"Slovnično občutlivim, ne priporočam branje bloga" :)

ponedeljek, 30. april 2012

Hacienda pri Zajcih

V petek smo se prestavljali po stanovanju in bolj ko ne, smili sami sebi, ker je večina naših prijateljev in znancev kam odpotovala. Ker pa je bilo vreme krasno, smo se popoldne odpravili v Tivoli. Punce z rolerji in z žogo, da bosta vadili tapkanje, jaz pa s klobučkom za neznano naročnico. Hecno, kako lahko mame hitro uberemo isto pot. Ker pa smo bili tam družinsko, obe familiji v celotni zasedbi, smo jo mahnili vsak po svoje. Mi smo hitro naleteli na bivše sosede, ki so se na pridružili v metanju na koš in tapkanju. Ko pa smo se sladkali s sladoledom je prišel še sms, da imamo nočitev v Haciendi pri Zajcih zagotovljeno :). Juhuhu! Zjutraj smo vstali, malce pozno 7.30, ampak se nam je uspelo spakirat v 2 urah. Za nas je to hitro! Na avtocesti smo stali že pred cestninsko (nesreča in potem še ena in ne vem kje še nekaj), tako, da smo zamenjali tudi mejni prehod in na koncu ob 13h le prispeli v Medulin. Tu je punce čakala druščina, mali Ninja (1,5 leta) in njegova 6 letna sestrična. Prispeli smo direkt na govejo juho in pašto. Kdor zna, zna! :) Popoldne smo se sprehodili do morja in punce so me nagovarjale za kopanje, pa sem jim pustila le da se slečejo do gatk in malce brodijo po vodi. Lušne temperature. Lušen Medulin.



 Manimejker je celo kosil travo. No, zvit kot je, so to opravili otroci, v izmenah pod njegovim vodstvom.:) Največje veselje jim je bilo pa ročno striženje trave okoli palme, sivke in rožmarina. Če bi imel troje škarij, kosilnice še vžgati ne bi rabili. Zvečer smo se še izmenjavali pri teku in varovanju otrok (4 otroci in 4 je odrasli). Z Zajklo sva skupaj odtekli eno lepo 10-tko, zraven pa tako mleli (čvekali), da sploh ne vem, kje sva tekli in čudno da se ni kasneje ulilo :). Super in potem še večerjica, pivo, čvek... Otroci so vsi zaspali, kot ubiti.
 Zjutraj smo eni prej, eni kasneje vstali, sprehodili otroke in se spokali v Vinkoran. Super plezališče. Zapuščen kamnolom s super prijaznim dostopom in okoljem za otroke vseh starosti. Tako smo plezali, ležali spali, se igrali, malicali in če ne bi bilo prevelike lakote, bi tam še kar viseli. Seveda gre zahvala tudi našemu osebnemu vodniku- trenerju, ki je za nas preplezal vsako smer vsaj 2x, če ne trikrat in nam vsakemu posebej govoril grife, tako da je bilo plezanje en sam užitek. Nekaterim je dajal tudi direktne nasvete.:)





 Lotila sem se celo ene hudo fantovske smeri, le na top-rop, ampak tudi to je nekaj, morda pa le nekoč. Sonce nas je edino malo opeklo. V apartmaju z malim vrtkom, smo odprli tudi sezono čevapov in odhiteli še razmigat male riti na rolarjih in kolesih. Tako so punce utrujeno popadala v avtosedeže in zaspale še pred mejo. Lušno je bilo. In hvala vsem za sodelovanje, mi smo uživali!

sreda, 25. april 2012

Ošpice,

niso!
Včeraj sem se lotila kiklc. V upanju, da se malo otopli:). Ob urejanju fotografij, pa sem opazila,  da so v zadnjih dveh dneh nastali izdelki z enakim motivom. Kaj č'mo, pikice so nam ljube. :)
Predpasnik je za mojo ljubo mamo, ki si je zaželela enega takega nepremočljivega.  Hlačke pa za eno malo lepotico :).



ponedeljek, 23. april 2012

Leteči klobučki

Počasi bom izdelke preselila na tole stran. Seveda se bom tudi tu kdaj pa kdaj pohvalila z kakim izdelkom, ne bom pa vsega tukaj gor limala.
Tako da desno je FB okvirček, kjer me lahko slediš, če to želiš :).


petek, 20. april 2012

Sočenje


A je sploh še kdo, ki tega ne dela?
Tale je sploh spešel, ker je iz pravega zelenega zabojčka.  Če me pa to ne spravi k sebi, pa ne vem kaj me bo. :)
Notri je tudi pesa in sok je naravnost odličen, sama sebi ne morem verjet, da ga z užitkom spijem!
Crkljiv vikend, moj bo delaven!

Oh, ja...

Vedno znova pozabljam kako je s šivanjem in z blagom. Osnova se nikoli ne začne pri skici, vsaj v realnosti ne. Seveda lahko narišeš supertruper stvar, lahko  tudi potiskaš blago v svojem vzorcu, sam prve moraš najti osnovni material. Saj se spomnite mojih poletnih kiklc. Dobre so bile zaradi ekstremno supertruper Kenzo bombaža. Ni da bi človek kupoval poceni material, ker potem dobi poceni robo. Moja zimska kiklca, se je po prvem pranju ali  pa že ob prvem nošenju, tako zmuckala, kot da bi jo nosila tri sezone in ne dvakrat. Ne kupim več materiala, ki mi je že v trgovini sumljiv. Ampak res ne!
Tako se tudi zatakne, ko najdeš nek material, ki super ustreza tvoji zamisli in ideji, žal pa ga zaloga trgovine ne premore v dovolj veliki količini in nastane nova omejitev. Preden se sploh lotim popravljanja osnovne zamisli, sem tokrat vprašala v trgovini, kaj mi sploh lahko ponudijo v taki količini, ponudba je skromna, ampak sem nekaj našla. Seveda pa je snovanje neke zamisli vedno tudi finančno omejeno. Najbolje je, da veste koliko. Drugače se vam lahko zgodi tako kot meni. V fazi pred nabavo materialov in v delovnem zagonu izvem, da je budget tako nizek, da tudi če sama naredim povsem zastonj, ne pridem skozi. Kljub poplavi poceni tekstilnih izdelkov, ne najdem tako poceni izdelkov, da bi čez prišla z budgetom namenjenim za projekt. V prevodu: Če odmislim nabavo materiala in izdelovanje po zamisli, bi še vedno težko našla, tako poceni izdelke, da bi jih podala kot stilno podobo. Pri tem,  jaz ostanem brez ficka v žepu, kvečemu s praznim tankom in zapravljenimi urami dela .

Vir slike: http://www.facebook.com/photo.php?fbid=321866967839739&set=a.166672123359225.45101.100000493141297&type=1&theater

sobota, 14. april 2012

Oblekce

Ja všeč so mi že, sam nosim jih pa ne (izjema je morje) :(. Nimam pojma zakaj ne. Mogoče zato, ker se najbolje znajdem in počutim v hlačah, oziroma v dvodelnih oblačilih. Večinoma tako ali tako nosim kavbojke. Te se sicer spreminjajo  in navadno sledim razvoju le teh. Medtem, ko za obleke, tega ne bi mogla reči.
Nimam pojma kake oblekce se nosijo, oziroma se bodo nosile to pomlad, poletje ...
Temu primerno se mi je danes zgodilo, da sem doma za nek projekt raziskovala obleke iz 50 letih (ki se mi zdijo čudovite), zrisala sem celo svojo zamisel in na poti v trgovino, sem v prvi izložbi zagledala natanko tako obleko! Sploh nisem mogla verjet!



Kaj pa ti, nosiš oblekce?

ponedeljek, 09. april 2012

Pehtranova potica

V petek sem iskala pehtran po tržnici in ga tudi  kupila, tegale v lončku in tistega rezanega, ki ga je bilo že bolj malo.

 Še preden pa sem začela s pripravo potice me je klicala svakinja, da ima celo pehtranko zame. Pri njih doma sladice brez čokolade, izgubijo na pomenu sladica :).  Pehtranka je bila odlična, sicer drugačna od naše in le s ščepcem pehtrana, pa vendar tako dobra, da smo jo že v soboto popoldan zaman iskali, ker jo ni bilo več. In ker pehtrana še nisem zamrznila, sta ga punci takole oskubili.


Pripravile smo testo:
60 dag :) moke
2 rumenjaka
ščepec soli
2 dag kvasa
5 dag sladkorja
5 dag masla
3 dl mleka
malo ruma
in ga pustile vzhajat. Vmes smo namočile model.


Za nadev pa jaz popražim 5 žlic drobtin na dveh žlicah masla, dodam eno sladko smetano dva rumenjaka, 3 žlice sladkorja in vse primešam snegu iz beljakov. 
In pri nas je pehtranka, res pehtranka. :)


Takole jo potresemo in navadno potem še posujemo rozine, tokrat pa jih nisem našla. In takole smo si jo potem narezali.




sobota, 07. april 2012

Pinterest

Blog, Facebook, Googel+, Twitter in še kaj. Meni je preveč. Nekako se najbolj najdem na blogu in FB vse ostalo bom skenslala. Včasih pogledam kake tvite, sam me ne potegne, da bi sama tvitala. Tako ali tako preveč časa preživim na računalniku. Pinterest mi izgleda zanimiv in prav to bi si želele pred 4-mi leti, ko sem začela blogat. Želela sem deliti stvari, ki jih sama najdem na internetu in so mi zanimive. Potem pa je blog zašel v drugo smer in nastal tipično "mama-st" blog. Evo in kot mama objavljam izdelke svojih Lump.


Pa naj vas ne odplakne.

četrtek, 05. april 2012

iPad varuška

Tole sem že večkrat hotela napisati, zdaj pa ko je zakonik padel, me pa še socialne ni več strah :).
Uglavnem, mislim, da se nas kar nekaj staršev z dvema ali več otroki srečuje s podobnim problemom, ko je eden od teh bolan. Pri nas je to navadno mlajša. In ko je mlajša bolna, ima ta velika še vedno neke dejavnosti in potrebno je kar veliko organiziranosti, da vse izpeljemo.  Po pravilih bi potrebovali tretjo osebo ali pa prisotnost obeh staršev, kar pa v praksi ni vedno izvedljivo. Seveda dostikrat vskočijo babice in pa dedek, včasih pa je pač to nemogoče. Takrat pa se znajdemo po svoje.
Meni na primer večkrat soseda pripelje ta veliko iz šole skupaj s svojo, jaz pa vračam zjutraj, ko poberem še njeno. Pa vendar se zgodi, da moram sama po veliko in da malo z vročino nima smisla vleči s seboj, pa ni nikogar , ki bi vskočil za 10 minut.  Za takrat imamo pa pri nas iPad varuško. Prve ji ponovim vsa pravila (lumpi, ne varuški), nič kuhanja in hrane, nikomur odpirat, nobenega plezanja po omarah, ne odpirat oken in potem ji dam iPad v roke. Sama pa skočim po ta veliko in jo prepeljem na dejavnost. Ko se vrnem je mala še vedno na istem mestu z isto igrico in seveda žalostna, da sem prehitra, jaz pa vedno zadihana od hitenja domov.  Res je, da imamo vse relativno blizu in na peš poti,  tako da ne gre za kako večjo časovno odsotnost a gre le za neko zaupanje otroku in moram reči, da jima najbolj zaupam, kadar sta na iPad-u. Takrat se zagotovo nikamor ne premakneta.
 Sem pa že slišala, da nekateri starši uporabljajo Skype in sicer se oče iz službe pogovarja z otrokom, medtem, ko mama skoči po drugega. To je tudi rešitev.
Kako pa pri vas shajate v takih primerih?

torek, 03. april 2012

Bombažne kapice 2.

No, tisto niso bili marsovčki kot je mislila Anita. To je vpliv Angry Birds-ov.:)


Pa še mal prometnih ali pa drugih željenih motivov.



 Sem jih kar nekaj naredila, tako, da pazite se nas, za darila bomo podarjali kapice, tud fantom. :)

ponedeljek, 02. april 2012

Delovni vikend

Manimejker se je odločil, da bo delal ves vikend. Pa sem se mu pridružila, medtem ko sta punci odšli nagajat babici.
Pridno sem ustvarjala sobotno popoldne, vendar se mi je v nedeljo dopoldne zlomila igla na overlocku in doma nisem imela nobene rezerve več :(.
Prav zoprn občutek, ko izdelke delaš po fazah in ko prideš do tiste končne, se ti pa zalomi. Seveda sem zato pripeljala več stvari do zaključne faze, samo kaj, ko to še ni to. Veselje je vedno šele na koncu. Preostanek časa  sem posvetila menjavi zimsko letne garderobe in pakiranju v najrazličnejše vreče. Pa likalnik je tudi pel! To da je bil zunaj sonce, me sploh ni motilo!


Nekaj, pa mi jih je pa le uspelo dokončati, več pa naslednjič. Aja, pa ne bo vse zeleno :).