Ajdna

Po 100-ih letih na izlet.

Včeraj so lumpe zmagale in smo šli v Tivoli na Lunini festival. Danes pa je bil moj dan, dan za izlet.  Sprva sem mislila, da jo bomo mahnili kar v Škofjeloško hribovje pa smo se na koncu odločili za Kamniške Alpe Karavanke.
Ajdna je bil cilj. To je vrh z razgledom na Stol in ostale bližnje vrhove. Hkrati pa je tudi Arheološko najdišče. Parkirali smo ob železnici in se sprehodili čez malo lepo vasico Potoki, vse do prvega potoka. Kjer smo bili seveda že žejni. ;)

 Pot se večinoma vzpenja ob potoku, nekje pa kar po potoku. Potoček tudi ponikne. Lumpi bi se seveda takoj igrali z vodo, pa sem obljubila, da si bomo igro z vodo prihranili, za konec.
 Pot gre vseskozi po gozdu in je kar precej strma in lumpi sta imeli kar nekaj težav. Malce igric, pa kak posladek in smo prišli do malega sedla. Od tu vodi na vrh ena zavarovana plezalna pot in pa pot pod steno naokoli. Tretja pot pa do tovorne žičnice za arheologe. Sprva smo stopili po plezalni, a hitro ugotovili, da je še prezahtevna za lumpi in obrnili na drugo pot.

 Tik pod vrhom so zelo lepo obnovljeni rimski zidovi pokriti s streho in opremljenimi z informacijami o najdbah. Kot nalašč za Manimejkerja. :)

 Na samem vrhu, pa je res čudovit razgled tako na Stol, kot na Bled in Gornjesavsko dolino.

 Sestop je vedno težji kot vzpon. Zato sta se pa lumpi veselili igranja ob potoku. Vmes smo našli tole lepotičko.

 Smo jo postavili v kozarec z vodo, v upanju, da se odpre. Kasneje pa še tile dve, ki smo ju pustili v gozdu. Čeprav zdaj berem, da bi takisto lahko naredila z njima :(.

Tale je pravtako romala z nami. Fotka je zelo slaba :(.

Tale dva gobana, najverjetneje vražja, pa smo le ovekovečili!

Zabava ob potoku je trajala. Gradili so jezove, medtem ko sem se jaz ukvarjala z mlinčkom. Ki mi nikakor ni uspel. Nujno potrebujem švicarski nož ali pipec. Tole je ta neuspešen poskus.

Smo pa na poti domov, zasledili čudovitega kar pri hiši, s svojim lastnim izvirom.

Bohinj, triatlon jeklenih

Lani sem bila prav tako na jeklenih navijačica, le objave mi ni uspelo spisati. Tokrat sem vzela s seboj še Lumpe.
Glavna naša naloga je bila da na Uskovnici  Ninji N2 pripravimo superge, pijačo in gele in prav ta isto storimo še za Jeklenko. Start smo skoraj zamudile. Polno počasnel na cesti, minutka sem in tja ampak pok, smo pa le ujele.

Tudi jeklenki sem ujela v objektiv medtem ko Ninje N2 nisem našla. Nič zato, navodila sem dobila že po gsm-ju. Tako smo se odpeljale na Uskovnico.  Gužva je bila taka da smo avto pustile skoraj na Rudnem polju. Nič zato, malce sprehoda nam ne škodi.
Na menjavi je bila cela zmeda. Ruzake so premetavali sem ter tja. Me smo našle svoje dva, jih pripravile in čakale.  Tudi ostale ruzake so uspeli za silo urediti po številkah. Najbolj tečna situacija so tisti nervozni triatlonci, ki največkrat pomočnico še naderejo, ker jih ne pokliče dovolj glasno ali pa kaj podobnega. Medtem, ko so nekateri povsem mirni, se v miru preobuvajo in si nabirajo nove energije, medtem ko jih domači priganjajo :). Nekemu triatloncu smo vsi iskali vrečko (ruzak), ki je nekje izginila. Žena  nekega drugega tekmovalca mu je ponudila svoje superge in ta jih je sprejel in v njeni odtekel še na kočo.

Me smo opravile svoje dolžnosti  (punci sta fotkali:)) na menjavi in se sprehodile do Konjščice. Dobro da ni daleč, ker sta punci po parih metrih vzpona (res mali) začeli v duetu kašljat, tisto suho nabijanje.
 No na Konjščici smo si naročile žgance in štruklje in k mizi je prisedel starejši par, z kar nekaj vnuki. Malo smo kramljali o hrani in o triatlonu, bojda je njihov sin letos nastopil kot tekač v trojici. Med tem prisede najverjetneje še svakinja z vnučko (deset mesecev), ki se blazno otresa klobučka, je pa kar močno sonce, pa še piha. Nato pa na glavico poveznejo kapico.  Pa ne katerokoli kapico, kapico ki je nastala pod mojimi prsti. Kaj takega se mi še ni zgodilo:). Seveda jih povprašam od kje so jo dobili in razložim, da je nastala pod mojimi prsti. Me pa srčno veseli,  ko vidim,  da ljudje darila uporabljajo in da so jim poleg tega še všeč. Prav lepo presenečenje.

Takole smo pa poležavale na travi in čakale na jeklene tekače, da se vrnejo iz Vodnikove koče. Telim kravam ni hudega,  ko pa te začno prav butasto gledat pa proti tebi rinit, pa tudi ni najbolj prijetno. Na koncu smo odšle še na plažo, kjer so se Lumpe ob družbi še skopale, pod Skalco na podelitev in domov.
Super so teli Jekleni. Ampak vedno manj me mika, da bi se jih še kdaj udeležila. Približno tako kot Bohinj je res fajn in krasen, sam če bi bili Bohinjci malo manj "zagamani", bi bilo pa še bolj fajn.

Dvakrat na hrib

Ko sem začela hoditi  v hribe sem rekla, da bom hodila le na toliko visoke, ki jih zmorem v enem dnevu. Namreč težko zaspim v večji skupini ljudi, torej bedim in posledično sem bolj utrujena, kot da sploh ne bi šla spat. Vendar v Sloveniji to ni problem, ker ga ni tako visokega hriba, da se ga ne da zrihtat v enem dnevu:). Ampak dva v enem dnevu, pa nikoli ni bil moj cilj.
No v petek pa so me etnologi iz društva Kozelec povabili, da se jim pridružim na 21. nočnem  pohodu na Polhograjsko Grmado (898 m). In smo šli. Iz Polhovega Gradca smo štartali nekaj čez 21h. Sama pot je super, luna je pa tako močna, da gor grede nismo potrebovali prav nobene svetilke. Zabavala sem se ob pripovedovanju njihovih prigod iz minulih pohodov in ob opazovanju zvezd. Ker letos res ni bilo mraz, bojda so večkrat gazili in zmrzovali, je bilo tudi nekaj pristnih mladcev, ki so obležali. Na vso srečo že v travi, tako da najverjetneje do skalovja niso prišli. Mi smo si gor grede utrli prav posebno pot (beri malce smo zašli), ampak vseeno našli vrh. Na samem vrhu (vsaj v našem času) ni posebno močno pihalo, je bilo pa nebo zelo lepo razpihano in je bil lep razgled nad razsvetljeno Črnuško gmajno (etno fora) in Ljubljano. Z nami sta bila tudi dva Američana trenutno nameščena v Črnuški gmajni. Moj fotič se je sicer vrnil iz popravila, bojda popravljen, vendar v temi ni hotel delat (torej ni poravljen :( ). Zato fotk nimam. Razen tegale dokaza, posnetega s telefonom:).

Na poti navzdol, pa smo ob klepetanju in hitrem koraku, kljub lučkam (bolj gozdna pot), falili odcep, ki bi nas bi pripeljal v Polhov Gradec in odšli v smeri Katarine. Vendar smo po 15 minutah narobne smeri (na opozorilo NE-etnologinje :)) obrnili in našli pravo pot.  Ena izmed šal je bila, da kljub temu, če se izgubimo, nas bodo zaradi mojega kašlja  (tak kot od starega kadilca) zagotovo našli :). Ja počutje je sicer že mnogo bolje, a kašelj in nahod vztrajata!
Imeli smo kar veliko postankov, vključno z velikim na turistični kmetiji Gonte, kjer so se nekateri ob domači muziki tudi zavrteli. Tako da sem bila doma šele ob 3h zjutraj in kot se za soboto spodobi, čez dobre 4 ur sem imela še dodatni dve zverini v postelji. Prepričala sem ju, da me pustita še kako urico in potem smo kovali nove plane. Zunaj je bilo prelepo sonce. Družba za plezanje nam je na žalost zbolela,  tako da smo se nagibali bolj k kakemu primorskem hribčku, pa nas je moj brat prehitel z povabilom na Katarino. Otroci so vedno za, kadar je družba dobra, tako da smo odšli na Katrino.
Kekec je dobil svojo palico in nas zabaval s Kekčevo pesmijo. Aha, tokrat smo imeli s seboj tudi dedka. Tako, da sta na sliki najmlajši in najstarejši član odprave. Fotič je tokrat delal. Nimam pojma kaj mu je???

 Starejši dve sta tako močno opletali z jezički, da sta na noge dostikrat  pozabili, ampak sta kljub temu, veselo prisopihali na vrh.

 Manimejker, pa je bil seveda najbolj navdušen nad hrano. :)

Zunaj je zopet sonce. Čudovito!!! Lušno je bilo in predvidevam, da vam tudi godi tole sonce!

Podaljšano poletje

Ga ni, ki bi se pritoževal čez tole vreme.
Včeraj smo skočili na Katarino. Pravzaprav smo se me tri, pridružile bratovi odpravi. In zopet je bilo zelo vroče. Vendar smo se v senčki podprli  s kosilom in pot navzdol nam je bila bolj naklonjena.

Manimejker, pa si je zaželel izleta na morje. Tako sem se danes zbudila ob 6h. Vstala pa sem minuto pred sedmo in se po 100 letih odpravila na jutranji tek. Dan, ki ga začneš s tekom v sončnem jutru, res ne more biti slab. :) Ob 10h smo nakupovali sadje pri sadjarju in malo za tem  smo že razgrinjali brisače na Debelem Rtiču. Morje je še toplo. Kopalcev malo. Midva sva uživala v branju ob šumenju morja. Lumpi pa sta kartali v hiškah in se igrali mali tabornici.

Super je bilo. Zaključili smo s pizzo in sprehodom čez Koper in hitrim mimohodom čez Lunin festival.
Nikoli mi ni bilo jasno tole primorsko obešanje perila! Predvidevam pa,  da tu prebiva celotna nogometna ekipa. :)

Poletja kar ni konec. Se že veselim naslednjega vikenda.

Z otroki na Polhograjsko Grmado

Zvečer me je Manimejker presenetil z idejo da bi šli na kak hrib. Ker sem imela v planu daljši tek in popoldanske aktivnosti sem malce zavihala nos, vendar sem se hitro premislila in predlagala krajši (pol dnevni) izlet na poznano destinacijo, da bo za ziher kratka! :)  Pa smo šli na Polhograjsko Grmado. Meni ljubo destinacijo. Pa je bilo res vroče! Predvsem tisti del od cerkvice do vrha. Tam otrokom vedno zmanjka motivacije, danes pa bi jo kmalu še meni :). Hitro sem ju začela hecati,  da višje ko smo, bolj je cerkvica mala, taka za u žep. Kot majhna hišica iz lego kock. Na 10 korakov smo merile.

In se privlekle do dreves in od tam je spet šlo. Na poti navzdol, pa smo srečali kar nekaj kričečih otrok. Mali 3 ali 4 letnik je kar s palico mlatil svojega očeta, dokler mu jo ta ni zabrisal v dolino. Pol je bil pa šele jok. Hecno mi je, da mi je bilo takoj  jasno, da je fante vajen počitka ob tej uri in pravzaprav ni bila njegova krivda, ko je udaril histeričnega po incidentu. Njegovo telo je navajeno počitka ob tej uri. Rada bi kdaj sebe videla v podobni situaciji, da bi znala precenit kaj je prav in kaj ne. Sigurno, se nam je kdaj kaj podobnega pripetilo,  pa se trenutno (na vso srečo) tega ne spomnim. Priporočam, da se starši z mlajšimi otroci odpravite bolj zgodaj, da bodo ob počitku že pri avtomobilu, če seveda niso še tako mali, da jih ob morebitni utrujenosti naložite v ruzak in odspijo svojo kitico.  Pa da ne bo kdo mislil, da me motijo kričeči otroci. Sploh ne! Bolj ko drugi kričijo, manj svoje slišim! :)
Drugače pa je res lušna tura. Vrhnji del, ko je malo bolj strm, se mojim Lumpam zdi  nevaren, ampak se spopadeta z njim in sta potem navdušeni na vrhu.  Do hribov je pa itak treba met rešpekt. A ne?

Ambasadorka :)

 V koči smo se posladkali  z pehtranovim pecivom in štrudlom. Brez tega itak ne gre, pa tudi gumijaste medvedke sem imela, za pogumne planinke. Pri sestopu  (Mačkov graben) so pa potoki tako zabavni, da otrokom hitro mine. In ker na koncu pride najboljše,  smo utrujene nogice pohladili v mrzlem potoku  kot pravi planinci :).

Prva 1/2 počitnic

Ne vem če sem že omenila, da sem mlajšo Lumpo izpisala za dva meseca iz vrtca. A zakaj? Najbrž res nisem razmišljala. Sem nekako mislila, da ker bo velika doma ... Res nisem razmišljala! Velika Lumpa  vzame knjigo in bere, medtem ko je mala ko kaki kuža, ki s povodcem hodi po stanovanju in laja, da jo bo kdo peljal porabit energijo. Drugače pa izzove ta večjo in na koncu mene boli glava, sosede pa ušesa. Noben problem ni biti cele dneve z otroki, problem nastane, ko bi rad še kaj postoril poleg tega. Poleg tega imajo različne interese in potrebe, saj sem različnost energije že omenila. Tako ali tako je treba poskrbeti in nakupit še za vseh 5 in najst obrokov na dan ...
Torej glavna je organizacija in nek ritem. Pretolkle smo se čez polovico počitnic, vendar me je ta del z Manimejkerjevo odsotnostjo precej skrbel. 24 ur na dan 13 dni s puncama, brez ure predaha se mi je zdelo, kot da mi bo zmanjkalo zraka.  Na srečo me je rešila tašča, ki ju je vzela čez vikend k sebi, tako da sem si vzela prosto  in  odšla v Bohinj.

  Letos ne bom jeklenka! Sem se pa zato družila z jeklenimi in moram priznat, da zaostajam v vseh pogledih:))). Je pa Bohinj res lep. Žal mi je, da je vreme  tako nagajivo, saj bi res rada skočila na kak hrib. To da sem se zvrnila s čolna in namočila ključ od avta, pa raje ne omenjam. Tudi kolesarjenje v dežju je posebno doživetje:).
Smo pa včeraj skočile na Šmarno in še sreča, da so ovce in koze, ker mišk spet niso imeli.

Za jutri sem obljubljala Trnfest, pa slabo kaže z vremenom.  Jaz takega poletja ne pomnim. Še sreča, da smo bile edini vroč teden na morju.
Kako pa vi prenašate tele "zimske" temperature?

Ljubljanska gora

Najbrž vam je takoj jasno o čem bo govora.
Včeraj popoldne sem imela frej. No frej! Enkrat na teden si pa tudi lahko privoščim:). Moja tašča pride enkrat  na teden zabavat lumpe in jaz navadno to izkoristim za kake športne aktivnosti. Včeraj sem se navkreber podala kar sama. In v vednost tistih, ki me boste spraševali zakaj vas ne povabim zraven, naj povem, da se tudi jaz  pustim vabit!
Sem pa prišla do nove ugotovitve: po novem se pozdravljajo kolesarji, medtem ko je to za Šmarnogorce španska vas. Hecno! Kakorkoli,  jaz sem uživala v preskakovanju korenin.

Mišk nisem jedla sem pa zvonila!

Ratitovec

Včeraj zvečer sva si z Manimejkerjem  po priporočilu Sandre ogledala film in moram reči, da po njem nisem prav hitro zaspala. Vsekakor je vreden ogleda, tako kot je tale knjiga vredna branja.
Za kontrast pa smo danes vsi vstali ob 8h! To se  pri nas še nikoli, ampak res nikoli ni zgodilo. Lumpi sta za vikend navadno zgodni, vsaj ob 6h, če ne še prej. Kljub pozni "rani" uri smo bili 10.40 že v vasi Prtovč in iskali prosto parkirno mesto, da zagrizemo v hrib.
V dobri uri in 20 minutah, pa smo bili že pri koči in se mastili z dobrotami.

Punci sta namigovali, da je moja pehtranka boljša in da so flancati na Rožniku tudi boljši. Prvo zagotovo drži :),  druga ugotovitev pa že smrdi na preračunljivost, saj so bili flancati odlični.
Sneg in  flancati so bili za Lumpe prav gotovo pozitivno presenečenje.

Otrok je bilo vseskozi polno in prav noben se ni nič pritoževal. Tudi rož je bilo na tisoče in kar nekaj smo jih prinesle, da jih bomo stisnile med knjige in ustvarjale herbarij.
Pri sestopu,  pa je seveda odzvanjala Kekčeva pesem ob topotu palic. :)

Ob dveh sta Lumpi že kinkali v avtu in 15 minutni dremež, jima je povrnil vso energijo. Tako, da sta pri kosilu žicali, če ju peljeva še rolat ali pa kolesarit. Midva pa sva komaj držala oči odprte.

Ja kaj bi dala, da bi tudi moja regeneracija traja 15 minut in ne dva dni :).
Res je bil lep vikend in upam, da ste ga izkoristili!