Spomini so segli vse do takrat, ko je žičnica ali takratni jajček, vozil le vsako uro, in če si zamudil, si čakal na mrazu do naslednjega zagona gondole. Seveda je bila posledica tega, nervoza pred odhodom, mami je hitela še s sendviči , oči je norel da bomo zamudili, Gregor pa je le milo gledal, kakšna bo usoda sendvičev. No, ko smo prišli do gondole in kasneje tudi na Krvavec, je bilo vse pozabljeno. Ruzak smo pustili pri stričku s sidri, in sendviči s suho salamo in domačimi kumaricami so bili odlični. Smuka je bila vedno odlična, vsaj tako se danes spominjam. In ker smo smučali do zadnjega in ker je bila jajčka res počasna, se je zgodilo, da smo čakali več ur na gondolo. Domov smo prišli po sedmi uri in spomnim se, da je bila mami že vsa siva od skrbi in pečenka presušena od čakanja, mene pa so usta od vetra tako pekla, da si solate niti poskusiti nisem upala. Pa sej se še spomnite, ni bilo mobitelov.
Kasneje, v srednji šoli sva s Pijačo (vzdevek je dobila, ker je mene in očeta vedno povabila še na pijačo, ko smo jo nazaj-grede odložili doma), smučali od zgodnjih jutranjih ur do konca, še sendviče sva jedli, kar med vožnjo na sidrih, saj je bilo v času malice občutno manjša gužva na smučišču. Tako sva viseli na Krvavcu skoraj vsak vikend. Kasneje v študentskih časih, pa je bilo obiskov Krvavca manj in tudi gužva je bila precejšna, vendar ne taka kot v petek.
Še nikoli nisem parkirala tukaj, v bistvu si sploh nisem mogla mislit, da je tu parkirišče za Krvavec, ampak le od pizzerije Pod Jenkovo Lipo.
Seveda da nisva bila med najzgodnejšimi, (nekoč se bom zopet zmenila z Janezom, ker je dobr filing prvi zapeljat po zratrakirani progi),ampak tako pozna pa tudi ne. Skrbelo me je, da bo na samem smučišču res gneča, pa je bilo kar vredu. Smuči so res veliko bolj hitre, tako da je gneča le na žičnicah ( le 6-seda res dobro požira množico), temu primerna pa je tudi varnost na smučišču, helikopter je pristal in naložili so vsaj en aki.
Za vso to nostalgijo je poskrbel prav Dule, moj velik športnik ;).
V starih dobrih časih smo se norca delali iz Zagrebčanov (ko smo mislili da smo mi smučarski narod, oni pa fuzbalerji). "Opet oni sa daskama!" Samo oni so imeli tako obrnjene smuči na avtu, smučke so bile seveda hudo lepe, kot tudi ostala njihova oprema, vendar to je bilo pa tudi vse, kar so imeli.
Dule pravi, da je tako bolj praktično za odpiranje prtljažnika. Praktično ali ne praktično, so nekatera nenapisana pravila, in to je sigurno eno izmed njih. Domov grede sem veliko bolj sproščeno sedela na sovoznikovem sedežu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Veselim se tvojega komentarja!