"Slovnično občutlivim, ne priporočam branje bloga" :)

nedelja, 26. december 2010

Predpraznične prigode

V sredo  sem zaključila predbožične nakupe. O.K. manjkale  so  mi samo še rokavice za veliko lumpo. Kar nekaj stvari sem naročila prek neta in vse je pravočasno prišlo. V četrtek pa sem se v svoji losovski opravi ( ja Alcessa se zgodi), odpravila na pošto, po še zadnji paket. Hmmm, paket je bil na Manimejkerjevo ime, zato sem s seboj vzela tudi njegovo osebno. In glej ga zlomka spet ena hudo inteligentna poštna uslužbenka. Predložim ji listič in moževo osebno, zahteva še mojo osebno in potem pridiga:“ Po novem potrebujete pisno pooblastilo!” Seveda začnem pihat čez nos in ušesa in se razburjat, da naj mi ne serje in naj mi za božjo voljo da tisti paket. No, ne prav s temi besedami, ampak ton je bil pa ravno tak. Ona pa:” Gospodična, tako je to po novem!“” Za vas gospa! " jo precej nejevoljna popravim. Komplimenti se mi v tem primeru ne zdijo na mestu! Kje je tu logika? Zaprem gobec in oddirjam ven iz pošte. Derem se na telefon nič krivemu Manimejkerju.  Kaj takega pa še ne! Medtem, pa me prešine. Seveda bi bila ideja minuto prej, še bolj dobrodošla. Odidem v bližnjo trgovino, eno tistih 300 sit shop, nimam pojma kako se zdaj imenuje in vprašam po belih listih. Prodajalka mi iztrga en list iz svojega bloka. Pred trgovino nakracam pooblastilo. Saj veste tisto:
Spodaj podpisani Manimejker pooblaščam Surfačico Tino za prevzem paketa. Itak da brez Spoštovani in Hvala lepa , ker sem čist preveč razjarjena.
Nato odidem nazaj v vrsto na pošto. Odprta sta dva okenca, vrsta pa je samo ena. V bistvu niti ne vem, če si želim k ta isti uslužbenki saj bi težko držala jezik za zobmi. Na  srečo pridem na vrsto pri drugem okencu, kjer mi druga uslužbenka brez težav izroči paket. Ima me, da bi kot moja starejša lumpa pomahala pred drugim okencem v stilu ”Jaz imam pa paket, ti pa ne!”, pa se zadržim. Kupim čokoladko v trafiki in jo nesem prodajalki, ki mi ji prihranila kar dolgo pot.
Sklep:
Takoj po praznikih si uredim dokumente in menjam pošto, čeprav močno, res MOČNO dvomim, da bo na novi kaj bolje!
Zvečer po treningu, mi je poštarjev sin (NINJA) omilil dvome. Poročam, ko zamenjam!

V znamenju zvezd





Novoletna veja je uspela. Vsaj meni se tako zdi:). Piškoti tudi, imam priče:).
Otroci so na smučanju. Jaz pa danes še ne bom pripravljala jufke, čeprav imam doma dovolj veliko mizo za to.


ponedeljek, 13. december 2010

Med oblaki

Že navsezgodaj  sem dojela, da sem povsem nezrela oseba po kriteriju FRIŠNE :).



Potem sem nekaj časa prelagala papirje, o katerih trenutno ne želim govorit in zraven resnično razmišljala o zrelosti in nezrelosti sebe.
Hmmmm, ne vem če sem nezrela, vsekakor se kdaj za kaj počutim zrela. Spet drugič še povsem zelena. Navadna tudi nisem. Težko bi rekla, da sem posebna, mogoče le nenavadna, morda sem le malce drugačna, vsekakor se sebi zdim bolj prizemljena od večine iz svoje okolice, kljub temu da veljam za sanjača...

Spet pada sneg in ojojoj naš avto je edini v celi ulici na napačni strani ceste. To ni dober znak. V mestu je navada, da se za gumo takih avtomobilov rada skrije lisička. To lovec brez denarja težko užene.
Ob nedeljah je pri nas nemogoče pravilno parkirat, ker se v Tivoliju zmeraj kaj godi. Manimejker pa je zjutraj pozabil prestaviti avtomobil.
No lisičke ni, prav tako tudi ni pravilnega parkirnega prostora. Zapeljem malo globlje v Šiško, saj moram še na pošto po paket. Navadno se tja odpravim peš. Ampak če se že vozim v krogih, morda vmes še kaj opravim.
Prve skočim v trgovino. Ne vem če veste, vendar v Šiški obstajajo še take lokalne trgovine kot iz časov komunizma, kjer ni da ni in če je, tega nočeš. Trgovine so sicer "sosedove", roba pa nimam pojma od kod je. Najraje v njih prodajajo skisano mleko, pa čeprav v embalaži kratkotrajnega navadnega mleka. Bela čokolada se skriva v škatli navadne čokolade. Oziroma postane rjava, ko podrajsaš z nje vrhnji beli del, lešniki pa so malo žerki. Žemlje so trde direkt iz pečice in po peti uri je nemogoče dobiti katerikoli nepakiran kruh. Morda imajo kako akcijo pred peto uro za katero jaz ne vem. Navadno zato NE kupujem v teh trgovinah.
Danes pa sem se le odpravila. Sandra mislim, da sem zašla v tvojo lokalno trgovino. Stojim v vrsti in gledam prodajalko, kako trga vrečke za enkratno uporabo. Tko, ene tri na vsako stranko. Pred mano stranka s tremi takimi vrečkami in sadjem v njih in na četrti samo tri nalepke od prejšnjih treh. Kaj takega še nisem videla! Prodajalka ji nabaše še tri dodatne, v katere spravi še cigarete,  mleko in sadje. Tista z nalepkami pa roma v smeti. In tko stranka za stranko. Le jaz, lokalni čudak, stojim s svojo blagovno vrečko in pustim tiste tri boge vrečke tam. Verjetno sem tudi edina, ki ni kupila cigaret. Obstaja posebna vrsta od spredaj, torej za prodajalko, ki fehta prodajalko za cigarete mimo vrste in katerim moraš ti, kot naslednja stranka odobrit nakup. Svašta!
Počutim se osveščeno in povsem nemočno:(.
Zdaj pa še na pošto. Če se pa človek kje načaka, je pa to sigurno pošta. Tri okenca, pet delavcev pa sam pri enem, stranka 15 minut stoji. Tud jaz sem bla vsaj 10 minut za en paket in 20 znamk. Prve mi je dala 2 znamki, pa sem ponovila in povdarila 20. Pol mi je dala pa dva kompleta samolepljivih po 12 pa še 4. Med glasnim štetjem ugotovi, da se je zmotila, pa mi da paket 12 pa 4, pa pol 4 nazaj, pa trikrat šteje in  jih da na novo 8. Men se je kr smejalo. Preden je vse skupaj popravila na računalniku je trajal vsaj 10, če ne 15 minut. Noro!
Tukaj bi lahko bila zgrožena, pa sem navajena in se mi samo smeji!
Na poti do avtomobila, grem mimo pekarne in stopim notri po slanike in marmeladne rogljičke za lumpe. Prodajalka me prijazno pozdravi in ogovori. Nič jo ne razumem. Povem ji kaj bi in skrbno mi vse zapakira v dve vrečki za enkratno uporabo. Seveda jo skušam pregovoriti, da vrečk ne potrebujem. Vendar je vse zaman, ona velikodušno pakira vrečke. Vprašam jo koliko sem dolžna in odgovora čisto nič ne razumem.  Smejim se! Pa kje sem jaz? V blagajno pa tudi ni nič vtipkala. Ponudim ji 5 evrov, kar bi v tej lokalni pekarni moralo zadostovati vsaj za 5 vrečk.  V mestu se ti to težko zgodi. Vrnila mi je 3,5 evra. No vsaj občutek za vrednost imam:). Govori sicer slovensko, vendar z zelo močnim naglasom, kar sem ujela pri naslednji stranki:).
Počutim se kot turist.

Torej zrela, nezrela, navadna, posebna, čudna, kakrkoli že, vsekakor se mi včasih dogajajo nenavadne reči in ob takih dneh sem zadovoljna, da sem nezrela in vesela...

nedelja, 05. december 2010

Bleščičasto

V planu smo imeli dopoldansko sankanje, pa smo ga zaradi slabega zdravstvenega stanja izpustili. Vse tri kašljamo kot stare kadilke:(.
Smo pa zato delale čestitke. Ja bleščičaste, z bleščicami in z bleščičastimi snežinkami:).


Glede na snežne razmere je bil snežak, med pogostejšimi motivi.




Nastala jih je dobra polovica in niti ena ni brez svetlečih dodatkov:).


Popoldne pa smo se le odpravili na Miklavžev sprevod.

Parklmobil:).


Bleščeča se Ljubljana.


Tortice smo si pa kar domov odnesli, saj je bilo povsod  vse polno..

petek, 03. december 2010

Rice

Vsakič, ko prenovijo stran ali pa objavijo nov katalog, si brišem sline. Vse stvari bi lahko dala pod NUJNO :-).

Kako lepe blazinice, bi lahko naredila iz teh povoščenih tkanin.

 

Čudovito pisano!

 
                                                          Sandra ta je zate:)


                               In da bodo darila res najlepša, dekorativni set za zavijanje.

četrtek, 02. december 2010

Spet o darilih

Danes sem ob pogovoru s prijateljico, izmenjala nekaj besed o darilih in igračah in nato kar nekaj ur prebila v surfanju in iskanju najboljšega.
Ona  pravi, da si njen fant želi raketo. Predlagala sem ji tisto od Kidsonroof.  Bolj znani so po kartonasti hiški, vendar so sedaj ponudili tudi raketo. Meni res všečno fantovsko darilo. S temi imam namreč težave:).

Imajo tudi zelo lepo otroško pohištvo.
Sama sem malce potarnala nad ponudbo Lego kock za dekleta nad 6 let in spomnila me je na igro stolpov in frnikol.

Uffff,  ko je bila moja starejša Lumpa  stara okoli 2 leti, so imeli neko predstavitev v Tivoliju in midva z Manimejkerjem sva se precej zabavala.

Prek spleta sem našla tri proizvajalce tako imevanih spustov frnikol ali Marble Railway in tretji izraz je Ball Track. Če boste slučajno iskali:).

Prvega proizvajalca že poznam HABA.


Drugi je cuboro. Ta se mi zdi, je bil takrat na predstavitvi.




Tretja pa je Quadrilla.


Problem je, da pri nas ne najdem nič pametnega. Ima morda kdo kake izkušnje s katerim koli od naštetih?

Trip trap blazina

Pred dobrimi 4 leti smo kupili prvi Trip- trap stolček. Blazinice nisem vzela, saj sem menila, da jo bom naredila sama. Kmalu zatem smo kupili drugi trip trap in blazine še vedno ni bilo.





Vmes sem se premislila, ker so Princeske včasih čist preveč pujsaste in bi to pomenilo samo dodatno delo.
 No pa sem med nakupovanjem blaga naletela na  povoščeno platneno tkanino (oilcloth), ki se mi je zdela kot nalašč za projekt.

Končno bosta ritki podloženi:)!

torek, 30. november 2010

Dragi Božiček...



Takole bom bolj težko skakala z Lumpama po snegu, se kepala, delala angelčke in se sankala. Zato si želim prave zimske obutve. Ne vem pa ali bi izbrala take bolj pohodne, ki jih tudi potrebujem ali pač take bolj mestno zimske. Hmmm...?




Najbolje da izbereš ti, ker si bolj moder :- )!

ponedeljek, 22. november 2010

Cirkus, drugič

Sem nazaj in moram priznati, da mi je malo žal, da nisem vzela lump s seboj.
Vendar pa ima vsaka stvar svoj čar. Tako sva se z Manimejkerjem v miru odpravila iz Ljubljane, na sprehod po Zagrebških ulicah in na kosilo. Tokrat nama kosilo ni nudilo posebnih kulinaričnih užitkov kot prejšnikrat. Opravila sva še manjši nakup in nazaj proti Areni Zagreb. Imela sva še malo časa, zato sva pokukala še v Areno Center. Res ogromen nakupovalni  center in res veliko ljudi. Komaj sva našla kavarno s prostimi mesti. Vsi so nakupovali in nisem se mogla upreti (babji firbec) in zavila  v GAP.  Nisem si mislila da je Gap v Zagrebu. Na mojo žalost in na M. srečo, pa nisem našla nič navdušujočega, pa še preračunavati se mi ni dalo :-). Spila sva kavo in  malo zamudila predstavo. V torbici sem imela namreč fotoaparat, ki pa seveda ni bil dovoljen . Ni mi jasno, kako da fotoaparat ni dovoljen, če ima vsak telefon že fotoaparat. Nisem nameravala fotografirati predstave. Mislila sem, da bom uspela kaj fotografirati v mestu in od tu fotoaparat v torbici.
Sedeže sva nato v temi našla, ne čisto najine, pa naju kljub temu niso nagnali :-).

Artisti so bili po pričakovanjih fenomenalni. Mene je navdušila točka akrobatk na trapezu.  Prvo kar sem pomislila, dve babi, pa da se spričkata  pred predstavo. Hmmm... Koliko medsebojnega zaupanje je potrebno za kaj takega. Na splošno sem mnenja, da pri vseh teh akrobacijah kjer lovijo en drugega, vlada neko brezpogojno zaupanje.  Hudo!



Manimejkerja, pa je najbolj navdušila točka  tap- danca z boleadori. Boleadora naj bi bilo nekdaj neko primitivno orožje Indijancev, Eskimov in Kitajcev.  Tu pa so z njimi odplesali neke vrste " tap dance". Midva sva  sicer videla par, ki sta ples kombinirala še z bobni, poleg boleador, vendar sem na netu našla le tale posnetek.

četrtek, 18. november 2010

V Zagreb...

V soboto se z Manimejkerjem odpravljava  na ogled predstave  Cirque du Solleil -ja.

Obstaja več različnih predstav, nekatere so potujoče, nekatere pa so stalne. V Zagreb pride Saltimbanco. Se že veselim:). Zelo!

torek, 16. november 2010

Ni Ikea za šalabajzarje

Nismo se še selili! Pred dobrim mesecem sem prijateljema obljubila supertruper previjalno mizo, v kateri smo vse do sedaj hranili  oblačila naše zdaj že 4. letnice. Pa sem se odločila, da grem v Ikeo po kak predalnik ali kaj podobnega kar bosta kasneje punci potrebovali za igrače.
Kupila sem tale predalnik- shranjevalnik.


Nekaj luči, ki še čakajo na montažo.:) In kar na hitro sem se odločila za posteljo Malm, ki je manjkala  še v tem stanovanju. Po obliki, barvi, velikosti in ceni je ustrezala mojim zahtevam.
Da ne pozabim, odšla sem v italijansko Ikeo. Kar se mi zdi pomemben podatek. Saj se pozna ne-avstrijska organiziranost. Seznam, pa sem si naredila na angleški Ikeini strani, ker mi italijanščina ni blizu:). Za posteljo je pisalo, da potrebujem tri škatle in naložila sem vse  tri škatle. S seboj sem imela še mamo. Skupaj sva se odločili, da bo najbolje, če posteljo pritrdiva na streho, glede na to, da imam od poletnega prevažanja seekajaka še vedno prtljažnik na strehi in gurtne v avtu:). Vse lepo in prav, vendar ko sva se zapeljali na avtocesto, se je ulilo. Super :(. Preden sem lahko ustavila, je bilo že vse mokro. Odločila sem se, da peljem do doma, pa kar bo pa bo. Karton je bil čisto moker. Stranice pa se ne srečo niso napihnile. Drugo jutro, začnem sestavljat  omarico in posteljo in Manimejker ugotovi, da manjka letvena podlaga. O.k.  Sam to morajo imeti tudi v vsaki naši trgovini s posteljami, oziroma ležišči. Manimejker se odpravi po Letveno podlago, jaz pa nadaljujem s sestavljanjem. Hallloooo, manjka mi  sredinjska gred. Brez tega ne morem sestavit postelje in kako hudiča lahko prodajajo postelje, brez vseh uporabnih delov. Jezna sem, zelo! Postelja je v bistvu sestavljena, vendar brez gredi je neuporabna.  Če jo sedaj razstavim, ne bo nikoli več dobro držala. Pač vijake priviješ v iverko in to ne bo delovalo,  če jih spet odviješ in znova priviješ. V spalnici pa ni prostora poleg postelje še za jogi! O.k. Ikea je odprta do 20h zvečer in Manimejker pravi da žrebava. Usedel se je v avto in se odpeljal v Ikeo. Italijani mu zatrjujejo, da je to dodatni del  in ga je seveda do-kupil. Ob 22h je bila postelja sestavljena.
Na angleški strani Ikeje piše, da je sredinska gred in letvena podlaga vključena v ceno, le da je zapakirana posebej. V Italiji, pa kot kaže temu ni tako!
To pa še ni vse. Že prvo noč je M. skoraj padel iz postelje. Stranice, ki držijo letveno podlago  so zelo ozke in pri premikanju, se letve premaknejo in padejo dol. Še bolj sem jezna. 
Odpravila sem se v Merkur, kupila samolepilne letvice za nadometno elektriko, jo nalepila na sredinsko gred, tako da imata letveni podlagi manj manevrskega prostora in zdaj postelja deluje. Vendar me je stala precej več kot sem mislila:(.


 So pa lončki za puding, prav supertruper retro.:)

ponedeljek, 15. november 2010

Gremo mi po svoje

Včeraj sva peljala lumpe v kino. Za spremembo je bila polna dvorana, veliko otrok in tudi smeh je odmeval po dvorani.


Sama nisem bila tabornik, kljub temu mi je film všeč:).
Priporočam.

Na poti iz dvorane si je pa Vsak po svoje brundal:
Vsak po svoje by Pitako

nedelja, 14. november 2010

Kape ni več

Žal jo je lumpa zatlačil v žep in jo izgubila nekje v Tivoliju.


Upam da najditelju pristoji, kot je moji lumpi in da mu bo dobro služila.