"Slovnično občutlivim, ne priporočam branje bloga" :)

četrtek, 29. april 2010

Dve muhi na en mah

Že dolgo, dolgo, sem se želela poizkusiti v šivanju čipke. Pa ne tiste kleklane klasične čipke, take šivane, ki se ji bojda reče zračna čipka.
No, pa sem se le opogumila in jo zašila. Naredila sem si "šiviljsko uniformo".

Potrebuješ: pisane sukance, šivalni stroj, domišljijo in najpomembnejše, poseben material na katerega šivaš in se kasneje raztopi v vodi.
Takole jo pošiješ:



In kasneje še všiješ.

Tadam!!!





sreda, 21. april 2010

Mislim, da sem mestna



Zopet sem dobila inspiracijo pri Sandri. Ta isti dan smo se potepali po Tivoliju, ne da bi se srečali. Tako sem se odločila, da priznam, da sem bolj mestna. Čeprav sem doma s predmestja.

Super mi je, da je Tivoli na poti domov iz vrtca. Včasih gremo malo na igrišče, drugič si ogledamo razstavo fotografij, gremo do Tivolskega gradu na sladoled, hranimo veverice, se učimo ptice, rolamo, kolesarimo do živalskega vrta, se sankamo, delamo sneženega moža ali pa hranimo ježa z banano.



Spominjam se, kako sem se neke zime, s takratnim fantom, podala na Rožnik in se mi je zdelo, kar nekaj. Navajena seveda Šmarnogorske vzpetine. Kdo bi si mislil, da bo kasneje prav ta destinacija, postala ene mojih najljubših.
Kasneje, ko sem se preselila na lokacijo, kjer sem sedaj, sem sprva tožila, da tu ne morem teči. Neprestano neki vzponi in spusti. In tako tudi nisem tekla.
Prvo porodniško sem preživela na destinaciji med Ljubljansko tržnico in Tivolijem. Uživala sem v hladu kostanjev. Drugo porodniško pa me je N. (prav tako na porodniški) zvabila na Rožnik. Takrat se je začelo. Celo zimo smo se martinčkale na Rožniku, z vozički seveda. Super je bilo. Po porodniški pa sem začela tudi tekati po Rožniku. Ugotovila sem, da mi raznolikost terena strašansko ugaja. Tudi Lumpi gresta zelo radi na flancate.
No, danes mi je bil malce manj ljub. Saj sem v jutranjih urah kar precej sopihala v klance. Mislim, da me je dobrodelnost precej načela in bojim se, da bom na teku med šibkejšimi. Ajaja!

Res rada, živim tako blizu mesta. Rada se prevažam s kolesom. Rada hodim peš. Ne maram vožnje z avtomobilom. Rada imam mestno tržnico. Rada imam jutra v mestu. Še bolj pa večere. In neverjetno so tiha jutra med vikendi. Tako tiha, da se otroci vedno, ampak res vedno, prej zbude.
Torej mislim, da sem mestna. Tako kot babi Justi :)

sobota, 17. april 2010

Dobrodelni teden

Glede na trikratno udeležbo v dobrodelnih akcijah ta teden, bi morala biti več kot zadovoljna sama s seboj. Vendar nisem. Skicirka je polna nekih idej, ki nikakor ne pridejo do svoje upodobitve. Pa ne samo skicirka, tudi indeks čaka, še na svoje finalne vpise, stanovanje na načrte...
No, pa da ne zaidem s teme:).
Danes smo seveda tudi čistili. Ekipa Mali čistilci.
Dodelili so nam odlagališče poleg smeti v Kosezah.



Vendar, ko smo se danes pripeljali v polni opremi, beri s sponzorskim kombijem, smo ugotovili, da so večino stvari že odstranili. Pred tednom dni je izgledalo kot divje odlagališče gum. Danes pa gum ni bilo več.



Nič hudega. Otroci so čistili okolico, z Manimejkerjem pa sva naložila žimnice, ostanke hladilnika in drugi kosovni material v kombi in ga odpeljala na zbirno mesto. Ocenili smo da smo očistili 2 m3 in kot prvi javili očiščeno odlagališče v Ljubljani.



Za nagrado pa smo si privoščili sladkanje v Kresnički. Super je bilo.
Na poti domov smo imeli še voden ogled po sponzorskem posestvu in dekleti kar nista hoteli domov. Dvorišče, otroci, konji, psi, ribnik...
Pa smo morali vseeno. Sama sem morala še na Formaraton. Odtekla sem slabe tri kroge. Definitivno je že prevroče za dolge tekaške hlače in definitivno nisem ljubitelj nažiganja krogov. Je blo pa vseeno lušn. Če bi imela še kako soklepetačico bi sigurno odtekla kak krog več. Zdaj pa na jagode s smetano in dan bo poln!

torek, 13. april 2010

Prvič

Že dolgo sem si želela pa nikoli nisem izpolnjevala pogojev. V "mladosti" sem bila slabokrvna, kasneje noseča, potlej doječa, pa spet slabokrvna...
No, zdaj sem pa končno brez izgovorov.



Glede na to, da je bil moj prvi opravek danes na Šlajmerjevi ulici 2, kjer medicinske sestre res ne slovijo po prijaznosti, sem praktično dve hiše nižje doživela pravi šok.
Vsi, brez izjeme, so bili izredno prijazni. Moja neorientacija med prostori jim je dala jasno vedeti, da sem novinka in so me praktično vodili od sobe do sobe. Ker sem bila tešča, so me prve še napojili, nato pa so me namestili v udoben stol in mi vzeli 400 ml krvi. Za konec pa še enkrat v jedilnico na sendvič in na kavico.
Tako sem postala krvodajalka. Zakaj ne bi postal tudi ti? klik

ponedeljek, 12. april 2010

Bleščeče

Joj! Kaj vse se spremeni, ko dobiš otroke. Moji lumpi sta nori na bleščice, prav tako kot večina njunih vrstnic. Nekaj časa sem jih še uspešno bremzala, pa jima je vseeno uspelo, okužiti tudi mene. Ajajaj!
Sama sem se trenutno navdušila nad sledečimi pomladnimi supergami.


Vendar mislim, da bodo zmagovalne mnogo manj udobne kot tele na sliki.V soboto so se mi namreč v plezališču strgale moje dolgoletne plezalke in bo treba po nove.

Lumpi ste že nekaj tednov nazaj dobili nove platnene supergice, z bleščečim tiskom, ki pa vseeno ni zadovoljil vseh njunih bleščečih se potreb in sem jih danes še malo bolj "nakrancljala".




Evo, še nekaj idej kako lahko okrasite svoje ali otroške platnene superge in jih naredite unikatne.

četrtek, 08. april 2010

Tičja kletka

Za tiste, ki ste po sili razmer ali kakršnemkoli naključju pristali na moji strani, naj za začetek povem, da sem večni študent. Nimam pojma zakaj sem se odločila prav za ta študij. Mogoče, ker sem se bala sprejemcov na dif-u( da se bom med plavanjem utopila), ali pa ker sem prvo leto padla na sprejemnih na arhitekturo (ko me je prof. Koželj vprašal, kje je lociran Emonček). Ja, vem, groza! V ozadju razglednice sem videla Ljubljanski grad, a kaj, ko mi ga v samem parku nihče ni pokazal, in že od nekdaj ne bleknem nič, če nisem 100%. No, pa sem se drugo leto podala na sprejemne izpite NTF, na oblikovanje tekstilij in oblačil. Še zdaj mi ni jasno po kakem ključu sem si izbrala to fakulteto. Kljub študiju oblikovanja pa si nisem mislila, da bom sodelovala pri kaki gledališki predstavi. Tudi kasneje, v času študija, se mi je zdelo, da sem bolj usmerjena v inovativnost in športni design kot pa kostumografijo.





No, pa se je zgodilo. Glavna kostumografka in poleg tega še scenografinja v naslovu omenjene predstave me je prosila za pomoč pri kostumografiji. Razlog je bila njena visoka nosečnost. Pred premiero je seveda še rodila. Itak da, svaka čast in hvala malemu L-ju za možnost.
Torej moja vloga je bila asistentka kosumografije, kar je vključevalo tudi izdelavo določenih kostumov. Časa je bilo zelo malo. Mislim, da smo v slabih dveh mesecih ali celo mesecu in pol, napravili vse to, kar si lahko danes ogledate v gostujoči predstavi na Jesenicah in kasneje še na drugih gostovanjih ali pa kar v Ljubljani v Šentjakobskem gledališču.
Moram reči, da je bila to zame super izkušnja. Najbolj so mi v spominu ostale tiste vaje ali pa kostumske, kjer smo se na pol smejali in na pol jokali, ko je umiralo upanje. Seveda tudi ne bom pozabila noči in noči za šivalnim strojem in mojih dveh lump, ki sta radovedno stali med vrati s tisočimi zakaji. Stali sta na vhodu v sobo, da mi ne bi kak kostum zapacali in neprestano spraševali, zakaj šivam ženske obleke za fante. In pa zelena barva, ki mi je od takrat malce manj pri srcu :) Seveda smo šivali še zadnji dan. Tako sem se trudila, da mi ne bi bilo treba, pa je ostro režiserjevo oko opazilo še neke detajle. Šment.
Sama ekipa je bila in še vedno je, super. Režiser je odličen. Kot bi sam rekel: "Bog i batina!"). Igralci so prepričljivi in celotna zadeva je vsekakor vredna ogleda! Zabava je zagotovljena!