The Day After

Strategij je bilo veliko. Moj gel sponzor (neuradni ) mi je celo izračunal, da lahko tečem 1:55 pa če malo zafrknem sem še vedno pod 2 uri. Ja sam kaj, ko nisem navajena tiščat. Ko se pogovarjam s fanti (izjema je Manimejker) je tako, da tečejo že z užitkom na treningih,  sam na tekmi pa ni duha in ne sluha o užitku, ampak je treba tišat.
Del strategije je bil tudi, da na četrtkovem plezalnem treningu ne pretiravamo z vajami (prejšnji teden sem bila še v nedeljo vsa muskelfibrasta) in da tečem konstantni tempo, nekje 5,5 minute na kilometer in sem noter pod dve uri.
V četrtek sem že letela po številke in si ogledovala zimske tekaške hlače. A na sejmu ni bilo prave ponudbe. Zato sem v petek zavila še v Intersport in cincala med takimi z vetrno zaščito in pajkicami ki so le malo kosmatene. Mene navadno zebe v stegna. Po priporočilu sponzorja (neuradnega) :). sem vzela udobnejše kosmatene. Nikakor nisem verjela, da bo snežilo. Na otroških tekih je bilo prav lušno, no preden so tekli tisti od 5. razreda dalje. Ker njih je pa zalilo, popolnoma!
Popoldne sem si zašila še bleščičasto krilce. V planu je bila kar nekaj časa, pa ni bilo prave motivacije.

Zjutraj, ko sem se zbudila in ugledala snežinke in bele strehe, je bilo najverjetneje prvič v življenju, da se nisem razveselila prvega snega. Takoj zatem priteče Lumpa iz svoje sobe in vriska: "SNEG!"
Snežinke so močno naletavale, skupili so jih tisti na 10km. Za nas je na srečo pojenjalo. Tako sva se z Manimejkerjem zjutraj našemila, dodala še vrečke in odšla proti startu. Na štartu sem tekla ogrevalne kroge z vsemi tekači v coni in klepetala s sotekačico. Štartali smo 5 minut kasneje in prvič sem se zmedla in kasneje pritisnila na urico kot je bil sam štart. The Stroj ti da poleta, vendar sem ga uspešno zadrževala. Pred Filofaksom  so bile prave tri navijačice z muziko in koreografijo in  v tem trenutku sem vedela, da se mi obeta spet en lep tek. Navijačev je bilo ogromno in glede na zimske razmere so bili poskočni in glasni. Vrečka me je prijetno ogrela in hitro sem se jo znebila. V Rožni pa sem odvrgla tudi softshell (poznanemu navijaču). Problem je bil, da me je zopet tiščalo lulat. To je klasika, ne glede kolikokrat grem pred tekom, vedno me tišči na štartu in po prvi vodi sem zavila v grmovje. Aja, nove hlače imajo žepek za gel, tako je ta tokrat ostal na mestu. Krilce pa se je super obneslo, saj je zakrilo mojo zadnjo plat med slačenjem in oblačenjem v grmovju.  Mi je pa vzelo kar nekaj časa, pa še supergice sem si namočila :(. Ampak tempo mi drugače ni padal in v usta sem si potisnila prvo Enervitovo tabletko. Čisto prevelika je, polovico sem jo izpljunila. Vmes je padlo kar nekaj pripomb na kiklico, tudi takih pozitivnih. V resnici je bila tudi na preizkušnji in zdaj ko jo izboljšam, jo bo možno tudi naročiti. Tole je še ena slikca od navijača in blogerja. Hvala Marek!

 Do Mercatorja je šlo gladko, celo gel sem imela in ga tudi iztisnila, brez večjih težav. Bila sem še čisto O.K. Veselo sem mahala Zabojčkarjem, ki so mi prijazno poslali tudi nekaj fotografij. Človek bi rekel, da sem se zabavala.

Mahala sem tudi  Majchi in še komu,  ki sem ga prepoznala. Tu sem tudi pomislila, da morda to ni to, ker mi enostavno ni težko, pa nisem upala reskirati in držala tempo.  Na Ježici sem bojda zamudila domač čaj, pa mi v resnici sploh ne bi pasal, saj je bilo vodnih postaj miljon in prav na vsaki sem spila kak požirek (kar me je tudi stalo kake minute). Samo kaj, ko imam tako rada glavobol zaradi dehidracij in nisem hotela tvegati. Z vstopom na Dunajsko sem pričakovala  tisto klasično prerekanje v glavi. Na tej točki sem ugledala Manimejkerja pred seboj. Večini okoli mene je tempo padal in jasno mi je bilo, da bom Manimejkerja ujela, kajti tudi njemu je tempo padal. Vzela sem še pol tabletke in držala tempo.  Za čuda ni bilo nobenega kreganja same s seboj v stilu:" Kaj mi je tega treba?".  Ampak bolj v smislu: "A  pa res lahko  držim tempo?". Prehitela sem Manimejkerja in mislila sem, da se mi bo zalimal za rit. Ali pa še huje, skušal tekmovati in na koncu ga bom še s tal pobirala. Nič od tega se ni zgodilo! Pustil me je mimo neopaženo. Izpustila sem zadnjo vodo in nadaljevala na Slovensko cesto, kjer sem pospešila. Od nikjer še ni bilo gazel. Torej mi bo uspelo? Presenečena, da imam še toliko rezerve sem "odhitela" v cilj in na tabli je pisalo 2:05.**. Ustavila sem uro in ta je pokazal 1:59:12. Hmm, ampak vklopila sem jo kasneje, koliko? Glede na razmere (mraz) sem tekla še domov, ker me je zeblo in doma še ni bilo nikogar. Soseda me je spustila v hišo in minuto za tem so prišle Lumpe z babico.  Na gsm-ju pa me je že čakal rezultat 1:59:32!  Neprecenljivo. Rekla sem, da bom tekla pod dve uri, pa tudi če le za sekundo pa mi je uspelo celo za 28 sekund :).
 Dvojno zadovoljstvo, osebni rekord, eden izmed izpolnjenih letošnjih ciljev in stresla sem Manimejkerja.
Doma sem samo še zakuhala juho, se stuširala, namazala nogice s kremo, pojedla krožnik juhe in odhitela navijat za prave maratonce. Sem se pa premalo oblekla in sem se kr nazebla. Prvo znano sem ugledale že takoj na začetku in je bila res hitra. Drugi blogerki je bilo pomoje danes malce težje kot lani, ampak se je odlično držala. Potem sem dočakala še eno blogerko, ki mi je nakvačkala tako lepe grelčke in nazadnje še Miss Deha s katero sem odtekla še par 100 metrov do cilja in je izgledala še čisto sveža! Punce svaka čast, da ste se sposobne toliko organizirati, da ste si vzele toliko časa in odtekle toliko pripravljalnih km. Kajti to se vam je videlo. Tisti nenatrenirani so bili precej bogi. To, da vas vreme ni ustavilo mi je bilo že včeraj jasno in navsezadnje čestitke za rezultate, ki so zame vsi povrsti ODLIČNI.
HVALA  vsem navijačem in fotografom, ki so se v teh razmerah podali na ulice, brez vas Ljubljanski maraton ne bi bil to kar je in zares je prav poseben užitek, teči v svojem mestu.

Tekaška mrzlica

Vse se vrti okoli vremena in napovedi za nedeljo. Napoved ni rožnata, ampak vročina je zame hujša kot mraz. Bomo videli.
Me je pa (neuradni) sponzor gelov (NINJA II) prosil, če naredim tale tutorial.
In sicer je obvezna oprema vsakega maratonca velika vrečka za smeti. A zakaj? Je odlični grelni izolator in je nadvse primerna za stanje na štartu, ker zadržuje toploto. Če izrežete še luknje za roke, pa lahko prve kilometre celo odtečete v njej in jo kasneje odvržete.

POZOR 1. Štartno številko si namestite na majico,  ki se bo videla v cilju in ne na vrečo za smeti!
POZOR 2. Uporabite večjo, predvsem pa daljšo vrečo za smeti (jaz moram še v nakupe:)).
POZOR 3. Če imata pa kak supertruper anorak in ob progi polno navijačev, kamor boste lahko odvrgli anorak, pa vreče najverjetneje ne potrebujete.

SREČNO !

Po dogem času, spet ena o teku

Končuje se 4. teden mojih jutranjih tekov. Še zdaj ne uživam.
Jutra so krasna. Sploh, ko se sončni žarki prikažejo iza oblakov in se rosa ter meglice nad travami in nad bajerjem lesketajo. Vonj gozda je ob meglenih jutrih še močnejši. Tudi ptice v okolici so povsem spokojne in zanimivo jih je opazovati, ko tako tiho ždijo, bodi se na drevesih ali pa na travnikih, poljih. Jaz pa se še vedno matram s tekom. Neprestano se ukvarjam z dihanjem, kot kak začetnik. Pri hitrejši tekih me neprestano tišči, v predelu dimelj. Nimam pojma od kje se je ta bolečina vzela. In nikakor mi ne stečejo noge.
Po teku se počutim odlično. Naj verjetneje tudi zato, ker je cel dan pred menoj, jaz pa sem že odkljukala prvo stvar. Med tekom tega užitka ni.
Zadnjič sem se podala na Nike nočni tek na grad in ker sta me Ninje zrinile v drugo ali tretjo vrsto, sem se pognala v dir in ne tek ( za moje razmere). Joj kje mi je pamet? Nek mladenič me je še v ravnini prehitel s 6 packom v roki, itak, da nisem popustila :). Mladi fantje so prav nevarno skakali levo, desno. Med tekom sem imela stegnjeno levico pred seboj, saj sem se bala, da me bo kdo spotaknil. Ko pa se je klanec začel, sem skoraj bruhala!
Kljub temu, sem  tekla svoj najhitrejši kilometer do sedaj. Tudi to je nekaj! Bojda je bil prvi tekač na cilju v 9 minutah.

Taki kratki teki niso po mojem okusu, je pa zabavna izkušnja in regeneracija ob pivu in družbi je zmeraj zabavna.

Malo mešano

Končno sem se spravila k jutranjemu teku in sploh ni švoh. Občutki po teku so krasni, tista lakota za kosilo ob 11h me malo moti, pa jo s kakšni sokom uspešno zatrem, še za kako urico.  Sem pa še počasna. Plan je, da postanem hitrejša. :)
Med poletjem sem se lotila kar nekaj "hišnih" projektov in če bo vreme držalo, mi jih uspe realizirati še pred zimo in seveda pokažem.
Ker pa se poletje izteka, sem se lotila šivanja bombažnih kapic.

Dekliške:

 Pa fantovske:

Podobna bombažna dekica, bo zagotovo še nastala.

In hlačke mahadračke bo treba narediti,  še v kaki debelejši varianti.

Prijetno nadaljevanje tedna vam želim.

Bohinj, triatlon jeklenih

Lani sem bila prav tako na jeklenih navijačica, le objave mi ni uspelo spisati. Tokrat sem vzela s seboj še Lumpe.
Glavna naša naloga je bila da na Uskovnici  Ninji N2 pripravimo superge, pijačo in gele in prav ta isto storimo še za Jeklenko. Start smo skoraj zamudile. Polno počasnel na cesti, minutka sem in tja ampak pok, smo pa le ujele.

Tudi jeklenki sem ujela v objektiv medtem ko Ninje N2 nisem našla. Nič zato, navodila sem dobila že po gsm-ju. Tako smo se odpeljale na Uskovnico.  Gužva je bila taka da smo avto pustile skoraj na Rudnem polju. Nič zato, malce sprehoda nam ne škodi.
Na menjavi je bila cela zmeda. Ruzake so premetavali sem ter tja. Me smo našle svoje dva, jih pripravile in čakale.  Tudi ostale ruzake so uspeli za silo urediti po številkah. Najbolj tečna situacija so tisti nervozni triatlonci, ki največkrat pomočnico še naderejo, ker jih ne pokliče dovolj glasno ali pa kaj podobnega. Medtem, ko so nekateri povsem mirni, se v miru preobuvajo in si nabirajo nove energije, medtem ko jih domači priganjajo :). Nekemu triatloncu smo vsi iskali vrečko (ruzak), ki je nekje izginila. Žena  nekega drugega tekmovalca mu je ponudila svoje superge in ta jih je sprejel in v njeni odtekel še na kočo.

Me smo opravile svoje dolžnosti  (punci sta fotkali:)) na menjavi in se sprehodile do Konjščice. Dobro da ni daleč, ker sta punci po parih metrih vzpona (res mali) začeli v duetu kašljat, tisto suho nabijanje.
 No na Konjščici smo si naročile žgance in štruklje in k mizi je prisedel starejši par, z kar nekaj vnuki. Malo smo kramljali o hrani in o triatlonu, bojda je njihov sin letos nastopil kot tekač v trojici. Med tem prisede najverjetneje še svakinja z vnučko (deset mesecev), ki se blazno otresa klobučka, je pa kar močno sonce, pa še piha. Nato pa na glavico poveznejo kapico.  Pa ne katerokoli kapico, kapico ki je nastala pod mojimi prsti. Kaj takega se mi še ni zgodilo:). Seveda jih povprašam od kje so jo dobili in razložim, da je nastala pod mojimi prsti. Me pa srčno veseli,  ko vidim,  da ljudje darila uporabljajo in da so jim poleg tega še všeč. Prav lepo presenečenje.

Takole smo pa poležavale na travi in čakale na jeklene tekače, da se vrnejo iz Vodnikove koče. Telim kravam ni hudega,  ko pa te začno prav butasto gledat pa proti tebi rinit, pa tudi ni najbolj prijetno. Na koncu smo odšle še na plažo, kjer so se Lumpe ob družbi še skopale, pod Skalco na podelitev in domov.
Super so teli Jekleni. Ampak vedno manj me mika, da bi se jih še kdaj udeležila. Približno tako kot Bohinj je res fajn in krasen, sam če bi bili Bohinjci malo manj "zagamani", bi bilo pa še bolj fajn.

Jagebabe na dopustu s Slatanom Sharmerjem 3.del

Za ne-poznavalce Harrya Potterja je Slatan Sharmer pomemben lik v drugi knjigi. To smo imeli sicer namen prebrati že na zimskih počitnicah, pa se nam ni izšlo.
 Sama sem proti tehnologiji na dopustu, v tem primeru Ipad, vendar sem letos popustila in sedaj, ko pomislim za nazaj, hvala bogu, da je bilo tako. Ko je Lumpa zbolela in ko jo je trgalo po ušesu smo neštetokrat zavrteli Volka in sedem kozličkov (pravljica). Če rečem 30x sem rekla premalo.  Tudi naložene risanke so prišle prav, za lažje goltanje antibiotika, ki se je Lumpi bruhal. :( Da ne govorim, kako je meni krajšal čas, ko je bolnica spala, meni pa skrbi niso dale in sem po spletu brskala za vsemi možnimi zapleti ušesnega vnetja.
 Ko pa se je stanje normaliziralo, smo zopet brali Harrya Potterja. S tem, da smo Manimejkerja preimenovali v Slatana Sharmerja. Seveda mu manjkajo blond kodri, vendar nasmeh in turkizna oblačila so bila za našo domišljijo dovolj. Zelo smo se zabavali ob knjigi, ob prvem dežju pa si bomo ogledale še prva dva filma, pa da vidimo kako bo navdušenje.
Med windsurfanjem, obiskovan em urgence, branjem Harrya Potterya in Manimejkerjevim veslanjem, sem punce celo malo popeljala s kajakom, žal je na odprtem tako pihalo, da smo se vozile le po zalivu. Vendar njuno željo po veslanju pa je potešilo.

 Sta bili pa uspešni pri  surfanju in s tem mami narisali velik nasmeh.



 Med drugi sem ob nočnih dežurstvih in negi male Lumpe postajala vse bolj utrujena in prav sitna, tako da sem nek večer, le obula superge in zagrizla v sosednji hrib. Tekla sem le v hrib in sploh se nisem utrudila, le sitnoba mi je puhtela iz telesa. Prisežem! Med drugim mi je pot križala lisica. Nato pa sem se vrgla še v morje, malce odplavala in preostanek sitnobe še odplavila. Kako malo je treba, da je človek srečen. :)
Spoprijateljila sem se z 60 letnim grškim ekstremnim športnikom. Nimam pojma, kako sva se prvič  zapletla v pogovor, vendar me je navdušil s svojo energijo. Bojda je doma iz Soluna in razlagal mi je, da ga zelo veseli turno smučanje, ki si ga največkrat privošči kar v Chamonix-u. Bojda, se da v bližini Soluna v severni Grčiji tudi smučat. Ko je izvedel da sem iz Slovenije, je takoj omenil, da je že smučal v okolici Kranjske Gore. Seveda je bil tu zaradi surfanja, zjutraj pa je tekel in plaval. Pogovarjala sva se tudi o stanju v državi, vendar se mi zdi, da ga glede na to, da je sam uspešno priskrbljen, ni preveč skrbelo. Moram priznati, pa da je bilo turistov manj, Slovencev pa več, kot prejšnja leta.
Sem pa letos večkrat pomislila, da bi Grkom prišla prav akcija "Očistimo Grčijo". Plaže niso zasrane, pa tudi glede na hude kadilske navade ne naletiš na ogorke cigaret, kot sem sem zgražala nad hrvaškimi plažami. Vendar plastične vrečke so pa povsod, saj jih še vedno množično uporabljajo. Pa naj verjetneje stvari mečejo čez okno avtomobila saj je ob cestah največ svinjarije. Tudi veter naredi svoje, saj iz nepokritih smetnjakov hitro naredi štalo.  Žalostno je, ko se ob cestah bohotijo bele in ciklamne Bugenvilije, potem pa modre, rumene in bele vrečka na njih. :(
Kljub temu, pa je lokalna ponudba sadja in hrane odlična. Naktarin , marelic in lubenic smo pojedli na tone! Sami se vsa leta najraje sladkamo s temi palčkami, pa letos smo odkrili pakiran tiramisu, ki je bil prav tako odličen. Med ljubšimi so nam tudi bogato obložene palačinke, pa še bi se našlo.

Tale je bil zadovoljen, kar z drobtinicam ali pa špageti.

 Poskusila sem se še v modelarstvu.:) Kjer sem izdelala čisto preveliko jadro za splav brez kobilice in se je ob prvem valu prekucnil.

 Na ladji smo dokončali knjigo.

 Na poti domov pa sem slikala najlepšejši "VAN" ever!

 Ko bom velika...

Prvi cilj, je preživeti preostanek počitnic z Lumpami, brez hujših incidentov!

Jagebabe na dopustu s Slatanom Sharmerjem 2.del

Ta veliki Lumpi je bilo strašansko dolgčas brez male. Manimejker se je drugače dnevno izposojeval desko  za veslanje ali SUP in jo enkrat celo vzel s seboj. Vendar  ji je bilo precej dolgočas, zato sem Manimejkerju namignila, da bi si morda sposodili mali surf in vzeli smo družiski paket za 3 dni, brez inštruktorja. Saj, če bi imeli kakega primernejšega, beri starejšega inštruktorja, bi si ga privoščila. Vendar teli angleški 18 letniki, me pa niso mikali :). Kako naj mu razložim, da sem surfala takrat ko se on še rodil ni in da je bila oprema  takrat 5x težja . Sej mi ne bi verjel.
Tako sva se odločila, da se bova pri veliki lumpi malce menjala ali pa morda poprosila kakega od okoliških slovenskih fantov za pomoč.  V isto hišo so se naselili trije slovenski pari, ki so imeli privat slovenskega inštruktorja in trije fantje, ki so kar dobro surfali.

Lumpa je bila prvi dan kar navdušena.
Za njo se je odpravil še manimejker in kasneje je  v boj pošlje še mene. Enemu izmed 18 letnih inštruktorjev povem, da bi vzela enako desko kot Manimejker (145 l) in malce manjše jadro,  tam 4 m2 ali  pa še manjše. Vpraša me, če bom vzela trapez? Ja, itak! Drugače mi bo pa spet tisti oranžen rešilni jopič navesu, da se ja počutim še bolj izgubljeno! Itak, sem mu sumljiva in me vpraša, če ga bom uporabila? Suvereno prikimam! Deske nima enake in mi ponudi eno večjo 150 l in eno manjšo 140 l. Vzamem manjšo (KOZA!). Navlečem svojo lycro in hop-cop v vodo. Tako sem suverena, da poskusim beach-start, saj zgleda "simpl k pasulj". Jadro na glavo, eno nogo na dilo in hop. Opa-jade! Gibčna sem, itak tok, da lahko tri ure skačem po eni nogi, sam ko probam pa drugo nogo gor dat' se deska  potopi in nikakor ne zglisiram :(. No po parih poizkusih se vdam, zlezem na desko  in dvignem jadro in gremo. Ravno usmerim pogled naprej in skušam poravnati prvo nogo, ko se mi trapez sam vpne. Šokirana pogledam trapez in v istem trenutku me vrže na jadro. O moj bog! Sama sebi se na glas smejim. Opazim, da je bum mogoče malo previsoko, vendar tukaj ga ne bom popravljala. Zunaj piha v sunkih in je kar valovito. Prav zoprno je,  ko se ravno naštimam, sune in me vrže iz ravnotežja, smeri in še kam. Kmalu sem na tako imenovani avtocesti, kjer izkušeni surfači švigajo gor in dol. Na višini sem že fino izgubila. Prvič se vrnem na obalo precej nižje in pametna kot sem, se še enkrat zapeljem ven, namesto da bi šla peš malo višje. Tokrat me odnese še mnogo nižje, vsi surfači so nekje desno zgoraj jaz pa sem globoko levo in sama sebi se smejim, da če bi imela viso s seboj, bi šla lahko v mesto na kavo, kot v reklami :).  Odločim se, da tokrat pa res na obalo, pa peške gor! V tistem pa vidim kako se mi približuje čoln. Ozrem se naokoli in vidim, da res ni nikjer nobenega surfača. Joj obalna straža gre proti meni! O moj bog, še tega se mi manjka, da me Mitch Buchannon dostavi na plažo, do malega Angleža, ki sem mu bila že tako sumljiva. Prijazna gospodična s čolna (ni Pamela) me vpraša, če rabim pomoč? Pravim, da bom zmogla sama do obale. Prepričljiva sem in odpelje se naprej! Res mi uspe priti na obalo. Delam se, da ne razumem srbskih mladeničev, ki dajejo glasne pripombe in celo obalo kak kilometer ali dva vlečem surf za seboj. Zraven pa se smejim sama sebi in na koncu celo pomaham 18 letnem inštruktorju.
Pa še ponazoritev na googel maps, za lažjo predstavljivost. :)

Jagebabe na dopustu s Slatanom Sharmerjem 1.del

Jp, tako kot sem se ga letos veselila, pa že dolgo ne. Napotili smo se na isto mesto kot lani. Na poti v Benetke smo zavili na hitro še v Dechatlon po Quechuo. Do trgovine sem bila prepričana, da bom kupila tisto za tri, pa sem si v danem trenutku premislila in kupila le za dve osebi. Bojda se nam je strašno mudilo na ladjo. Kasneje pa smo z veliko zamudo štartali  iz pristanišča, nimam pojma za kaj. Smo pa tokrat imeli dva sopotnika, Manimejkerjevega sodelavca z dekletom. Takole smo se namestili in glede na veter, ki je pihal na ladiji se je Qechua zelo dobro obnesla.

 Je pa Manimejker spal zunaj, me tri pa notri.  Pot sploh ni naporna. Če ima vsak svojo tehnologijo v rokah :).

 No jaz sem malce retro ali pa staromodna, ampak pasjansa je zakon. No zej pa ta grenke. Prva je bila, ko smo prispeli do naše Frose - gazdarice, ki ne zna besede angleško ima pa sina za prevajalca, in nam je ta dala sobo brez razgleda na morje! Čeprav sva tega izrecno zahtevala v mailu! Itak, da sva na koncu vzela sobo, sej smo bili utrujeni od poti in da bi šli zdaj na novo iskat mi na kraj pameti ni padlo. Smo se pa zmenili da čez 4 dni selimo v sobo z razgledom. O.k, ampak ena taka stvar mi pa že ne bo pokvarila dopusta, sem si mislila. Prvi dnevi so bili prav lepi valovi in punci sta jih lovili kar  z blazino in starim čolničkom, neizmerno sta uživali.

 Nato se celo potapljali z Manimejkerjem in bojda je šlo mali lumpi odlično. Po treh dneh res počivanja in samo opazovanju hribov sem naštudirala, da bi zjutraj res lahko vstala in odtekla na enega izmed niju.

Zdaj pride druga grenka. :( Mala lumpa je ta večer začela tožit o bolečm ušesku, ampak nisem slutila nič hujšega. Ponoči pa se je stvar razvijala. Začelo jo je boleti in moja noč se je prelevila v nočno dežurstvo in jutranji tek je odpadel! Ob 6h sem komaj zatisnila očesa za kako urico in misel o jutranjem teku je zbledela. Stvar se je stopnjevala in odšli smo do zdravnika. Dobili antibiotik in se preselili v apartma z razgledom. Evo razgled na Itako in Kefalonijo.

Lumpo je počasi začelo kuhati. Druga noč je bila katastrofa, kuhala je na 40. Jokala, bolje rečeno ječala od bolečine, groza. Mene je vmes tudi zvijalo, težko prenašam trpljenje lastnih otrok. Čas mi je tekel počasneje, komaj sem čakala jutranjo uro antibiotika, ker sem verjela, da bo 3-ja doza prijela. Sranje! Izbruhala ga je, prav tako Lekadol in še tisto malo vode, ki jo je popila. Ponovila sem dozo, ona pa bruhanje. :( Še dobro da sem bila z Miss Deha na telefonski zvezi, ker sem bila že povsem zmedena.  Opoldne se je stvar malce umirila, popoldne pa novi val bolečine in vročine. Painkilerjev je imela že polno rit pa nič ni pomagalo! Hopa copa, smo se zopet napokali k zdravniku. Tu pa štala! Tulila je, ko jesihar in nikakor ni pustila pogledati ušesa. Ta velika, se je kar skrila za Manimejkerja, ko je mala tako kričala. Vse jo je bolelo, glava, ušes, žrelo, ni da ni.... Zdravnika (predpostavljam, da je bil eden specializant) sta se pregovarjala po grško in me delalo še bolj nervozno. Vendar se nisem dala in vztrajno sem spraševala, o čem razmišljata. Naj povem še, da je bila to urgenca in o pediatru ni bilo ne duha ne sluha. Na koncu, so nam predpisali še antibiotične kapljice in predlagali menjavo dveh različnih painkilerjev. Aha, pa plačali smo 5€ za pregled in to samo 1x, drugič niso hoteli denarja in 11€ za antibiotik, precejšna razlika od prejšnič.
 Noč je bila mirnejša, vsekakor pa ne mirna. Počasi je šlo na bolje. Četrti ali peti dan bolezni sva šli celo na vrt. V vodo pa še ne. In ko je bolečina v ušesu povsem minila sva ga zaščitili z silikoskim čepkom in še plavalno kapo predelano v trak. Takole:

Vendar veselje v vodi ni bilo več enako tistemu prej.
Se nadaljuje.

Morje,

mi prihajamo. Takole je bilo več kot 30 let nazaj. Kako bo tokrat? Izveste, ko se vrnem. :)

Ponedeljek, ki ni po moji meri

Vikend je bil poln nekih dogodkov, rojstnih dnevov, piknikov, pakiranja... Najmlajša se je odpravila z vrtcem na letovanje in v zadnjem trenutku je bilo treba se milijon stvari nabavit. Med drugim še kopalno brisačo in jo še olepšat. Brisače so namreč v tisti trgovini na vogalu nasproti name pod Konzorcijem 70% znižane in sem eno navadno priredila  plažno.

Pa še vedno mi delajo težave fantovska darila. Tole sva v zadnjem trenutku sčarali.;)

  In ponedeljek sem po oddaji deklet kar nadaljeval s tekom čez Rožnik, doma pa me je čakala takale malica.

 Muslije sem snedla že pred tekom, ker ne moram teči na prazen želodček.  Manimejker, ki sam res ni jutranji tip, se trudi sodelavce pripravit k bolj zgodnjim prihodom v službo in jim peče rogljičke. Fino ne?
Z Miss Retro sva se namenile v Škofjo Loko po pletenine. Prišla je pome s 5 dni "starim" avtomobilom in ob vse mogočih debatah sva hitro prispeli v Gorenjsko predilnico. Spet sem nakupila mnogo več kot sem se prvotno namenila, pa še bi če me ne bi že lakota meglila vid. Na poti domov obe toživa o lakoti. Jaz sem sicer že imela dva obroka Miss Retro pa je bila menda se tešča  (en stiroporček ne šteje) in ob vneti debati, kar na enkrat zagledam avto, ki se iz ne-prednostne ( najine leve strani) poda na glavno cesto. Zavpijem, stegnem noge in roke predse in v parih sekundah zaviranja se mi odvija marsikateri film. Bum! Si O.K. ? Vprašava eno drugo in Miss Retro je povsem mirna, jaz pa sem že v šoku. Stopimo ven, policaj je slučajno za  nami. Voznik drugega avtomobila že kadi in pravi, da prizna krivdo, ker naju bojda ni videl. Res je bilo,  da sem tud sama imela občutek da se je podal na cesto,  kot da sva nevidne. Nihče ni huje poškodovan. To je najvažneje! Papirji, policaji, debate, neprestano klicanje, pa policijo, pa na zavarovalnico, pa avto vleko...Vse skupaj se je pošteno zavleklo in ker imam vseskozi težave z vratom in glavoboli in sem  takoj po nesreči občutila spet boleč vrat, sem se popoldne odpravila še na urgenco. Kar sicer ne vem, če je bila najboljša ideja. Od vsega me sedaj najbolj skrbi, ker piše na izvidu, da na skeletu ni zaznati "svežih poškodb". Torej stare pa so, ali kako? Ah, bo že!
No danes je že sreda in zopet sem tekla. VROČE je in prav je tako!
Pa počitnice so tik pred vrati, se jih že veselite?

Končno nove

Ja že na Kraškem maratonu sem bila ob dva nohta zaradi starih superg, pa sem še kar vztrajala tako da so mi na trojkah dobesedno razpadle :) In ko se je to zgodilo sem le preverila, da jih imam že vsaj dve leti in da so seveda pretekle več kot 1000 km in da se jim leta le poznajo. Pa sem se odločila, da bom šparala:) in sem šla s kupončkom od teka trojk v Intersport. Prijazni prodajalec se je z menoj ukvarjal vsaj 45 minut in na koncu nisem kupila nič:(. Nisem si upala vzeti Nike-ic brez blaženje, ker sem nekoč imela zelo boleče koleno od premehkih copat. Pa občutek mi pravi, da moram imeti en copat, da si ga obujem in tečem kot se mi zahoče. Seved bi rada znala tudi bosa tekat, sam sama vem, da to ne gre iz dons na jutr , čeprav mislim da ne tečem več na peto, vem pa ne! Drugače so se prejšne Nike-ice izkazale, razen na zadnjih dveh tekih, zato sem poiskala enak model na internetu. Telele.

O.k sam na te pa ni nobenega popusta, pa še med dražjimi Nike-ovimi modeli so :(.
 V končni fazi sem malo popustila in jih naročila iz Anglije, sicer v drugi barvi (niso imeli te barve v moji številki) so bile pa 30% cenej. In takele so čist lepe, ker jih še nisem sprehodila v dežek, jih je škoda.

Novi copatki

 Izbrat si moram nove superge. Odkar sem bila na tečaju pri Urbanu Praprotniku pa od tega je vsaj dve leti, če ne več, se navdušujem nad bosim tekom. A hkrati se ga bojim, ker bojda imam zelo ošvohnele gležnje in se mi ti kar zibajo v obe smeri. Pravijo da  sem  pronator...  Sej to ni kaka skrivnost pri takem "platfusarju". Uglavnem prvič sem zelo mehke copate (bolelo me je koleno) po Urbanovem  predlogu, zamenjala za pronatorske in je bilo res takoj o.k. Zdaj so te čisto fuč in rabim nove.  Najverjetneje bom šla ta 13-ič  gledat Fivefingerske in na koncu kupila pronatorske Nikeice. Bojda se na bosi tek privajaš počasi in je fajn nosit za dolge teke še copate z blažilci ... Sam to je pa čist prevelik zalogaj zame!
Uglavnem prebrala sem tudi Rojeni za tek in sem čist zmedena, kaj naj nabavim? Ima kdo kak predlog?

Pot ob žici, petič

Teden je minil kot bi mignil. Glede na tri dni vegetacije ob migreni, to ni nič čudnega :( .  V času ko naj bi počivala in se filala s testeninami, oziroma OH, sem res da počivala, ampak tudi bruhala. V petek, ko se mi je glavobol po 12 h urah zopet pojavil, me je pa malo panika grabila. Miss Retro mi je zamešala odličen sokec z ingverjem, vmes sem seveda pogoltnila še painkiller in odšla domov  v sivkino kopel in nato v posteljo prepričana, da se zjutraj zbudim o.k.  Zbudila sem se povsem trda. Vsi so še spali in privoščila sem si malo joge in začela s tekaškim zajtrkom.
Strah in trema glede na situacijo sta bila upravičena in res sem se bala, da me bo zvilo nekje na poti.  Ninjo št. 2 sem prosila za gel, ker glede na situacijo nisem imela čas za pripravo na tekmo in sem v zadnjem trenutku koordinirala. Gužva je bila nepopisna in vrsta neskončna. Postavili smo se povsem zadaj. Hitra domena je bila, da jaz narekujem tempo in sicer po ravnini 5.30 do klanca, nato pa: "Tišat kokr gre!".

Zaradi gužve se je plan porušil že na prvem kilometru in vijugali smo vse do vznožja Golovca. Tu naletim  na znanca Olimpijca ( 4 x 100 m), ki se ravno povleče na stran. Nekdo iz ekipe je imel najverjetneje težave. No, vsaj šprinterje smo prehiteli :). Končno voda in iztisnem gelček, pa takoj tek naprej. Gužva! Spet se malo potožim, tokrat glasno, če ne bi morda hodeči hodili po eni strani, da je kaj prostora za tiste, ki bi tekli. Gospa iz ekipe Helene Žigon me miri, da je pot še dolga in nima smisla biti živčen. Živčna nisem bila. Če je zakaj migrena dobra, je pa za moj prag tolerance, ki ga vedno uspešno nastavi na ničlo.  Gospem itak svaka čast, če bom jaz pri njihovih letih še tekla tek trojk, bom hodila direkt tam, kjer bom hotla :) .  Tako ali tako ni bilo namenjeno njim. Dragi so rekreativci, vsi veste, da smo si ljudje različni. Nekaterim je to le druženje, nekaterim je druženje z športom,  nekaterim  pa je tekma, tekma. Meni osebno je to prijetno druženje s preverjanjem pripravljenosti in kadar mi ( v tem primeru nam) uspe izboljšati rezultat, od prejšnjega leta je to le še češnja na vrhu smetane. Ljudje smo različni in priznam, imam neko tekmovalnost v sebi, ni tista na živo ali mrtvo,  ampak če se trudim z nekimi treningi, se mi zdi edina smiselnost nek rezultat. Ta rezultat pa je za mene v številkah. Pot na Golovec pač ni široka, sam ni pa stezica, tako da ne vidim potrebe, da jih po 6 v vrsti hodi v lahkotni debati in da morajo tisti, ki si želijo teči skakati po jarkih, da lahko tečejo. Tu je seveda tudi naša napaka, da nismo šli v vrsto in začeli s hitrejšimi tekači. Kar je po eni strani tudi šola za nas.  Uglavnem v klanec ni bilo samo vijuganje, ampak precej skakanja v jarke in res počasen tempo, čeprav v danem trenutku se mi ni zdelo tako počasi. Vročina je pod drevesi malo popustila, a žeje je bila ogromna. Vodo smo zajemali kar iz lavorjev, jutri bo zagotovo zopet razcvet herpesov. Klanec navzdol sem spustila  a  Manimejker naju je z bratom hotel upočasniti, v smislu, naj se šparava  za ravnino. Ha, meni je bilo kristalno jasno, da midva z bratom tam ne bova nič pridobila, ker sva oba,  zelo občutljiva na vročino. Edino Manimejker jo v naši družini res dobro prenaša. In ko pridemo na ravnino, Manimejker kar poskoči, midva z bratom pa capljava za njim. Dober kilometer do cilja  me zaštiha nekje v žlički, mogoče želodec, ni bila prepona, ne da mi dihat. Vstavim se. Dvigujem in spuščam roke, zraven pa globoko diham, medtem, ko me Manimejker vspodbuja kot nadležna muha. Stisnem zobe in komaj premikam noge. Zadnje metre se primemo za roke in celo prehitevamo v ciljnem klancu. Stop. Ura se vstavi na 1:19:02.

 Z bratom poiščeva senco in vodo, Manimejkerja izgubiva. Brat se sesede, ampak na srečo ne zleze skupaj, je pa popolnoma tiho. Jasno mi je, da je šel do konca, koliko do konca zvem kasneje. Priskrbim nama pomaranče in banane in počasi prihaja k sebi. Jaz čutim ponovno žulje na nogah  (enako kot na Kraškem)in še odlepljen podplat copata.  Res rabim nove superge! Drugače pa sem zadovoljna in bolečina je odšla. Počutje je super.
 Doma ugotovim, da je to naš 5. tek  Pot ob Žici in tudi najhitrejši, čeprav le za 31 sekund hitrejši od dosedanjega najhitrejšega. Tudi to je nekaj.  Po kasnejši natančnejši analizi ugotovimo, da se je najbolj skuril brat, ki se mu je na koncu dvignil pulz na 193, pa res ni več rosno mlad.
Drugo leto moramo prej v vrsto,  da bodo klanci hitrejši, pa da vidimo za kolk sekund bo to ;).
Aja, fanta sta popoldne počivala z glavoboli, jaz pa sem se končno počutila živo. Včasih mi res ni jasno, kako deluje naše telo, predvsem pa moje.

5. polovička je padla

Rane še niso zaceljene in spomin je še živ. O raznih izgovorih, kako nisem imela časa za dolge teke pred svojo 5. polovičko, pa raje kdaj drugič.
 V soboto zvečer sem si prestavila uro in pripravila budilko, da bi si v miru privoščila zajtrk. Ja gsm je bil pa tako pameten, da se je še enkrat sam prestavil in me zbudil še eno uro prej. Kako sovražim te prepametne aparate. Po uspešnem zajtrku sem se odpravila še na volišče, kjer sem mal' pobulila, ker je bilo toliko kandidatov za župana, sem mislila, da sta samo dva :).
 Od tu pa me je brat z ženo in mojim očetom odpeljal v Sežano. Na poti tja pa volilna debata. Pri nas smo večinoma vedno enotno politično usmerjeni. Uglavnem, dan je bil lep in jaz sem se edina od nas treh oblekla v tri četrt pajkice in tanko majčko. Edina (od nas treh) sem tudi stala v neskončni vrsti za wc.  Na start sem prišla dokaj pozno in spet brez majčke z žepi. Doma sem namreč mislila, da bom tekla v dolgi, pa sem se v Sežani premislila. Vzela sem dva gela in si ju zatlačila za hlače, ampak to šele potem, ko sem se vrnila z wc-ja. :)  Na prvem ovinku sem imela enega že pri kolenih in ni mi preostalo drugega, kot da ga nesem v roki. Vroče je bilo. In to tako, da sem bila žejna že na drugem kilometru. Na prvi postaji vode sem spila le en kozarček in mi je bilo vse do druge žal, da si nisem privoščila dva. Veliko jih je teklo v dolgih hlačah in vetrovkah. Si ne predstavljam, kako jim je bilo, ker meni je bilo za znoret vroče, predvsem v glavo. To moje gnezdo je čist predober izolator.
Na drugi postaji sem si iztisnila ogabno topel gel, ker sem ga ves čas valjala po rokah, in zopet spila kozarec vode. Več je ni bilo:(. Pa dalje. Tako do enega 10 km je kar šlo, potem so mi pa noge začele nagajat. Pri 16 km niso sam nagajale, ampak štrajkale. Navadno sem izčrpana, tokrat pa je bilo drugače. Res, da mi je bilo čisto prevroče, ampak glavno krivdo pripisujem neulaufanim nogam. No, to, da so kilometri postali dolgi 3 km, bom preskočila in napisala raje, da so se organizatorji zelo potrudili z motivacijskimi napisi. Meni so koristili in mi risali nasmehe na obraz. Proti koncu sem se borila sama s seboj, da nisem začela hodit. Tisti ki so, so bili hitrejši od mene :). V cilj sem prišla z časom 02:11.19. Nima pojma, kako mi to uspe. Na uro sem gledala,  le tam do 10 km, kasneje sem imela preveč dela z vzpodbujanjem same sebe, kot paziti na tempo, ki ga tako ali tako nisem zmogla več držat.

Torej to je bil moja 5. polovička in drugi Mali kraški maraton.
Kljub temu, da ni bilo najlažje, grem drugo leto spet :) . Pridelala pa sem si en ogromen žulj, ali pa kar tri skupi na palični kosti, tako, da sem morala danes špricat plezalni trening :(. Tekat pa začnem čez vikend.

Izlet v London

Oče me je odpeljal na letališče. Prišla sem direkt na vkrcavanje z malim, malim kovčkom, ki so mi ga kljub vsemu vzeli (brezplačno), bojda na avionu ni bilo več prostora za ročno prtljago. Pa kaj. Še bolje, pograbim le knjigo in torbico, opravim preglede, kupim vodo in se počim na stol.
Ufff, kak mir. Nisem bila sama na letališču že od 17. leta. Res! Pri 17. sem sama letala v Miami na tečaj angleščine ali bolje rečeno amerikanščine :). Kasneje, sem vedno letela v paru. Bodi si z mamo, prijateljico, fantom... Zadnjih 7 let pa vedno z zverinicami. Vzamem knjigo (avtobiografija  Petra Vilfana) in čas leti na polno. Malo me zmedejo ljudje, ki se zgodaj postavijo v vrsto, a se ne dam motit, sedim in berem.  Ko se vrsta začne praznit, le dvignem pogled in srečam miss Black Pony.  Predstavi mi kolegico in hitro izmenjamo informacije o namenih. Moji so turistično ležerni, njuni pa poslovno natrpani. Mislim, da se zadnje vkrcamo na letalo. Poiščemo si prazne sedeže in jaz se poglobim v knjigo. Opazim le križanje osebe poleg mene, pa me ne gane preveč.
Na Stanstedu me dekleti povabita na kavo in tu se ravnam po izboru Miss BP.

 Kasneje si vsak dan enega privoščim. Vrhunski je. Punci me povabita še v taxi, ker bojda sem jima na poti :). Sprva se malo ogibam, v bistvu, pa sem utrujena in se mi ne da niti malo misliti in pristanem. Ker imam možgane na off, se hočem vsesti na voznikov sedež. :) Nori Angleži vse mora bit, ravno obratno. Dostavijo me direkt pred hotel, kjer pa me že čaka Manimejker. Noro nobel. Oddam prtljago in odideva na nudle in pivo.
 Zgodaj zjutraj pa  na zajtrk in potem vsak svojim zmagam naproti.

 Manimejker na konferenco, jaz pa prosto kot se mi zahoče.  Muji me čaka že na vogalu hotela. :)

Prve se sprehodim do Narodne galerije, ki je še zaprta. Sedim na Trafalgar Squar-u in si malo pregledujem stvari. Odločim se za Davida Hockeya.

Poiščem lokacijo na zemljevidu in se odpravim do galerije, kjer je eno uro čakanja na karte in pol še gužva za notri. Hmmm, nekdo za menoj sprašuje, če je ves dan tako? Kmalu izvem, da okoli 2h, 3h je precej manj ljudi. Odpravim se proti Picadilly Circusu, se sprehodim malce po trgovinah in prav kmalu je že čas kosila in zopet povsod gneča. Po kosilu pa drugi poizkus v galerijo. Tokrat mi uspe. Kjub temu, da je vsaj pol ljudi preveč, sem očarana. Barve na slikah so take, kot jih ne prikaže nobena fotografija. Sploh pa formati. Več kot očarana  sem. Pa slike narisane na I-padu! Lahko bi bila cel dan tam, samo kaj, ko so vse klopce zasedene in jaz zelo utrujena. Kupim si knjigo in jo odnesem v hotel, kjer jo z navdušenjem listam vsaj še eno uro. Zunaj me je precej namrazilo, niti slučajno mi ni jasno, kako je šolarjem v kratkih hlačah. Odločim se za ogrevalno prho, nato pa na kavo s fantom iz bivše soseščine, ki trenutno živi v Londonu. Manimejker se nama pozno pridruži in tokrat zaključiva z Indijsko večerjo.
Drugo jutro pa se namenim v Narodno galerijo. Na poti,  zagledam še St Martin's School of Art, kar še dodoatno spodbudi moje razmišljanje o študiju. Definitivno ni primerljivo z študijem pri nas. Vsaj kar se umetnostnih zvrsti tiče. Meni se zdi, da je tu 1001 inspiracija na vsakem koraku, kar za domači kraj ne bi rekla.
Sprehodim se še čez park in res jim zavidam to zeleno travo.

A je komu jasna tale ograjca čez rože?

Kosilo tokrat pojem na klopci ob Temzi, kjer mi slabo vest vzbujajo tekači, ki jih srečuješ res na vsakem koraku. Bojda je maraton v Londonu že aprila.

 Ne vem kam bi šla popoldne v Narodni Muzej, Znanstveni muzej ali pa v Tate modern, odločim se za zadnjega. Tu me nekaj zmoti. Sprva sploh ne dojamem kaj je drugače, kot je bilo v mojem spominu. Kasneje le ugotovim, da je zaradi prenove onemogočen prehod svetlobe v sredinjski del zgradbe, kar je povsem spremenilo mojo prejšno izkušnjo. No, razgled iz kavarne pa ostaja. :) Škoda le da ni sonca.

Manimejker je tokrat  zaključil malo prej, da se še skupaj  sprehodiva po Regent Street-u in  si privoščiva mehiško večerjo preden odideva v teater na  Les Miserables.

Predstava je seveda odlična.

Zjutraj še na zadnjo londonsko kavo. Shoping sprehod po Covent Gardenu.

Slikanje s pirhi, ki so rastreseni po celem mestu in seveda brez jagodne pite ne gre. :)

3 dni je minilo kot bi mignil. In ker je bilo v nedeljo sonce, sem si kljub žuljavim nogam obula tekaške superge in se poddala na 10km tek. Mali Kraški se namreč približuje s svetlobno hitrostjo. Rekorda ne bom postavljala, ampak večjih težav pa ne bi hotela imeti. Res sem malo tekla, kljub idealnim razmeram to zimo. Nimam pojma kdaj bom našla več časa, da bom prišla v željeno kondicijo!