"Slovnično občutlivim, ne priporočam branje bloga" :)

četrtek, 22. maj 2008

Hand analyser

Doma imam škatlo, kjer so spravljene stvari iz preteklosti. Že precej prebrano, vendar še zelo ne sortirano. Tam se najdejo razni katalogi, lastni zapisi, tudi kaka fotografija in kar malo morje krojev in zapiskov, ki pridno čakajo na predelavo;).
Pred kratkim pa sem naletela na profesorico, pri kateri imam še stare študentske grehe. Sprva sem hotela kar glavo sklonit in iti mimo. Ja, valjada, kdo se me bo spomnil. V resnici pa je na našem (si ga pač po vseh letih lastim;)) faksu malo drugače kot pa na "povprečnem" faksu, kjer si le številka indeksa (tu ne mislim biti žaljiva, prej foušljiva), če se seveda ne potrudiš drugače. Študij je pač malce bolj individualen, že zaradi številke študentov, 30 na leto jih sprejmejo, in v višjih letnikih imaš večinoma individualne korekture s profesorjem. Če si pa še vztrajen študent(beri, vsaj 7 let statusa + še vztrajam), lahko bi dobila kar inventarno številko, pa to samo še podvoji vse skupaj. No in tako sem le zbrala pogum in "prijetno" pokramljala, zraven pa še potipala, kake so moje možnosti in če se lahko kej oglasim na "študentski" obisk. No, Tina, pa si si skopala novo jamo! Če ne gre drugače, tudi prav. Sej zdele si že drugo kopljem, tule na blogu;).
Bistvo zapisa je, da sem ob iskanju ustreznih zapiskov izkopala tale list:



In sicer je to izpisek iz mašine za prerokovanje, natančneje iz Krete leta 2001. Prav nasmejalo me je.
Sej veste, to je ena izmed tistih mašin, kamor položite roko in jo poskenira in pol vrže ven opis, zgleda približno takole:



Na Kreto smo se odpravile punce v lastni režiji, na lastnega "absolventa z vseh vetrov", vsaj kar se tiče fakultet. Oh, ja, bilo je... pestro.
Več ali manj sem zadovoljna z analizo moje roke. Ja, jaz verjamem, sej je opis pozitiven, no, tista zadnja postavka me dela malce nejevoljno, vendar je kljub negativnemu predznaku resnična. Čeprav, odkar imam Juno je ta zadolžena za daydreamingday pri nas doma;)
Me pa resnično zanima, na kakem principu deluje ta hand analyser. Am, bam, pet podgan, al je kak drug trik.
Bom letos v Grčiji poiskala avtomat, pa da vidimo kje sem pretentala usodo;))).

nedelja, 11. maj 2008

Pogumni

Mislim da bolj UTRUJENI, vsaj po 12 km.



Sobota. Punce sta me zbudile že pred sedmo. Valjale smo se pred televizijo, pozajtrkovale, budile Duleta. Priprava deklet za varstvo, prihod babice Irene in odhod od doma. Kljub temu da sem izpraznila mehur me je še vedno lulat. Pozabila sem uro in stekla domov ponjo. Dobili smo se pred Namo in se skupaj z otroci odpravili do Prešerca. Živčna nisem bila, me je pa spet tiščalo na stranišče, tko da po moje le malo nervozna, ker na Golovcu me ni nič lulat.
Pok pištole, pomikanje proti startu in potlej... tek... Gregorja je kar neslo, mene z njim, Dule pa je vlekel nazaj. Vseeno nas je potegnilo v prehitri tempo. Vreme je bilo super, za malenkost prevroče, če bi vseskozi tekli po asfaltu bi nas pobrala na 5 km. Nekje pri Roški nas je prehitel Žiga, moj sošolec iz srednje šole, tekel je tako lahkotno, da človek postane kar zavidljiv. Lovili smo ritem. Pred hosto smo že drugič srečali Zlatota v vlogi fotoreporterja. Dovolj asfalta in zavijemo v hosto in v klanec. Kako prikladno, nastala je gneča in ni se dalo teči ;). Oh ja, po ravnem je tako dolgočasno, v klanec pa tako naporno. Resnično raje tečem v klanec navzgor, kot navzdol, ravnine pa me dolgočasijo, toda tokrat temu ni tako. Ko ti vsi dihajo za ovratnik in ko se telesni vonji prepletajo s parfumi (pa ženske, kje vam je glava), mi postane slabo, pa še v ušesih mi piska, zato hodim, pa vode si želim. Res da je bila okrepčevalnica tam nekje na 5 km, vendar prepozno, vsaj zame. Potrebovala bi jo že po prvem vzponu. Nič, malo tečem, malo hodim, malo komentiramo, nergamo in se hecamo, ko tik pod vrhom prehitimo gospo Heleno, se spet ustrašim da pretiravamo. Pa nas kasneje prehiti gospa njenih letih, čeprav kako leto mlajša pa vseeno starejša, od mene in mojega brata skupaj. Nič zato, dočakala sem vodo, Grega je planil po čokoladi, Dule pa je menda čakal na energie drink. Zdaj pa navzdol, tišči me pod rebri in Gregorja tudi, Dule pa naju preganja. Sosednji tekačici gre na živce Duletovo preganjanje in komentira. Pot navzdol je na koncu tlakovana s kamni in nič kaj prijetna. Prehitim še Lepe in drzne in malo pokomentiram, gospe potožijo, da se moški ne ozirajo. Menim, da smo ženske bolj zavistne in od tod tudi oziranje po konkurenci. Če bom jaz v njihovih letih tako tekla, ali pa vsaj tako dobro izgledala, bom več kot zadovoljna. Pri Špici nas prijetno preseneti Alica, in vzpodbudno teče z nami deset metrov (presenečenje je obojestransko). Na Šuštarcu srečamo še Mojco s transparentom, vendar nisem videla imena ekipa za katero je navijala. Mojca ti si prvovrstna navijačica! Vsak, ki je kdajkoli tekel na prireditvi, se bo strinjal, da navijači in vzpodbujanje prideta še kako prav, ko v rokavu ni več adutov. Ko sem lani tekla 10km na Ljubljanskem maratonu, sem med navijači zasledila dve mali deklici s transparentom "Dajmo mami!", oči so se mi orosile (moje punčare so bile doma z vročino), noge pa so kar bezlale.
Še mimo Magistrata, primemo se za roke, pozabila sem dihat in KONEEEEEEC...



DRUGO LETO PA SPET!

petek, 09. maj 2008

Sobota

Ta teden sem spet ene dva dni vegetirala (migrena), ostale dni pa trenirala, beri jedla makarone, tekla pa nič. Kljub vsemu nisem najšibkejši člen v trojki ;), ali pač...
Ja jutri je D day.
Oh ja, spet nisem pripravljena tako kot bi si želela bit. Še vedno sem v tisti "začetni" fazi ko po 7 minutah teka rečem, pa kaj je meni tega treba. Pol se kot lokomotiva vlečem do ene 20 minute teka, kjer sem mi obvezno zgodi nesreča z mušico - tokrat sem imela usta zaprta, pa se je odločila za samomor v mojem očesu. Torej napol slepa nadaljujem, in ugotovim da mi kar gre, zato grem še čez Rožnik in potlej tam nekje v 30 minuti teka, ko sem tam nekje pri Čadu (kjer diši po pleskavicah), mi je pa zopet žal, da nisem že prej obrnila proti domu in moram zdaj še na drugo stran (do Hale). Ne preostane mi drugega kot da tečem, včasih ko pa res ne zmorem, pa tudi malo hodim (pa kaj pol), in ko zaključim se počutim krasno. Vmes pa so velika nihanja.
Imam občutek, da če bi bolje trenirala, beri pogosteje tekla, bi bila občutno manjša nihanja.

Bomo videli!
Držite pesti za 377!

petek, 02. maj 2008

CUt heRE

Danes sem jo po zelo dolgem času slišala na radiu in me je kar mrzlica stresla.

Robi jo je napisal misleč, da bo to zadnja pesem, ki jo bo bend posnel, naslov pesmi je tudi anagram imena skupine, pesem pa naj bi govorila o samomoru kolega, več pa tule.

Dejansko pa v besedilu marsikdo najde svojo zgodbo...




The Cure
CUT HERE

So we meet again and I offer my hand
All dry and english slow
And you look at me and I understand
Yeah, it's a look I used to know
Three long years and your favourite man
Is that any way to say hello?
And you hold me
Like you'll never let me go
Like you'll never let me go

"Oh, come and have a drink with me
Sit down and talk awhile"
Oh, I wish I could and I will
But now I just don't have the time
And over my shoulder as I walk away
I see you give that look goodbye
I still see that look in your eye

So dizzy Mr. Busy too much rush to talk to Billy
All the silly frilly things have to first get done
In a minute - sometime soon - maybe next time - make it June
Until later doesn't always come
Until later doesn't always come

It's so hard to think "It ends sometime
And this could be the last
I should really hear you sing again
And I should really watch you dance"
Because it's hard to think
I'll never get another chance
To hold you
To hold you

But chilly Mr Dilly too much rush to talk to billy
All the tizzy fizzy idiot things must get done
In a second - just hang on - all in good time - won't be long
until later

I should've stopped to think
I should've made the time
I could've had that drink
I could've talked awhile
I would've done it right
I would've moved us on
But I didn't
Now it's all too late
It's over and you're gone

I miss you, I miss you, I miss you,
I miss you, I miss you, I miss you so much

But how many times can I walk away and wish "If only.."
How many times can I talk this way and wish "If only.."
Keep on making the same mistake
Keep on aching the same heartbreak
I wish "If only.."
But "If only.." is a wish too late