. :)

 Na samem vrhu, pa je res čudovit razgled tako na Stol, kot na Bled in Gornjesavsko dolino.

 Sestop je vedno težji kot vzpon. Zato sta se pa lumpi veselili igranja ob potoku. Vmes smo našli tole lepotičko.

 Smo jo postavili v kozarec z vodo, v upanju, da se odpre. Kasneje pa še tile dve, ki smo ju pustili v gozdu. Čeprav zdaj berem, da bi takisto lahko naredila z njima :(.

Tale je pravtako romala z nami. Fotka je zelo slaba :(.

Tale dva gobana, najverjetneje vražja, pa smo le ovekovečili!

Zabava ob potoku je trajala. Gradili so jezove, medtem ko sem se jaz ukvarjala z mlinčkom. Ki mi nikakor ni uspel. Nujno potrebujem švicarski nož ali pipec. Tole je ta neuspešen poskus.

Smo pa na poti domov, zasledili čudovitega kar pri hiši, s svojim lastnim izvirom.

Oksimoron

Meni je ful lušna besed,  samo težko si jo zapomnim.
Me pa spomni tudi na kak drug nesmisel.
Pri nas doma smo vsejeda familija, čeprav najverjetneje pojemo malo preveč makaronov, pa otroci malo premalo zelenjave, sam kakih drugih večjih odstopanj pa ni. Pojemo namreč veliko sadja, takega eko pa tudi takega, ki nima nobene super-truper oznake. Jemo tudi kako tako meso, zaradi katerega nas imajo Američani za pogumne :). Je pa res, da skušam kupovati lokalno hrano in da trenutno koristim zelenjavo od tašče, ko bo pa ta pošla, bomo pa spet Zeleni zabojček naročala.  Ampak če ni drugega, kupim tudi španske jagode in podobni hec, pa mleko v tetrapaku pa...
Ko pa je Tina objavila  tale post,  sem se spomnila na vse tiste znance in kolege, nekaj je tudi zapriseženih vegeterijancev ali celo veganov, ki se zelo veliko ukvarjajo s hrano, predvsem s tem eko in bio, a v končni fazi, ti vse to super-truper zdravo hrano propoagirajo s čikom v ustih. V mojih očeh je to totalni nesmisel.  Pa kako ljudje na vsakodnevni ravni uporabljajo proizvod na katerem z res velikimi črkami piše, da povzroča raka. Hkrati pa verjamejo, da je edina res dobra hrana z napisom eko in bio, po vsej  verjetnosti kupljena v enem od velikih supermarketov, pripeljana iz ne vem kako daleč in popolnoma brez okusa.

Danes smo tudi mi vegetarianski.

 Pa da se ne razvnamem preveč, podobni nesmisel mi je tudi, da imajo brezdomci mobilni telefon. Zakaj že?  A ni mobilnik luksus? Svašta! In potem berem kako uporabljajo FB.
Pa še kaj bi se našlo!

Uglavnem smo pa še živi in jutri bomo našo najmlajšo Lumpo okrancljali z rumeno rutko. JUHUHU!