"Slovnično občutlivim, ne priporočam branje bloga" :)

sreda, 13. februar 2008

O.k. za vse tiste "ne blogerje"

Mislim da je to eden tistih neizbežnih postov.
Zakaj sploh blog?
1.Enostavno, veliko stvari, ki ti jih prileti v mailbox, pa pol zbiraš komu forwardirat, pa večina itak sovraži forwardiranje, pa pač objaviš na blogu,tisto karje tebi všeč, tvoj blog pa ponavadi gledajo tvoji somišljeniki.
2. Res imam rada Internet in na njem najdem veliko stvari, ki znajo bit marsikomu zanimive, všečne, al pa uporabne, sam ne vem pa točno komu. Če pa daš na blog, informacija sama najde uporabnika;). Ker pa nimam toliko časa, da bi vse te stvari objavljala, sem se znašla tako, da sem naročena na bloge in strani ki so mi všeč z googel readerjem (priporočam). Novice tako prihajajo k meni, predvsem razne dizajnerske stvari in jih potem samo poklikam in delim v tistem spodnjem kvadratku Dnevno surfanje, na katerega se lahko prav tako naročite z googel readerjem ali pa email objavami.


3. Resnična inspiracija pa mi je bloggerica swissmiss. Slučajno sem našla njen blog ob iskanju nekih dizajnerskih otroških stvari in ugotovila, da ima kup nekih uporabnih linkov in od takrat sem njen velik fan.

Zakaj dva bloga?
Zato, da ne obešam fotk in filmov tamalih na tegale in da vas ne posiljujem s filmi mojih zverinic v mailboxu, je pa zaprtega tipa, tako da rabite vabilo. Na žalost pa rss feed tam ne deluje, tako da se nanj za enkrat ne morete naročiti, razen pri meni osebno, da vam pošljem mail, hkrati ko objavim post. Upam da bodo mojstri na bloggerju kmalu to popravili.

Še nekaj podatkov za tiste nevešče surfanja in blogov:
Tekst, ki je drugače obarvan ima dodano povezavo, tako da ga lahko kliknete.
Pod objavami je možnost komentarjev, ta je namenjena prav vam, vsakega komentarja bom vesela, saj tako dobim potrditev, da me spremljate. Pisemce, ki je pod objavo, pa je namenjeno posredovanju postov vašim prijateljem, oziroma tistim, za katere menite da bi bil post lahko zanimiv.

Absolutely Fabulous malo drugače...

nedelja, 10. februar 2008

Spomini in Krvavec...

V petek sva se odpravila na Krvavec. Na poti tja, sem v popolni tišini obujala spomine. Popolna tišina je nekaj, kar resnično pogrešam, od kar imava Ragljo in Kaskaderja.
Spomini so segli vse do takrat, ko je žičnica ali takratni jajček, vozil le vsako uro, in če si zamudil, si čakal na mrazu do naslednjega zagona gondole. Seveda je bila posledica tega, nervoza pred odhodom, mami je hitela še s sendviči , oči je norel da bomo zamudili, Gregor pa je le milo gledal, kakšna bo usoda sendvičev. No, ko smo prišli do gondole in kasneje tudi na Krvavec, je bilo vse pozabljeno. Ruzak smo pustili pri stričku s sidri, in sendviči s suho salamo in domačimi kumaricami so bili odlični. Smuka je bila vedno odlična, vsaj tako se danes spominjam. In ker smo smučali do zadnjega in ker je bila jajčka res počasna, se je zgodilo, da smo čakali več ur na gondolo. Domov smo prišli po sedmi uri in spomnim se, da je bila mami že vsa siva od skrbi in pečenka presušena od čakanja, mene pa so usta od vetra tako pekla, da si solate niti poskusiti nisem upala. Pa sej se še spomnite, ni bilo mobitelov.
Kasneje, v srednji šoli sva s Pijačo (vzdevek je dobila, ker je mene in očeta vedno povabila še na pijačo, ko smo jo nazaj-grede odložili doma), smučali od zgodnjih jutranjih ur do konca, še sendviče sva jedli, kar med vožnjo na sidrih, saj je bilo v času malice občutno manjša gužva na smučišču. Tako sva viseli na Krvavcu skoraj vsak vikend. Kasneje v študentskih časih, pa je bilo obiskov Krvavca manj in tudi gužva je bila precejšna, vendar ne taka kot v petek.

Še nikoli nisem parkirala tukaj, v bistvu si sploh nisem mogla mislit, da je tu parkirišče za Krvavec, ampak le od pizzerije Pod Jenkovo Lipo.



Seveda da nisva bila med najzgodnejšimi, (nekoč se bom zopet zmenila z Janezom, ker je dobr filing prvi zapeljat po zratrakirani progi),ampak tako pozna pa tudi ne. Skrbelo me je, da bo na samem smučišču res gneča, pa je bilo kar vredu. Smuči so res veliko bolj hitre, tako da je gneča le na žičnicah ( le 6-seda res dobro požira množico), temu primerna pa je tudi varnost na smučišču, helikopter je pristal in naložili so vsaj en aki.

Za vso to nostalgijo je poskrbel prav Dule, moj velik športnik ;).



V starih dobrih časih smo se norca delali iz Zagrebčanov (ko smo mislili da smo mi smučarski narod, oni pa fuzbalerji). "Opet oni sa daskama!" Samo oni so imeli tako obrnjene smuči na avtu, smučke so bile seveda hudo lepe, kot tudi ostala njihova oprema, vendar to je bilo pa tudi vse, kar so imeli.
Dule pravi, da je tako bolj praktično za odpiranje prtljažnika. Praktično ali ne praktično, so nekatera nenapisana pravila, in to je sigurno eno izmed njih. Domov grede sem veliko bolj sproščeno sedela na sovoznikovem sedežu.

ponedeljek, 04. februar 2008

Mestni muzej

Včeraj sta se Dule in Juno odpravila v Mestni muzej (tudi Dule ima včasih kako idejo, tokrat je omembe vredna;)). Prišla sta ravno v času vodstva in žabica Ana ju je odpeljala po razstavi. Kaj sta videla, pravzaprav ne vem, Juno mi je razlagala o neki sestrici, o nalepkah, o žabici, o Ljubljani, razumela nisem skoraj nič, le jasno mi je bilo, da sta se zabavala. Nato mi je pokazala nekakšno zloženko, zaradi katere vse to pišem, ilustracije so mi bile v trenutku všeč.


Seveda sem pogooglala, in našla ilustratorko Mojco Dolinar.


Res luštne stvari.
Danes, pa sem si ogledala še spletno stran mestnega muzeja in me mika, da naslednjič odideva midve s Floro (če ne vsi skupaj), saj menda, da imajo super kavarno z veliko igralnico, kot nalašč za Floro in njeno mamo.