Tek je bil Oranžen. Tekla sem hmmmm... Bolj slabo.
Bilo nas je rekordno število, govorili so neko številko nad 2000, ampak glede na rezultate nas je bilo okoli 1900 bab. Pa ni scal! Smo celo razjasnile nebo, tako da so bili vremenski pogoji idealni. Proga pa je bila enaka kot lani, lušna.
Pred startom so opozorili, naj se počasnejše tekačice umaknejo na desno in s tem dajo prednost hitrejšim. Ženske so prišle na tek za zabavo, sam zame je pač zabava tekanje, pa čeprav v klanec navzgor. Starala sem dve minuti in pol kasneje in cel klanec navzgor tekla po grabnu, ker se dame niso hotele umikat. Recimo, da se pač niti ne spomniš, da bi se umaknil, sam da pa kljub moledovanju, vpitju in prigovarjanju vztrajaš, pol se pa še neki šopiriš je pa tko Slovenceljsko kokošje (izraz sem si sposodila od Svetlane Makarovič in ga spotencirala) in po vrhu še nešportno. Res, to se lahko zgodi sam na ženskem (kokošjem) teku. Tako da sem bila kar malo razočarana. Pa sej vem, tud sama sem predstavnica ženskega spola, sam včasih mi je pa kar nerodno, da sem, resnično.
Glede same organizacije, osebno nisem imela nekih težav. Le to, da so mi dobrodelni teki ljubši, od vrečke z kozmetiko. Vendar, ker je bil 2.dm tek moj prvi uradni tek, so nostalgična čustva zmagala. Sem pa slišala, da je bila velika gneča za dvig štartnih številk na dan tekmovanja, in da jim je zmanjkalo čipov(le kako če so pričakovali 3000 udeleženk), pa majic za otroke ter podobno. Mislim tudi, da bi se lahko potrudil z dvema ločenima startoma, ker je bila gneča na startu res prevelika.
Do naslednjega teka...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Veselim se tvojega komentarja!