Bohinj, triatlon jeklenih

Lani sem bila prav tako na jeklenih navijačica, le objave mi ni uspelo spisati. Tokrat sem vzela s seboj še Lumpe.
Glavna naša naloga je bila da na Uskovnici  Ninji N2 pripravimo superge, pijačo in gele in prav ta isto storimo še za Jeklenko. Start smo skoraj zamudile. Polno počasnel na cesti, minutka sem in tja ampak pok, smo pa le ujele.

Tudi jeklenki sem ujela v objektiv medtem ko Ninje N2 nisem našla. Nič zato, navodila sem dobila že po gsm-ju. Tako smo se odpeljale na Uskovnico.  Gužva je bila taka da smo avto pustile skoraj na Rudnem polju. Nič zato, malce sprehoda nam ne škodi.
Na menjavi je bila cela zmeda. Ruzake so premetavali sem ter tja. Me smo našle svoje dva, jih pripravile in čakale.  Tudi ostale ruzake so uspeli za silo urediti po številkah. Najbolj tečna situacija so tisti nervozni triatlonci, ki največkrat pomočnico še naderejo, ker jih ne pokliče dovolj glasno ali pa kaj podobnega. Medtem, ko so nekateri povsem mirni, se v miru preobuvajo in si nabirajo nove energije, medtem ko jih domači priganjajo :). Nekemu triatloncu smo vsi iskali vrečko (ruzak), ki je nekje izginila. Žena  nekega drugega tekmovalca mu je ponudila svoje superge in ta jih je sprejel in v njeni odtekel še na kočo.

Me smo opravile svoje dolžnosti  (punci sta fotkali:)) na menjavi in se sprehodile do Konjščice. Dobro da ni daleč, ker sta punci po parih metrih vzpona (res mali) začeli v duetu kašljat, tisto suho nabijanje.
 No na Konjščici smo si naročile žgance in štruklje in k mizi je prisedel starejši par, z kar nekaj vnuki. Malo smo kramljali o hrani in o triatlonu, bojda je njihov sin letos nastopil kot tekač v trojici. Med tem prisede najverjetneje še svakinja z vnučko (deset mesecev), ki se blazno otresa klobučka, je pa kar močno sonce, pa še piha. Nato pa na glavico poveznejo kapico.  Pa ne katerokoli kapico, kapico ki je nastala pod mojimi prsti. Kaj takega se mi še ni zgodilo:). Seveda jih povprašam od kje so jo dobili in razložim, da je nastala pod mojimi prsti. Me pa srčno veseli,  ko vidim,  da ljudje darila uporabljajo in da so jim poleg tega še všeč. Prav lepo presenečenje.

Takole smo pa poležavale na travi in čakale na jeklene tekače, da se vrnejo iz Vodnikove koče. Telim kravam ni hudega,  ko pa te začno prav butasto gledat pa proti tebi rinit, pa tudi ni najbolj prijetno. Na koncu smo odšle še na plažo, kjer so se Lumpe ob družbi še skopale, pod Skalco na podelitev in domov.
Super so teli Jekleni. Ampak vedno manj me mika, da bi se jih še kdaj udeležila. Približno tako kot Bohinj je res fajn in krasen, sam če bi bili Bohinjci malo manj "zagamani", bi bilo pa še bolj fajn.

"Čist Blond"

Lumpe sta staknile eno supertrupen nadležno virozo in kašljata že 14 dni skupaj. Mala le en teden, velika pa res že dva. Tako, da kakih večjih podvigov si nismo zadale, saj ju nočno in jutranje kašlanje precej utrudi. Vsak dan kaki manjši opravek, potlej  pa veliko igre mal kuhanja, pa mine dan.
V začetku tedna smo se tudi odpravile po šolske potrebščine. Med vsemi papirji izbrskam kup papirjev, ki jih je večja prinesla iz šole in še manjši kup, ki smo ga dobili na informativnem sestanku za prvošolko. Od tu vzamem dva lista in se zapeljemo k "sosedu",  da opravimo več stvari na enkrat. Prodajalki ponudim dva seznama, vzame le enega (tistega za 1. razred), pravi da si drugega naberem sama. Ja že, kaj pa učbenike? Ja gospa, na temu listu so samo potrebščine. Aha!? Tokrat le pogledam list in res so le potrebščine! In torej kje je ta famozni seznam za učbenike??? Nabavimo kar lahko in punce doma veselo zavijata, oziroma lepita etikete in ovijata barvice in vmes ugotovimo, kaj še potrebujemo. Ker recikliramo izbrskam iz papirnatih smeti še seznam učbenikov in si ga pripravim na mizo. Čez kak dan dobim mail od mame sošolca starejše lumpe, da njen sin ni dobil nobenih seznamov, oziroma da jih pač nimata in bojda jih tudi na netu ni. Zopet iščem seznam učbenikov in ga ne najdem, brskam po reciklaži in  najdem še enega (zdi se mi popolno normalno, da smo jih dobili več),  poslikam tega in še tistega s potrebščinami in pošljem. Zraven pripišem, da potrebuje oba, da ne bo izpadla blond kot jaz :).
S tem drugim seznamom se danes odpravimo kupit še preostali del učbenikov. Prodajalki oddam seznam in čakam da mi nabere. Ko mi prinese kup, starejša Lumpa pravi, da so enaki kot od mlajše. Oči so mi skočile na peclje! Ugotovim,  da sem včeraj preslikala in danes prinesla s seboj seznam za učbenike za 1. in NE 3. razred. Sploh ne morem opisat jeze, ki se mi je nabirala v glavi. Najverjetneje
  se mi je kadilo iz ušes! Pa sej to ni res! Ker je druga mama omenjala, da jih ni na netu se v trgovini sami do seznama nisem mogla dokopat.
Odšle smo v trgovino poleg po živila in kupila sem si blond barvo za lase in trenutno se barvam :). Seveda mi to ne bo pomagalo, do učbenikov, počutje bo pa zagotovo boljše!
Poleg tega najbolj blond kot sem lahko, od telih blond pakiranih barv je temno medena. :) Tako da dragi Manimejker, da se ne boš preveč nadejal, da boš doma našel platinasto blondinko. Doma boš našel le razočarano mamo, brez vidnega naglavnega narastka, ki piše tole zgolj zato,  da ji bo v opomin, ko bo ta velika Lumpa (ta je ta zmedena) iskala kako stvar ali pa kaj pozabila, da malo manj norim in se malo več smejim. Smeh je veliko bolj zdrav kot pa jeza.

Stvar percepcije

Glede na to, da sem Ljubljančanka sem se od doma odselila šele, ko sem zanosila ali, bolje rečeno rodila. :)  Velikokrat se spomnim kako sem si želela biti od nekje drugje, da bi živela v študentu ali pa v najemniškem stanovanju.  Seveda bi se lahko odselila na svojo roko, ker sem v času študija veliko delala, vendar bi potrebovala cimro ali cimra predvsem pa podporo staršev, da se lahko vrnem če mi ne znese... No kakorkoli nikoli se ni izšlo.
Je pa to poletje naneslo da je Manimejker odšel na službeno pot, Lumpe pa sta odšle k babici za teden dni. No v posteljo sta mi nastavile zverinice, da mi ne bo dolgčas. Kljub temu, da dobro vesta, da najraje spim sama! Vse jima je zdelo, da bom takole bolj varna. :)

 Seveda sem si urnik natrpala, vsaj prve tri dni, tretji dan seveda od utrujenosti obležala in takrat začela pogrešat vse tri. Vmes sem ugotovila, da sem veliko bolj organizirana, če so vsi doma. Če drugega ne, kdo bo kuhal samo zase? Da o temu, da cel teden nisem šla v trgovino raje ne razlagam. No kljub temu, sem se naplesala in  nasmejala in tudi do ljubega Bohinja sem prišla in celo do manjšega razgleda. Po dolgem času sem tudi  malo veslala.
Ob vsem tem, pa sem ugotovila, da sem navajena na družinsko življenje. Seveda mi odgovarja biti sama, sama s seboj, vendar sem to že na svojih pohodih in tekih in kratkih predahih, ki si jih utrgam med vikendom ali tednom. Veliko bolje funkcioniram v skupini, bodi si kot mama ali partnerica ali pa član kakršnekoli grupe. Enako je z delom ali športom. Tisti, ki misli, da je enostavno delati od doma in tega še niste  poskusil,  morate to preizkusiti. Na dolgi rok se ne obnese najbolje. Za tako delo je potrebno veliko več motivacije in energije kakor za nek job od 9h do 17h.V bistvu pa kot bi rekla moja kolegica Miss Gin-tonic vse je stvar percepcije. In res je.  Pa še kako res je. Sama se večkrat znajdem v ne-zadovoljnem položaju, pa mi v resnici ne manjka prav nič pomembnega. In še za vse tise, ki zadnje čase tako tarnate nad vsem, kako imajo eni velike plače, pa drugi velik dopusta, pa velike avte, hiše, ... pa ne vem kaj še... Dvomim, da bi menjali z njimi in če bi, kaj vam stoji na poti? Vse je v glavi!
No Tina dosti filozofiranja : "Jutri pa teči!"

Jagebabe na dopustu s Slatanom Sharmerjem 3.del

Za ne-poznavalce Harrya Potterja je Slatan Sharmer pomemben lik v drugi knjigi. To smo imeli sicer namen prebrati že na zimskih počitnicah, pa se nam ni izšlo.
 Sama sem proti tehnologiji na dopustu, v tem primeru Ipad, vendar sem letos popustila in sedaj, ko pomislim za nazaj, hvala bogu, da je bilo tako. Ko je Lumpa zbolela in ko jo je trgalo po ušesu smo neštetokrat zavrteli Volka in sedem kozličkov (pravljica). Če rečem 30x sem rekla premalo.  Tudi naložene risanke so prišle prav, za lažje goltanje antibiotika, ki se je Lumpi bruhal. :( Da ne govorim, kako je meni krajšal čas, ko je bolnica spala, meni pa skrbi niso dale in sem po spletu brskala za vsemi možnimi zapleti ušesnega vnetja.
 Ko pa se je stanje normaliziralo, smo zopet brali Harrya Potterja. S tem, da smo Manimejkerja preimenovali v Slatana Sharmerja. Seveda mu manjkajo blond kodri, vendar nasmeh in turkizna oblačila so bila za našo domišljijo dovolj. Zelo smo se zabavali ob knjigi, ob prvem dežju pa si bomo ogledale še prva dva filma, pa da vidimo kako bo navdušenje.
Med windsurfanjem, obiskovan em urgence, branjem Harrya Potterya in Manimejkerjevim veslanjem, sem punce celo malo popeljala s kajakom, žal je na odprtem tako pihalo, da smo se vozile le po zalivu. Vendar njuno željo po veslanju pa je potešilo.

 Sta bili pa uspešni pri  surfanju in s tem mami narisali velik nasmeh.



 Med drugi sem ob nočnih dežurstvih in negi male Lumpe postajala vse bolj utrujena in prav sitna, tako da sem nek večer, le obula superge in zagrizla v sosednji hrib. Tekla sem le v hrib in sploh se nisem utrudila, le sitnoba mi je puhtela iz telesa. Prisežem! Med drugim mi je pot križala lisica. Nato pa sem se vrgla še v morje, malce odplavala in preostanek sitnobe še odplavila. Kako malo je treba, da je človek srečen. :)
Spoprijateljila sem se z 60 letnim grškim ekstremnim športnikom. Nimam pojma, kako sva se prvič  zapletla v pogovor, vendar me je navdušil s svojo energijo. Bojda je doma iz Soluna in razlagal mi je, da ga zelo veseli turno smučanje, ki si ga največkrat privošči kar v Chamonix-u. Bojda, se da v bližini Soluna v severni Grčiji tudi smučat. Ko je izvedel da sem iz Slovenije, je takoj omenil, da je že smučal v okolici Kranjske Gore. Seveda je bil tu zaradi surfanja, zjutraj pa je tekel in plaval. Pogovarjala sva se tudi o stanju v državi, vendar se mi zdi, da ga glede na to, da je sam uspešno priskrbljen, ni preveč skrbelo. Moram priznati, pa da je bilo turistov manj, Slovencev pa več, kot prejšnja leta.
Sem pa letos večkrat pomislila, da bi Grkom prišla prav akcija "Očistimo Grčijo". Plaže niso zasrane, pa tudi glede na hude kadilske navade ne naletiš na ogorke cigaret, kot sem sem zgražala nad hrvaškimi plažami. Vendar plastične vrečke so pa povsod, saj jih še vedno množično uporabljajo. Pa naj verjetneje stvari mečejo čez okno avtomobila saj je ob cestah največ svinjarije. Tudi veter naredi svoje, saj iz nepokritih smetnjakov hitro naredi štalo.  Žalostno je, ko se ob cestah bohotijo bele in ciklamne Bugenvilije, potem pa modre, rumene in bele vrečka na njih. :(
Kljub temu, pa je lokalna ponudba sadja in hrane odlična. Naktarin , marelic in lubenic smo pojedli na tone! Sami se vsa leta najraje sladkamo s temi palčkami, pa letos smo odkrili pakiran tiramisu, ki je bil prav tako odličen. Med ljubšimi so nam tudi bogato obložene palačinke, pa še bi se našlo.

Tale je bil zadovoljen, kar z drobtinicam ali pa špageti.

 Poskusila sem se še v modelarstvu.:) Kjer sem izdelala čisto preveliko jadro za splav brez kobilice in se je ob prvem valu prekucnil.

 Na ladji smo dokončali knjigo.

 Na poti domov pa sem slikala najlepšejši "VAN" ever!

 Ko bom velika...

Prvi cilj, je preživeti preostanek počitnic z Lumpami, brez hujših incidentov!