SELITEV

Preselila sem se na  www.smucka.si.
Vabljeni!

Miklavž

Za začetek dva reciklirana izdelka. Tale je namreč po dveh letih razpadla in končno sem naredila novi dve. Ne zloži se ravno na malo gre pa veliko stvari v njo in je res veliko v uporabi. Nimata pa nobene veze z prihajajočimi možmi. :)

Je pa 1. dobri mož (Miklavž) naročil podobne kiklice za male ritke pri meni, da bodo punce lepe in njihove ritke na toplem. Kiklice so namreč iz flisa in podložene z viskozo. Super za čez pajkice ali žabice. Tale je za 3 letnico.

Teli dve pa za enoletni ritki. :) Miklavževe pa še nastajajo!

Tole pa so že pred časom narejene dekice za novorojenčke. Bojda kar uporabno darilo. So pa kombinacija bombaža in flisa + bombažna kapica.

Spet vikend

Teden zbeži kot bi mignil, vikend pa tudi ne čaka. Praznovanja se kar vrstijo. Tokrat sta bila dva na isti dan in oba precej zabavna. Prvega sem žal izpustila, zaradi priprav na drugega. Ta je bil v znamenju Harryja Potterja.
Hedwig smo si sposodili od nečaka. Slatan je končno dobil svoje ogrinjalo. Hermiona je dobila svojo različico Džuno in jaz sem postala oboževalka Slatana Sharmerja ali gospa Weasley.

Zabava je bila super-truper pravljično organizirana na sami Bradavičarki, če verjamete.

 Prve so otroci preizkusili klobuk izbruh. Tole je sicer Hedwig, ki se ni dala motiti, da klobuk ni za sove :).

Nato so imeli učne ure letenja.

Z gospo Ochrowt so presajali Mandragore.

 Hagrid je pravil zgodbe o zmajih. Najdaljšo učno uro pa je imel Raws in sicer o čudežnih napojih.

 Torte so bile prav tako v znamenju teme. Čudovita sova, zlati zviz in čarovniški cake-popsi :)

Hedwig se baše s klobuki.

Da pa ne boste mislili, da hodim samo po rojstnih dnevih sem se prijavila na spomladansko polovičko na Dunaju, da bom imela motivacijo za zimsko tekanje. Res je, da se zgodaj stemni in da po temi ni najbolj prijetno tekati sam. Zato sem toliko bolj vesela, da obstajajo dekleta s podobnimi željami. Miss Deha se mi je ta teden pridružila na popoldanskem teku po Rožniku in v zadnjem trenutku se nama je pridružila še tekačica z lučko (midve sva jo pozabile). In prav lušno je bilo.
 V petek sem bila kar pošteno utrujena, saj se je naš inštruktor plezanja odločil, da nam bo okrepil stabilizatorje (celotne trebušne mišice), bojda je to pot do napredka.  Mogoče bom imela pa na stara leta raven trebušček :))). Vaje  res niso od muh in po pravici, sem upala, da bo Jeklenka odpovedal petkov "Čvek tek". Malo pred 20h pa je pozvonila in bila že dobro ogreta, saj je pritekla iz Rakovnika do centra. Obula sem superge, vzela lučko in stekli sva v temo. Tekli sva okoli Rožnika in edino kar se spomnim je, da je bilo na kolesarski stezi na Večni poti tema, z veliko začetnico. Kilometri so tekli in sploh nisva uspeli vsega prečvekat. Domov sem se vrnila z bistveno več energije, kot sem jo imela pred tekom. Tako da upam, da nadaljujemo v tem tempu, ker zima bo še dolga. :)

Delovni vikend :)

Pa je bil spet en vikend v smislu :” KAJ MI JE TEGA TREBA? ” Lumpi sem namreč obljubila torto  Angry Birds. In ker sem se lansko leto namučila s smrkci in tičino maso (nič me ni izučilo), sem si letos zamislila cake popse v stilu Angry Birds-ov. Ali pa zgolj take male biskvitke na torti...  Vse bi bilo lepo in prav, če bi  že kdaj v življenju delala z belo čokolado. Lumpa se je javila za glavno pomočnico. Ta-velika je  bila namreč celo dopoldne na Coder Dojo in naredila igrico. Midve pa po nakupih. In nato pri peki. Spekli sva dve pecivi. Eno za torto in drugo za mala peciva in vmes še pripravili kosilo. Že kosilo se nama je zalomilo, no bolj meni, kot lumpi. Pa kako lahko zamočiš lazanjo? Vse je mogoče! 

Nato sva naredil kroglice, dokaj uspešno in topili belo kuverturo. Nikakor se ni hotela lepo stopiti in ko sem stisnila barvo, se je sesirila. Ponovim postopek, ta se je lepše razpustila vendar v stiku z barvo se je zopet sesirila. Obupana brskam po netu in povsod navajajo, da je ta bela kuvertura v 6 kockah najslabša, da bi morala imeti Mannerjevo kuverturo. Torej druga polomija dneva. 

 Imam navadno rjavo kuverturo in poskusim s to. Nič ne bo s ptički na palčki in z Lumpo naribava malo čokolade in poiščeva še kokosovo moko in rešujeva situacijo. Lumpa mi je hotela biti malo preveč v pomoč in glede na polome sem bila že malo obupana, zato sva se zmenili, da jih ona le posuva in namakanje v kuverturo prepusti meni. Na koncu sploh ni izpadlo slabo, za prvič. Samo z jeznimi ptički, pa nimajo nobene veze.

Torej torta se bo mora spremenit v pujska ali pa ptička. Na koncu sem  jo rešila tako zelo na hitro, da sem zarisala jeznega ptiča s čokolado in pobarvala z obarvano smetano. Za rdečo barvo se moram zahvaliti sosedi, ker te je meni zmanjkalo, že pri zasirjevanju čokolade. Lumpa je bila zadovoljna. 

Sem pa Manimejkerju zabičala, da naj me drugič opomni naj ne pretiravam, ker me je glede na hormonsko ne-ravnovesje ( tisti dnevi v mesecu ) vmes dajalo precej slabo razpoloženje ali OBUP. Mar bi nardila dve torti in šla v Mullerja po dve vreči bombonov in jih potresla po torti. Seveda bi lahko cake-popse tudi naročila, tule. Vendar potem ne bi mogla pisati te zgodbe in se v soboto  ob neuspehih smiliti sama sebi. :) 

Nas ta mesec čaka kar še nekaj pestrih praznovanj, kaj pa vas?

Krompirjeve

Po vsem komentarjih na FB in raznih portalih kako bomo vsi pljučnico fasali in podobne bolezni od teka v snegu se ni zgodilo nič nepričakovanega. Vsaj nihče od poznanih ni zbolel. No pa sej vem, da so bili to le  provokativni komentarji in jih kot take tudi jemljem.  Punci sta viruse tresli po hiši, vsaj 14 dni pred maratonom, pa se me ni noben prijel, potem pa odpeketata k babici in naju pustita sama.
Premaknem se le do trgovine, na kak čaj in v kino. Tisti dan, ko se vrneta, pa obležim z neko trebušno gripo. Nekje na skodelici ali kaki kljuki me je čakal nek virus, toksin ali karkoli že in me za 24 ur totalno onesposobil. To o obstoju virusov v telesu in v okolju me od nekdaj zanima in skrajni čas, da  si poiščem malo več informacij o tem.

Smo bile pa na začetku počitnic ustvajalne in izdelale knjižna kazala.

 Danes sem jih odnesla še plastificirat in Lumpa jih je razdelila v razredu. Kajti letos smo v njenem razredu dogovorjeni, da za pogostitev ob rojstnem dnevu ne nosijo nobenih sladkarij. Pa smo se znašle malo drugače. Idejo za plastificirana knjižna kazala, pa sem našla tule.

Tinine kučne čarolije 3.

Včasih misliš, da to pa ja vsi vedo, pol se jih pa najde nekaj, ki te prav čudno pogledajo in tako se sprašuješ, da mogoče pa le ne vedo vsi.
V glavnem, če slučajno ne veste, pa vrtate luknje za police, omare ali karkoli že in niste preveč previdni in umažete steno (tako kot jaz) ni treba takoj po penzel letet pa farbat. Ampak bo navadna radirka kar o.k.  Sam poradiraš. Mislim pa, da deluje le na belih stenah!

Otroci so na  počitnicah in jaz lahko v miru vrtam. :)

P.s. Glede tistega črnega fleka je pa tako, da ni treba z vso silo pritiskat na vrtalko, pa se ne bo zgodilo. :)

Malinina različica

čokoladne torte. Odlična je.

Maline sem zamešala z dvema žlicama sladkorja in jih namazala na biskvit,  nato pa nadaljvala z čokoladno smetano.

The Day After

Strategij je bilo veliko. Moj gel sponzor (neuradni ) mi je celo izračunal, da lahko tečem 1:55 pa če malo zafrknem sem še vedno pod 2 uri. Ja sam kaj, ko nisem navajena tiščat. Ko se pogovarjam s fanti (izjema je Manimejker) je tako, da tečejo že z užitkom na treningih,  sam na tekmi pa ni duha in ne sluha o užitku, ampak je treba tišat.
Del strategije je bil tudi, da na četrtkovem plezalnem treningu ne pretiravamo z vajami (prejšnji teden sem bila še v nedeljo vsa muskelfibrasta) in da tečem konstantni tempo, nekje 5,5 minute na kilometer in sem noter pod dve uri.
V četrtek sem že letela po številke in si ogledovala zimske tekaške hlače. A na sejmu ni bilo prave ponudbe. Zato sem v petek zavila še v Intersport in cincala med takimi z vetrno zaščito in pajkicami ki so le malo kosmatene. Mene navadno zebe v stegna. Po priporočilu sponzorja (neuradnega) :). sem vzela udobnejše kosmatene. Nikakor nisem verjela, da bo snežilo. Na otroških tekih je bilo prav lušno, no preden so tekli tisti od 5. razreda dalje. Ker njih je pa zalilo, popolnoma!
Popoldne sem si zašila še bleščičasto krilce. V planu je bila kar nekaj časa, pa ni bilo prave motivacije.

Zjutraj, ko sem se zbudila in ugledala snežinke in bele strehe, je bilo najverjetneje prvič v življenju, da se nisem razveselila prvega snega. Takoj zatem priteče Lumpa iz svoje sobe in vriska: "SNEG!"
Snežinke so močno naletavale, skupili so jih tisti na 10km. Za nas je na srečo pojenjalo. Tako sva se z Manimejkerjem zjutraj našemila, dodala še vrečke in odšla proti startu. Na štartu sem tekla ogrevalne kroge z vsemi tekači v coni in klepetala s sotekačico. Štartali smo 5 minut kasneje in prvič sem se zmedla in kasneje pritisnila na urico kot je bil sam štart. The Stroj ti da poleta, vendar sem ga uspešno zadrževala. Pred Filofaksom  so bile prave tri navijačice z muziko in koreografijo in  v tem trenutku sem vedela, da se mi obeta spet en lep tek. Navijačev je bilo ogromno in glede na zimske razmere so bili poskočni in glasni. Vrečka me je prijetno ogrela in hitro sem se jo znebila. V Rožni pa sem odvrgla tudi softshell (poznanemu navijaču). Problem je bil, da me je zopet tiščalo lulat. To je klasika, ne glede kolikokrat grem pred tekom, vedno me tišči na štartu in po prvi vodi sem zavila v grmovje. Aja, nove hlače imajo žepek za gel, tako je ta tokrat ostal na mestu. Krilce pa se je super obneslo, saj je zakrilo mojo zadnjo plat med slačenjem in oblačenjem v grmovju.  Mi je pa vzelo kar nekaj časa, pa še supergice sem si namočila :(. Ampak tempo mi drugače ni padal in v usta sem si potisnila prvo Enervitovo tabletko. Čisto prevelika je, polovico sem jo izpljunila. Vmes je padlo kar nekaj pripomb na kiklico, tudi takih pozitivnih. V resnici je bila tudi na preizkušnji in zdaj ko jo izboljšam, jo bo možno tudi naročiti. Tole je še ena slikca od navijača in blogerja. Hvala Marek!

 Do Mercatorja je šlo gladko, celo gel sem imela in ga tudi iztisnila, brez večjih težav. Bila sem še čisto O.K. Veselo sem mahala Zabojčkarjem, ki so mi prijazno poslali tudi nekaj fotografij. Človek bi rekel, da sem se zabavala.

Mahala sem tudi  Majchi in še komu,  ki sem ga prepoznala. Tu sem tudi pomislila, da morda to ni to, ker mi enostavno ni težko, pa nisem upala reskirati in držala tempo.  Na Ježici sem bojda zamudila domač čaj, pa mi v resnici sploh ne bi pasal, saj je bilo vodnih postaj miljon in prav na vsaki sem spila kak požirek (kar me je tudi stalo kake minute). Samo kaj, ko imam tako rada glavobol zaradi dehidracij in nisem hotela tvegati. Z vstopom na Dunajsko sem pričakovala  tisto klasično prerekanje v glavi. Na tej točki sem ugledala Manimejkerja pred seboj. Večini okoli mene je tempo padal in jasno mi je bilo, da bom Manimejkerja ujela, kajti tudi njemu je tempo padal. Vzela sem še pol tabletke in držala tempo.  Za čuda ni bilo nobenega kreganja same s seboj v stilu:" Kaj mi je tega treba?".  Ampak bolj v smislu: "A  pa res lahko  držim tempo?". Prehitela sem Manimejkerja in mislila sem, da se mi bo zalimal za rit. Ali pa še huje, skušal tekmovati in na koncu ga bom še s tal pobirala. Nič od tega se ni zgodilo! Pustil me je mimo neopaženo. Izpustila sem zadnjo vodo in nadaljevala na Slovensko cesto, kjer sem pospešila. Od nikjer še ni bilo gazel. Torej mi bo uspelo? Presenečena, da imam še toliko rezerve sem "odhitela" v cilj in na tabli je pisalo 2:05.**. Ustavila sem uro in ta je pokazal 1:59:12. Hmm, ampak vklopila sem jo kasneje, koliko? Glede na razmere (mraz) sem tekla še domov, ker me je zeblo in doma še ni bilo nikogar. Soseda me je spustila v hišo in minuto za tem so prišle Lumpe z babico.  Na gsm-ju pa me je že čakal rezultat 1:59:32!  Neprecenljivo. Rekla sem, da bom tekla pod dve uri, pa tudi če le za sekundo pa mi je uspelo celo za 28 sekund :).
 Dvojno zadovoljstvo, osebni rekord, eden izmed izpolnjenih letošnjih ciljev in stresla sem Manimejkerja.
Doma sem samo še zakuhala juho, se stuširala, namazala nogice s kremo, pojedla krožnik juhe in odhitela navijat za prave maratonce. Sem se pa premalo oblekla in sem se kr nazebla. Prvo znano sem ugledale že takoj na začetku in je bila res hitra. Drugi blogerki je bilo pomoje danes malce težje kot lani, ampak se je odlično držala. Potem sem dočakala še eno blogerko, ki mi je nakvačkala tako lepe grelčke in nazadnje še Miss Deha s katero sem odtekla še par 100 metrov do cilja in je izgledala še čisto sveža! Punce svaka čast, da ste se sposobne toliko organizirati, da ste si vzele toliko časa in odtekle toliko pripravljalnih km. Kajti to se vam je videlo. Tisti nenatrenirani so bili precej bogi. To, da vas vreme ni ustavilo mi je bilo že včeraj jasno in navsezadnje čestitke za rezultate, ki so zame vsi povrsti ODLIČNI.
HVALA  vsem navijačem in fotografom, ki so se v teh razmerah podali na ulice, brez vas Ljubljanski maraton ne bi bil to kar je in zares je prav poseben užitek, teči v svojem mestu.

Rek 2.

Se spomnite tele objave. Končno sem jih pobarvala. Ni bilo najlažje. Modra barva se je tako vpila v les, da se kljub brušenju in 2x belem premazu ostali lisasti. Oziroma v beli so se pojavljale zelene ali bolje rečeno turkizne lise.
Na tejle sliki se sicer ne vidi, ampak od blizu niso bili tako lepi.

Tako sem jih ponovno pobrusila in še enkrat prebarvala. Torej dvakratno brušenje in trikratno barvanje. Ni malo dela, ampak kaj ko bo zdaj res lušno kavico na balkonu pit (najverjetneje v deko zavit).
Nujno potrebujem še eno mizico izdelat.

 Kljub lobiranju Lump za barvne stole je prevladala bela. In zdaj ko jih takole gledam, sem se sigurno odločila prav. Krasni so. :)
Fasada in ploščice na balkonu, pa pač niso krasne in imam celo zimo čas, da razmislim kaj bi lahko ukrenila, glede tega.
Gugalnik pa je pristal kar v stanovanju in  krpanka mu zelo lepo pristoji. Najbližje fotelju, kar imamo doma.

Tekaška mrzlica

Vse se vrti okoli vremena in napovedi za nedeljo. Napoved ni rožnata, ampak vročina je zame hujša kot mraz. Bomo videli.
Me je pa (neuradni) sponzor gelov (NINJA II) prosil, če naredim tale tutorial.
In sicer je obvezna oprema vsakega maratonca velika vrečka za smeti. A zakaj? Je odlični grelni izolator in je nadvse primerna za stanje na štartu, ker zadržuje toploto. Če izrežete še luknje za roke, pa lahko prve kilometre celo odtečete v njej in jo kasneje odvržete.

POZOR 1. Štartno številko si namestite na majico,  ki se bo videla v cilju in ne na vrečo za smeti!
POZOR 2. Uporabite večjo, predvsem pa daljšo vrečo za smeti (jaz moram še v nakupe:)).
POZOR 3. Če imata pa kak supertruper anorak in ob progi polno navijačev, kamor boste lahko odvrgli anorak, pa vreče najverjetneje ne potrebujete.

SREČNO !

Tekaška filozofiranja

Veliko novega, pa bolj malo za objavit. Pa to ne pomeni, da samo notri ždim, le dnevi se krajšajo in mi še hitreje tečejo. Manjka mi pustolovščin, tistih zabavnih.
Zagotovo pridejo, večina časa pa je kljub temu usmerjena k šivanju in tekaškim pripravam. Kljub temu da mi crkuje telefon (pa sej je kar dolgo zdržal), vedno znova preverjam katero novo tekaško uro bi imela in se mi sploh ne da ukvarjat z nakupom novega telefona. Telefon me zanima le kadar se da povezat z merilnikom srčnih utripov...  No pa sej bistvo bojda ni v opremi, ampak v glavi.
Bomo videli.

Med teki po PST ju sem razmišljala o vodi. Sama namreč nikoli ne nosim s seboj na trening nobene opreme, razen ključev in ure. Poleti grem vedno čez Rožnik kjer se tudi napojim, ob drugih letnih časih pa navadno niti ne občutim žeje. Vendar, ko se teki podaljšajo temu niti ni več tako. No seveda sem zdržala brez vode, ampak če bi bila pa kaka pipica na poti, bi si pa z veseljem omočila usta.

Manimejker je imel to leto hude priprave, tekel je v New York-u in Portlandu, pa iz centra Ljubljane v Podgorico :). O razdaljah raje ne-bi, sliši se pa dobro. Mi je bilo pa zanimivo, ko je iz Portlanda prinesel zloženko, kjer so v hotelu ponujali različne tekaške proge, speljane skozi parke in naravo v različnih dolžinah. Super! Sej vem da je v današnji dobi možno s pomočjo gps-a vse to izvest  v lastni režiji, ampak jaz bi se z velikim veseljem podala na kako lokalno tekaško progo.
Tudi Ljubljana bi lahko ponudila kaj podobnega. PST v kombinaciji s Tivolijem, Mostecem, Golovcem..., mislim, da je Urban Praprotnik že razmišljal o nečem podobnem. V smislu, da bi turistom predstavili prijazne tekaške poti.
 Ampak nekaj se mi zdi še bolj pomembno, še nekaj kar bi doprineslo tako tujim turistom tekačem, kot tudi ostalim stalnim obiskovalcem teh tekaških, sprehajalnih poti. Vsaj dve, tri pipe s pitno vodo. Sej ne, da bi jo zdaj postavljali na vrhu Golovca, ampak nekje na PST-ju, kjer je v bližini že vodovod, npr. Murgle, Jarše...  Meni se zdi ideja izvedljiva in ne prevelik finančni zalogaj, čeprav dandanes je vse, prevelik finančni zalogaj.

Sem pa danes odtekla še svojih najhitrejših 12 in še malo km, na povsem  domačem terenu. Le gel mi je delal malce težav (pa Manimejker, ki me je neuspešno :) prehiteval),  upam da bo drug teden bolje. 

Gajbice in reciklaža

Na našem ogromnem balkonu so se letos posušile maline (ki mi jih je Majcha prijazno darovala) in sredi poletja je preminil še pehtran. Ni mi jasno ali je bil preveč ali premalo zalit. Bazilika je supertruper uspevala, ko smo ugotovili, da ji moramo nastaviti stol za senco. Gozdne jagode pa so se krepko namnožile, ko sem jih postavila na tla k oknu in se niso več pražile na ograji. Tako sem se odločila, da bomo v bodoče imeli malce več jagodičja na balkonu in sicer na tleh, na izpostavljene dele na ograjo,  pa bom spomladi najverjetneje posadila sivko, ki bo edina kos močnemu soncu.
Ker nisem hotela klasičnih korit, sem pobrskala po spletu in si naročila gajbice. Gospod mi jih je po želji še prelakiral in malce bolj zgostil letvice, da so bolj korita kot gajbice. Njegova hči pa mi jih je prav prijazno dostavila v Ljubljano. Priporočam, tule si poglejte še ostale stvari, ki jih ponujajo.

 Minilo je kar nekaj časa, odkar jih imam in so se kar načakale, da so dobile svoje mesto. Pomladi ko bo vse cvetoče (držim fige) pa bodo dobile svoj pravi izgled.
Zdaj pa k projektu. Takole sem namestila koleščka, saj balkon kdaj pa kdaj tudi pomijemo :).

Potem sem iz vrečk čokolina zašila notranje "korito". Ja in ves čokolino smo sami pojedli, bolje rečeno mala Lumpa. Če bi imela vrečke še iz svojega otroštva, bi pa ...

Te sem ga zapolnila s stiroporjem (nekje imam bojda nekaj gorenjskih korenin), da ne bo šlo toliko zemlje v korita in ne bodo pretežka.

Nato sem dodala zemljo in naše gozdne in vrtne jagode. Gozdne so se namnožile na našem balkonu, vrtne pa so v čakanju na presaditev in vestnem zalivanju  v večini zgnile. Nekaj mi jih je le uspelo rešiti.
Takole izgledajo jagodni zabojčki.

Ko sem jih zalila, je voda pritekla po tleh :(.
Zato sem vzela strgano pelerino in izpopolnila preostala dva "korita" takole.

Pelerino sem nalepila s silikonom in zatrdila še z Duct tape-om. Če  bi "A je to?" imela Duct tape. :)
Tu pa sem posadila tulipane, prav posebne in komaj čakam, da bo pomlad.  :)
Izpopolnjena  izdelava zadrži vodo, tako da bodo tudi jagodni zaboji deležni posodobitve, samo da najdem še kako pelerino. :)
Kako je lepa ta jesen!

Po dogem času, spet ena o teku

Končuje se 4. teden mojih jutranjih tekov. Še zdaj ne uživam.
Jutra so krasna. Sploh, ko se sončni žarki prikažejo iza oblakov in se rosa ter meglice nad travami in nad bajerjem lesketajo. Vonj gozda je ob meglenih jutrih še močnejši. Tudi ptice v okolici so povsem spokojne in zanimivo jih je opazovati, ko tako tiho ždijo, bodi se na drevesih ali pa na travnikih, poljih. Jaz pa se še vedno matram s tekom. Neprestano se ukvarjam z dihanjem, kot kak začetnik. Pri hitrejši tekih me neprestano tišči, v predelu dimelj. Nimam pojma od kje se je ta bolečina vzela. In nikakor mi ne stečejo noge.
Po teku se počutim odlično. Naj verjetneje tudi zato, ker je cel dan pred menoj, jaz pa sem že odkljukala prvo stvar. Med tekom tega užitka ni.
Zadnjič sem se podala na Nike nočni tek na grad in ker sta me Ninje zrinile v drugo ali tretjo vrsto, sem se pognala v dir in ne tek ( za moje razmere). Joj kje mi je pamet? Nek mladenič me je še v ravnini prehitel s 6 packom v roki, itak, da nisem popustila :). Mladi fantje so prav nevarno skakali levo, desno. Med tekom sem imela stegnjeno levico pred seboj, saj sem se bala, da me bo kdo spotaknil. Ko pa se je klanec začel, sem skoraj bruhala!
Kljub temu, sem  tekla svoj najhitrejši kilometer do sedaj. Tudi to je nekaj! Bojda je bil prvi tekač na cilju v 9 minutah.

Taki kratki teki niso po mojem okusu, je pa zabavna izkušnja in regeneracija ob pivu in družbi je zmeraj zabavna.

K izviru Kolpe

Ena od Jeklenih deklet je praznovala okrogli rojstni dan. Povabila je na piknik v Kostel. Ker v te kraje še nikoli nismo zašli, smo se pred piknikom odpravili še k izviru reke Kolpe. Napotili smo se v smeri Unca, mimo Cerknice, čez Babno polje in že na poti tja, so me nervirali ob cesti puščeni avtomobili ( zagotovo gobarji). Do Gorskega kotarja na hrvaški strani ni ravno malo gozdno-gobarskih poti.  Parkirali smo na označenem parkirišču in se napotili do izvira.



 Pot je gozdna in ne preveč naporna. Na poti smo se spotikali ob jurčke in ostale gobe. No, nekatere so nam nesramno mežikale.

 Videli smo stare marele, mušnice in mislim, da so tile na desni turki.

Bojda bo dobra gobarska sezona.

Pri izviru pa je precej pomirjajoče-zeleno.

Medveda na srečo nismo srečali. Smo pa na poti nazaj srečali košuto. Skočila je čez cesto, se ustavila ob robu, nas premerila s pogledom in odskakljala naprej v gozd. Punci sta bili šokirani nad njeno pojavo. Midva pa srečna, da ni končala na avtu. Nekaj metrov naprej, je čez cesto prihitela še srna. Tako smo imeli poleg res pisanega pohoda po narodnem parku, še mali safari.
Piknik se je odvijal v majhni vasi Jakšiči. Ob iskanju družbe lumpam, smo imeli še voden obhod po sosednji res stari hiši. In videli ter slišali marsikatero zanimivo reč.
Lumpam smo tako priskrbeli družbo dveh lokalnih fantov (drugače sta iz LJ) in ob Manimejkerjevi spretnosti je nastal še en lok.

 Še več veselja kot z lokom, pa sta imeli s pitjem studenčnice, guncanjem  in s samim ognjem, ki nas je prav prijetno grel. Prav lušno praznovanje.

 Tudi brez gob nisem ostala. Dobre so bile.

Malo mešano

Končno sem se spravila k jutranjemu teku in sploh ni švoh. Občutki po teku so krasni, tista lakota za kosilo ob 11h me malo moti, pa jo s kakšni sokom uspešno zatrem, še za kako urico.  Sem pa še počasna. Plan je, da postanem hitrejša. :)
Med poletjem sem se lotila kar nekaj "hišnih" projektov in če bo vreme držalo, mi jih uspe realizirati še pred zimo in seveda pokažem.
Ker pa se poletje izteka, sem se lotila šivanja bombažnih kapic.

Dekliške:

 Pa fantovske:

Podobna bombažna dekica, bo zagotovo še nastala.

In hlačke mahadračke bo treba narediti,  še v kaki debelejši varianti.

Prijetno nadaljevanje tedna vam želim.