Otvoritev sezone sledi,

prve pa draga moja sotrpina, jaz sem nas kr na suh prijavila :-)!

Pa še draga so-blogerica, če se ne motim, je danes ta dan.  Želim ti še veliko burnih zapisov, čudovitih fotografij in bogate letine (vrt). Čim več smeha in sonca in čim manj brisanja nosov. Lepo praznuj!

Kronplatz

Juhuhu, smo že nazaj. Kot prvo vsem hvala za vse veze, ker vreme je bilo skoraj idealno! Brez oblačka. Sicer je bilo hladno tudi do -15. Vendar  so se našla pobočja brez vetra, tako da so otroci uživali 100/h. Posledično pa tudi starši. Slikic nimam skoraj nič, ker je bilo treba  smučat in nasmučala sem se po 7-ih ali 8-ih letih, za sedem let nazaj :-).
Manimejker me je sicer hecal, da me bo posnel in objavil na netu v moji pred-carving opremi z pripadajočo tehniko. Vendar teh posnetkov ni! Kdor zna, pač zna :-). Oprema je res stara nekih 15 let (o moj bog), tako da drugo leto bom pa mogoče  res menjala ;-).
Punci sta  smučali v svojih skupinah z učitelji in nič se jima ni smučalo  z nama. Čeprav sta vsak dan s ponosom pokazali kaj novega. Tako da smo bili res vsi zadovoljni! Jaz sem poleg tega še obujale spomine,  preživete na zimovanjih z SD Novinarjem in mislim, da bistvo ostaja enako. Za otroke je učenje v skupinah bistveno bolj zabavno.  Pravzaprav je, SUPER!
Kljub temu, da se smučanja letos  nisem ne vem kako veselila,  sem prav tam ugotovila, da ne zamenjam tedna smučanja za teden v toplih krajih. Še posebej, ker sem lahko pila prave kapučine, kar na smučišču. Mljaska! Bi pa dopust z veseljem dopolnila še z nekim popotovanjem v tople kraje.
Tako sem si  ob večerih cedila sline, sanjala in se grela ob branju Jej, moli, ljubi  (meni lušno lahko branje).
Torej enkrat bo treba na Bali. Do takrat, pa se bom le naslajala ob Aninih čudovitih fotografijah!

Prijetno utrujena

V petek mi je kazalo blazno slabo. Zvilo me je v dveh urah tako, da sem se samo s termoforjem pobrala v posteljo. Kasneje zvečer pa sem dobila tako "nespodobno" povabilo. Na katerega sem se odzvala nevedoč, kako bo z menoj takrat.

V soboto sem celo šivala. Čisto sem padla v dinozavre. Nečak je namreč danes praznoval 6. rojstni dan in njegova mama mi je naročila kapo. Do sedaj so ga zanimali samo avtomobili. Sedaj pa mu je menda carski Triceratops. Menda pa je tudi Stegozaver  cool. Še dobro, da obstaja internet. Najprej sem se odločila za slednjega, se mi je zdelo lažje. Na koncu sem res padla noter in naredila še zahtevnejšega. No pa to sploh ni najpomembnejše,  saj sem kape delala zvečer in jih nisem poslikala :( .Upam da mi pošljejo sliko na modelu in potem objavim.

Danes  sem vstala malo pred sedmo, vzela sposojeno opremo (hvala Bernarda) in se napotila po eno Jeklenko in nato v Kranj po drugo Jeklenko. Punci sta me povabili na turno smuko. Torej odprava treh Jeklenk.
Vremenska napoved ni obetala, ampak me smo se zabavale že v samem štartu. Smeha in idej nam ni manjkalo. Na Pokljuki je bilo kar precej ledeno, tako da smo z avtom jemale zalet, da smo se po ledeni stezi prebile na želeno parkirišče. Namestile smo si vso opremo in sledili so seveda napotki glede hoje (moja prva prava turna odprava). Po parih metrih sem se že slačila in sopihala. Kasneje  na  Blejski koči je termometer kazal 7 stopinj C.

 Tu sem bila že kar precej utrujena, vendar nebo se je kar odprlo. Sonce, sneg in gore naredijo svoje. Odločile smo se, da nadaljujemo brez počitka. Jeklenki sta pridno čebljali in moj zaostanek se je vedno bolj povečeval. Seveda sta me vedno čakali, vendar vedno dlje.

Res sem brez osnovne kondicije in noge so me že kar precej bolele. Fotografirat nisem mogla vedno,  ko bi hotela, ker potem pa bi bila res v prevelikem zaostanku.

Zaradi slabe napovedi je bilo bore malo ljudi in tako smo tik pod vrhom srečale nekaj veseljakov, ki so malicali v luknji in kasneje še nekaj smučarjev na vrhu. Tu je kar precej pihalo. Oblekle smo se in odločile, da bomo tudi me malicale v luknji:). Hmmmm,  luknjo smo zgrešile in in se odločile, da bomo uživale v smuki do koče in tam malicale. Vendar moje noge niso bile najbolj srečne. Sneg je bil na vrhu spihan in pomrznjen, kasneje pa seveda  težak,  južen. Vendar nekaj lepih zavojčkov mi je vseeno uspelo in kar precej sem vriskala. Nisem pa vedela, da sledimo nekim sledem in da ne vemo, če so le te prave. Oziroma če se ni ta, pred nami, tudi izgubil.:)

Tole je ena takih tipičnih "We have everything under control. Not really! :)"

Oh, ja. Odločile smo se, da malo pomalicamo sredi gozda, ki je res precej gost za smučat. Seveda nismo vedele kje smo. Pač nekje v Pokljuškem gozdu. Kjer je res veliko smrek. Nek občutek nam je govoril, da moramo bolj desno in to je bilo vse. Punci sta spraševali, če ima katera GPS in spomnila sem se, da ga imam na telefonu, vendar  ne vem kako deluje. Ni nam kaj dosti pomagal, pika sredi gozda brez nekih vrisanih malih poti. O.k. gremo bolj desno. Meni se zazdi, da vidim cesto in zazvoni mi telefon. Manimejker. Kliče me kako nam kaže, saj gremo popoldne še na rojstni dan. Predlaga mi naj pogledam še na Google map, če nas najde in v tistem zaslišimo ljudi. Juhuhu! Sicer pa je bila res cesta pod nami. Trije turni smučarji nam dajo navodila, kako do našega avtomobila.  Dekleti sta bila zadovoljni, saj po poti, kjer sta me mislili peljati, bi precej dlje drajsale cesto in manj smučale. Vse se je izšlo tako kot je prav. Prišle smo do avtomobila zelo zadovoljne. Kar na hitro smo se odpravile proti domu.
V avtu sem končno poskusila ajdovo torto, ki jo je spekla Jeklenka N in bila je res hudo dobra. Splačalo se je čakati nanjo:).

Punci, hvala za tole povabilo, bilo je res lušno. Kljub temu, da Mrežce veljajo za precej nezahtevno turo, sem  kar precej utrujena in z nasmehom odhajam predčasno v posteljo:)!

Trmasta...

V soboto smo bili na Lumpi teku. Tekla je najmlajša lumpa. Tako se je zagnala, kot da bi šlo za življenje! Komaj smo oddali otroke, saj je bil najtežji del, otroke oddati na start. Treba se je bilo prebiti čez živi zid zaščitniških staršev. Super prireditev. Otroci so uživali.

V nedeljo, pa se je naredilo božansko tekaško vreme. Toliko tekačev Ljubljana še ni videla na kupu. Manimajker je rekel, da bo tekel na rezultat in se postavil v boks pod 2 uri. Moja so-triatlonka se je tudi postavila bolj spredaj. Dva kroga namreč nista mala šala:). Ninje pa pred startom sploh nisem zasledila, kakor vem si je zadal, da bo tekel na zajčke za čas 3.30. Zajčki so tisti z balončki. Noro!

Z Miss 10 par of Camper in Miss Deha:), smo v zadnjih vrstah s smehom preganjale nervozo. Ena izmed niju je bila prvič na startu 21 km. Druga pa je dejala, da je povsem slabo pripravljena. Startale smo z 9 minutnim zamikom. Ker se je meni pokvarila tekaška ura sem vzela navadno in vklopila štoparico. Ideja je bila, da tečemo konstantno 6 minut na km. Punci sta se bali, da je tempo prehiter, vendar sem bila prepričana, da je pravi za tek okoli 2 uri in da to sigurno zmoreta:), ne pa jaz:(. Nekje v Rožni dolini sem ugotovila, da imam švic majico preveč. Slekla sem se, kar med tekom. Požela sem seveda striptiz aplavz. Vzdušje je bilo fenomenalno. Vsi so navijali, mnogo nas je prepoznala, zdaj eno, zdaj drugo. Ugotovile smo, da vedno ko nas kdo prepozna, nevarno pospešimo. Hitro sem se zadihala. Mislim, da že nekje pri preoblačenju. Miss Deha je držala tempo, medtem ko sem jaz začela popuščati. Ni hotela naprej, strah jo je bilo, da jo bo kasneje zvilo. Vendar po lahkotnosti njenega teka je bilo jasno, da je nabita z energijo. Končno se je odlepila.
Mene je zmanjkalo na 5 km.

Groza! Pa sej vem, da sem trmasta, morala bi iti na 10km. 10 km je namreč razdalja, ki jo lahko pretečem samo s trmo, ne pa 21km. 10 par of Camper je vztrajala ob meni, čeprav sem jo vidno vlekla nazaj. Težko mi je bilo. Najraje bi se obrnila proti domu. Pa kako bom pretekla še 16 km, če mam že zdaj vsega dosti. Ne boli me ne vranica, ne noge, samo slabo mi je in malo mi piska v ušesih. Sej vem odklopit moram glavo. Ne morem, gužva je. Komaj prepričam Miss 10 par of..., da bo meni lažje, če bom sama. Zapusti me še druga so-tekačica.
Odklopim glavo, mislim na dihanje, pozabim na km in avtomatično premikam noge. Pri Mercatorju v Šiški se zavem, da moramo še na Ježico, kjer me čaka najljubša nečakinja in nečak ter ostalo sorodstvo. Najraje bi hodila, pa je toliko navijačev, za katere smo junaki, ali pa bedaki in nimam face začeti hoditi. Pri mlekarnah me dohitijo Gazele. WoW! Vsakič znova me impresionirajo z lakotnostjo gibanja in ne navsezadnje s hitrostjo teka. Trener iz kombija mi pokaže palec obrnjen navzgor in pravi " Gut!", " Dobar!". Nasmejim se in spet malo pospešim. Res, kako malo je treba! Bližam se Glinškovi pl. in vsi veselo vriskajo. Opazim, da sta pred menoj dve odlični pol-maratonki Helena Žigon (82) s kolegico Kazimiro Lužnik (76), neverjetni sta. Na Ježici zagledam svoje in solze mi stopijo v oči.


Nečakinja priteče za menoj in sprašuje po Manimejkerju, ki pa je sigurno že kak kilometer pred menoj. Dunajska ravnina je zame grozna. Poznam vsak njen kotiček. Miljonkrat sem jo prekolesarila, malo manjkrat pretekla in kar nekajkrat prehodila. Vleče se! Noge postajajo trde. Valjda, morala bi biti že na cilju jaz se pa še majem po Dunajski. Ogovori me dekle, ki sva se spoznali prejšnji vikend v mestu. Poznam namreč njenega moža. Pravi, da ima hudo krizo, da se ji vleče od 7 km. Skupaj malo pokramljava o tekaških izkušnjah in metri hitreje tečejo. Tik pred koncem se hoče zaustavi, pa ji ne dovolim: "Hitreje bo konec, če tečeva.". V cilj prideva skupaj. Ena drugi sva hvaležni za vzpodbudo na zadnjih kilometrih.

Moje punce so že v cilju. Vesele seveda. Tudi jaz sem vesela. Manimejker je bil srečen, saj je tekel pod 2 uri in je že huronsko lačen! Moški! Jaz sem prav tako zadovoljna. Kdo bi si mislil, da sem tako trmasta:). Glede na to, da je bilo res veliko tekačev je bilo pa tudi ekstremno veliko navijačev. Takih pravih vspodbudnih navijačev. Super je bilo. Komaj čakam naslednjega! Ha, ha, ha.

Maratonca sta pritekla v cilj s časoma 3:37 in 3:43. Ninja je komaj kaj povedal, medtem, ko je Jeklenka še kr blebetala.
Nora sta!

Nedelja se bliža

Ne bo šlo z lahka. Trenirala sem bolj redko in še takrat ne tako uspešno. Pa sej ne gre za to, da bi podirala rekorde, le po dobrem teku se navadno počutim precej bolje. Držim fige za lepo napoved.

Bližajo se tudi Krompirjeve počitnice in Noč čarovnic. Saj ne, da bi kaj posebnega praznovali, radi pa izdolbemo kako bučo, da lahko prižgemo svečko. Če pa vam ne uspe nabaviti buče vam predlagam naslednje.

Potrebujete:



Prazno pločevinko napolnjeno z vodo zamrznemo. Izberemo željen motiv (v našem primeru: buče, strahci, netopirji), ga narišemo ali pa sprintamo, prilepimo na pločevinko in po pikicah prebadamo.

Pri nas pojemo kar veliko koruze iz pločevinke. Spet sem pridno spravljala embalažo:).

Seveda lahko izbereta tudi kak drug motiv in tako naredite male svečnike za stezico ob hiški za balkon ali pa le namizni svečnik.

Z otroki v hribe

Po težkem tednu, Lumpe sem preimenovala v Zverine, smo se za voljo lepega vremena, le odpravili na obljubljeno očiščevalno akcijo.
Na temo Lump in Zverin, bi omenila članek objavljen v Dnevniku, ob branju katerega sem kar nekajkrat prikimala.

Kar nekaj večerov sem brskala po vodniku in se na koncu odločila za Blegoš.



Startali smo bolj pozno, a ker dnevi še niso najkrajši smo ravno ujeli najtoplejše sonce. Pot je na začetku strma in punci sta jo odlično premagovali.



Večja je želal biti vodilna (to me je presenetilo - mogoče je to vpliv PD), manjša pa je pobirala smeti.



Smeti je bilo bore malo. Mislim, da smo vsega skupaj našteli 5 kosov smeti. Še te, so po mojih predvidevanjih bolj ne-vede padle iz žepa kakega planinca, kot pa bile odvržene. Le pločevinka Red bulla na vrhu, me ni prepričala o naivnosti svojega obstoja.

Na vrhu so nas pričakali padalci in čudoviti razgledi. Manj pogumni padalci si torej privoščijo še rezervna krila?:)



Čisto sem že pozabila, kako lepo je v hribih!



Spustili smo se do koče, kjer smo si privoščili jabolčni zavitek, flancatov je žal zmanjkalo, in opravili obvezno štemplanje. Nato pa po cesti do avtomobila. Za vso pot smo potrebovali skupaj 3 ure. Po mojih ocenah je to maksimalna dolžina izleta za našo še ne 4 letnico, ki je imela le dve kriz. Pa še to le zato, ker ji nismo dovolili hoditi sami in ker je seveda vmes že olakotnela. Nabrali smo še liste za v šolo in suho cvetje za v vrtec ter se odpravili na pozno kosilo.
Blegoš je čist.

Ambasador čistih gora

Ste že slišali za akcijo OČISTIMO NAŠE GORE?
Jaz sem se prijavila kot prostovoljec in dobila v nabiralnik: majčko, vrečke in certifikat o Ambasadorstvu čistih gora.
UAU!



Seveda mi sedaj vest nalaga, da izpeljem neko čistilno gorsko akcijo. Ker je moja poglavitna naloga seznanjati svoje naslednike (lumpe) z varstvom okolja, sem se odločila, da bom pripravila nek manjši družinski pohod, na nek hrib (ki ni Rožnik ali pa Šmarna gora), povabila še kako družino in dan namenila osveščanju najmlajših o ohranjanju čistosti v naših gorah (hribčkih). Če bo vreme temu naklonjeno, bo akcija že ta vikend. :)
Upam pa, da mi bo po Lj Maratonu uspe tudi kaka akcija v "pravih" hribih, kamor pa svojih lump še ne bom gnala.:)

Utrinki z Rožnika

Po dolgem času zopet en tekaški zapis.
Ena od Jeklenk (ta trmasta) me je sprovocirala, da sem se prijavila na 15.Lj.maraton na polovični maraton. Medtem ko bo ona trmasto grizla 42 km. SVAKA ČAST!
Na zadnji poletni dan sem si nadela "jekleno" majčko in v dir na Rožnik. Klanec me je kljub začetnemu entuziazmu čisto na koncu zlomil. Popustila sem in hodila tistih 10 korakov do vrha in nato tekla naprej v lahkotnem tempu. Tu sem opazila novo anoreksično deklino z utežmi v rokah. Tu ni sarkazma - resnično obstajajo vsaj tri dekleta, ki se najverjetneje že leta in leta neuspešno borijo z to boleznijo in so redne obiskovalke Rožnika. Pogled na ta dekleta me razžalosti in hkrati me straši. Straši kot mamo dveh deklet. Upam, da se nam kaj takega nikoli ne pripeti. Ta je bila nova.
Tečem dalje in srečujem razposajene tekače, ki tečejo v vseh smereh. Eni poskočni, drugi zadihani, vendar več ali manj vsi zadovoljni. Zavem se, da uživam. Celo lase imam spuščene in dejansko čutim veter v laseh. Počutje je podobno, kot ga Hirkani opisuje v svojih surfarskih zapisih. Naproti mi pritečeta dva tekača, ki morda poznata kako drugo jeklenko, ker mislim da, sta opazila mojo teamsko majico in se nato ozirala za menoj. Morda pa sta le zaznala veter v mojih laseh (Janka, tu mislim nate:)). Na zadnji tretjini pa dohitim tekaški par, najverjetneje poročen. Žena toži, da jo boli in da ne more. Moški pa jo v nepotrpežljivem tonu hoče vspodbuditi s povsem nespodbudnimi besedami: "Ja, ja, samo malo se pa moraš poforsirat!". Žena zavdihne in se ustavi. Mož zamahne z roko in pravi, da se dobita nekje na jasi ter se požene za menoj. Drage žene raznih takih pametnjakovičev, tek ni trpljenje in bolečina. Tek je užitek, je veselje, je, če hočete, veter v laseh in nasmeh na ustnicah. Je lahkotnost telesa, je svoboda. Seveda je kdaj treba stisnit, vendar če gre za trening in bolečino, se to sigurno ne izplača. Bolečina nas opozarja, da nekaj ni v redu.
Možakar je sopihal za menoj. Pogledala sem na uro, pokazala je 6 min/km. Zmorem hitreje. Pospešila sem in sledil mi je. Seveda, kateri moški se bo pustil babi ugnati, pa čeprav čist neznani. Ura mu je vsaj dvakrat piskala, pa se ni dal. Čedalje bolj je sopihal, vendar mi je sledil. Nisem popustila, iz same babje trme, pa tudi drugače se mi je že malo mudilo, po lumpo na rolanje. Na jasi se je ustavil, jaz pa sem nadaljevala. Upam, da se je utrudil, vsaj toliko, da ženi ne bo pridigal. Jaz sem se neznansko zabavala. Škoda le, ker se je moja znamenita ura odločila, da me bo ob naj neprimernejšem času pustila na cedilu. Tako podatkov ne morem prenesti na računalnik, da bi dejansko videla, če sva se res podila ali je bila to le moja domišljija.

Pa je mimo...

Vremenska napoved za soboto je bila že cel teden slaba. Vstala sem 6.15 pozajtrkovala muslije, si skuhala kavo in že je bil prevoz pred vrati. Pa dež tudi. Na Celovški sva naletela še na tri avtomobile s čolni in kolesi na strehi. Ja trilili, v Bohinj gremo vsi:).
Malo pred Bledom zagledava, da se jasni. Ma ja, v Bohinju pa jasno? Bolj ko se približujeva Bohinju, večja je kolona avtomobilov s čolni in kolesi. Vstaviva se na črpalki, kjer vsi kupujejo energetske napitke. Ja n'č, bom pa jaz tud enega. Uff, zanič je! No mogoče ni tako zanič, vendar nazadnje ko sem ga pila, sem imela hudega mačka.
Pa smo v Bohinju. Malo rosi. Sledijo priprave: nalepke na čolne , listki na kolesa, priprava ruzakov za medpostaje... Živčna sem. Ja tok, kot še nikoli. V trenutku pomislim: Trojk nikoli več! Pritisk je večji. Pa čeprav sotekmovalki nista neki grebatorki. Kolega ponuja energetske ploščice. Izbere mi neko za eksplozivno moč:). Ja to bo to:). Kličem Manimejkerja, pravi da so pri Bledu. Ura je 9.10. Veliko jih je že v vodi. Naša tekačica je že odšla na Uskovnico z avtomobilom. Fanta sta že izginila. Najbrž sta že v čolnu. Naša kolesarka mi pomaga dati čoln v vodo. Opazim da so mi dali drug čoln. Čoln sem si namreč sposodila in moj je bil označen z številko 4., ta pa je bil enak le 5.je imel gor. Ja sedež je bolj nazaj. Ključa ni. Prestavim noge in se odpravim proti štartu. Ufff, večina je že pripravljena. Poskušam se prebiti za črto in v ozadje. Obrnem čoln v pravo smer in POK!


Štart

Gužva je. Valovi, ki jih ustvarja prva vrsta malo nagajajajo drugim v vrsti, dva me skušata stisniti in zaletim se v desnega. Še sreča sva oba v stabilnih čolnih. Ustavim se in mu predlagam, da se odrineva in on zavesla naprej. Seveda se mu vseskozi opravičujem, on pa je izjemno miren in pravi da ni panike. Na valovih je super, kar nesejo te. Najhitrejši veslači hitro pobegnejo. Veslam nekaj metrov za dvema veslačoma. Po petih minutah, kot vedno doslej, ratam precej zadihana, vendar se kar hitro umirim in veslam.


Mala Rumena pika sem jaz:)

Sonce se odpre nad jezerom. Uaaaaa! Kako lepo! Pa kdo bi si mislil, da bo tu danes sonce! Nekje na 1/4 proge (na polovici jezera) se s splava sliši moje Lumpe in Manimejkerja. Uaaaau, še enkrat SUPER! Bolje me ne bi mogli presenetit. Nekje po 20 minutah veslanja, se srečam z najhitrejšimi, ki so že uspešno obrnili. Na jezeru je kar nekaj listja in smeti, ki so jih prinesli hudourniki in prvemu se je nekaj zataknilo v smernik. Malo zavesla vzratno in potem zopet naprej. Mater sta hitra.
Za njima pa se je vila kar gruča trijatloncev in vmes je kar nekaj vzpodbujanja. Šele zdaj sem se zavedla, da nisem zadnja. Za menoj je še nekaj tekmovalk in mislim da tudi kak tekmovalec. Obrnem na 30 minuti. Nagaja mi veter, ki mi zdaj piha v prsa. Na 3/4 proge pa že slišim povezovalca na mikrofonu, ki kliče imena ravnokar prispelih tekmovalcev. V cilj priveslam z nasmehom in iz čolna me dobesedno katapultirajo. Seveda zavpijem in navijači se smejijo. Nek orjak, ki me je katapultiral, me še nekaj časa drži in medtem ugotovim, da sploh ne morem hoditi, ker sem cela v mravljincih. Z glavo pomigam, da sem o.k. Ko me spusti, se opotečem do sotekmovalke.



Izmenjava si številko in s kolesom odbrzi. Na mojem cilju, so me pričakale moje Lumpe in skupaj se opeljemo na drugo menjavo.



V avtu ugotovim, da sem izjemno zadovoljna. Kar smeji se mi! Kljub temu, da imam povsem umrtvičeno levo roko. Bolela me je že po 15 minutah veslanja, zato sem jo ostalih 47 minut skušala ignorirat:).


Takole čakajo ruzaki in supergi na drugi menjavi.

Na drugi menjavi nisem ujela fantov. So bili pač prehitri. Naša tekačica pa je bila nervozna. Seveda mi je zavidala, da sem že opravila z nalogo. Počakamo še našo kolesarko. In kot zadnja v ekipi se odpravi tekačica na pot. Vmes se je pooblačilo, vendar se na srečo ni ulilo. Ulilo se je, ko so se vračali z Vodnikove koče.

Mi smo se vmes odpravili še na družinski izlet, ogleda slapa Savice in na pozno kosilo. Čestitke sem podelila kar v Danici, saj sem imela v Lj. še opravek in nisem utegnila čakati na razglasitev.
Kljub zadnjemu mestu v svoji kategoriji, lahko zase rečem, da grem drugič spet. Le boljši čoln si moram najti.
Tko da Jeklenka tekačica in Jeklenka kolesarka, super Jeklenki sta bili in v veselje mi je bilo biti del Jeklene ekipe.
Priprave na Lj. Maraton se začnejo....jutri...


Tkole zna bit lepo v Bohinju:)

Tri Jeklenke 2.

Majčke so narejene. Zadnji trening opravljen. Vreme ni najbolj obetajoče. Važno pa je, da bomo me sijoče:)

Otroški tabor

Dva moja kolega ( Ninja & Zajkla) imata že več let zapored "tabor" v Bohinju za svoje nečake in nečakinje. Letos sem se odločila, da se jim pridružim in zraven še malo potreniram za Jeklene:). Tako sem popokala nečakinjo (10 letnico), moje lumpe in čoln ter jo mahnila v Bohinj. Natančneje v Bohinjsko Bistrico v kamp Danica. Kamp je super. Je ob Savi Bohinjki z malo sence, urejenimi sanitarijam in z dvema igriščema in lušno krožno pot za male kolesarje. Pravila so bila enostavna. Do reke ne smete (zaradi deževja je precej narasla in zato tudi prepoved) lahko jo le gledate s klopi.



Po kampu lahko kolesarite do onemoglosti. Obvezna oprema je čelada. Drugače se pa načeloma pove, kdo kam gre. Jemo uglavnem vsi enako in ob enakem času:). Spat gremo, ko je tema. Pa sigurno bi se našlo še katero pravilo, ki se ga trenutno ne spomnim. Me smo se odločile, da gremo na tabor za 4 dni.

Prvi dan je minil kot bi mignil, moje punce so uživale v kolesarjenju po kampu in se držale bolj zase, medtem ko se je nečakinja (izkušena tabornica) takoj opogumila in navezovala stike z drugo skupino otrok (dekleti 5 in 8 let, fanta 6 in 10 let). Popoldne smo odšli na plezanje in otroci so se že prepletli med seboj. Jaz pa sem opravila svoj prvi bohinjsko veslaški trening. Ker sta se kolega predolgo obirala s čolni, sem sama odveslala naprej. Bala sem se, da me me ujame tema. Kaka tema, ujela me je nevihta. Kar naenkrat se prikrade. Iz planin zažvižga in zapiha z vso močjo nad jezerom. Še malo se zabliska in zagrmi. Hitro sem obrnila in na srečo so me fantje dohiteli in pospremili nazaj. Ulilo se je, kot se lahko ulije samo v Bohinju:(
Zvečer je bilo vznemirjenje v šotoru, vendar so zaspali.

Drugi dan smo odšli na Uskovnico na izlet.



Luštna kratka pot med planšarijami, kjer smo našli malo malin in nekaj gozdnih jagod. Na vrhu pa smo poskusili kislo mleko, orehove štruklje in borovničev zavitek. Kako lepo zeleno je vse.



Otroci so se igrali na igralih.

Popoldne smo se odpravili na kolesarski izlet. Najprej po Bohinjski Bistrici, 10 članska zasedba (7 otrok- od 3,5 do 10 let, ena nosečnica-6 mesecev, in dve Ninji:) )

Kasneje, pa je Ninja tekel ob starejših otrocih, ki so kolesarili vse do Bohinjskega jezera. Nazaj pa 7 otrok v en avto, pa na pozno večerjo. Jaz
sem izkoristila gužvo, za trening po jezeru:)
Tretji dan smo se zaradi slabega vremena odpravili kar v vodni park Bohinj. Podobno kot mi, je na našo žalost razmišljalo vsaj 3/4 Bohinja in gužva je bila katastrofalna. Otroci so uživali jaz pa malo manj. Pa še moja najmlajša je bila zaradi dogajanja tretji dan, najbolj utrujena in zato toliko bolj nadležna. Prva dva dni sta moji punci delovali kot del tabora, z utrujenostjo pa se jima je prebudila zavest o mami. Deževno popoldne smo si krajšali z pihanjem velikih balonov.


Z prihodom še en mame v tabor se je avtoriteta vodnic še bolj porušila in nastala je mala zmešnjava.
Četrti dan smo preživeli pri Kramarju v igranju odbojke, igranju kart, skakanju v vodo in streljanju golov v vodo. Popoldne smo pakirali in ob prihodu tretjih staršev (mojega brata) se je moja teorija o otrocih in starših samo še bolj potrdila. Nečakinja je namreč prijokala v krokodiljih solzah. Bojda, da je padla in se tako močno udarila na kolena, da je komaj še hodila. Prej pa tri dni razbijanja kolen, pa niti solze.



Še zadnji trening in domov v suho posteljo.

Zaključek: otroci so super, veslanje je naporno, Bohinj je čudovit, Bohinjska mikrouscana klima, pa mi ni najbolj pogodu:)

Tri Jeklenke

Toliko planov sem imela kako bom veslala na morju. Mislila sem poiskat kajak in si ga vsaj kdaj isposodit... Ja direkt na plaži so sposojali neke kajake, sicer tiste sit on top, ampak to je bilo najbrž pre-simpl zame in sem si dnevno izmišljevala izgovore, zakaj ne danes.
Tako nisem nič veslala. Vse do danes, ko sva s Kapetanko (tekačico triatlonko) odšli na Trbojsko jezero.
Prvič sem bila tam. In z arhivskim čolnom tam nisem povsem nič izstopala:). O veslu pa raje ne bi. Res sem se bala, da se bom zvrnila. Hmm, mogoče, ker voda res ni bila mamljiva. Seveda sem se spomnila na morje in kajake pred nosom. Vendar tisti je bil tak stabilen kajak in še bistra voda, to ni zame. Jaz potrebujem svinjsko vodo, da se vozim od enga izliva kanalizacije do drugega . To je zame izziv. Ja in res je bil. V dobre pol ure veslanja, se nisem zvrnila in sem se kar lepo ogrela.

Na poti domov, sva se zapeljala še do Skok športa po strokovno mnenje. Jutri poizkusim s potovalnim kajakom, pa da vidim to razliko.

NLP

Koliko misli nam gre lahko v trenutku čez glavo. Je kdo to že izmeril?
Starejša Lumpa mi zadnje čase omenja glasove v glavi. Glasove? Pri 6 letih? Morda so le misli? Ne spominjam se tega, da bi slišala misli pri 6 letih, pa sej tudi brala in pisala nisem kot ona. Sem pa imela velikokrat nočne more, kot jih ima ona;(.

Po popoldanskem nakupu sem si nadela superge in v dir na bližnji hrib:) Še vedno mi manjka motivacije. Tokrat za tek. Celo življenje mi primanjkuje motivacije za mnogo stvari. Šport je edina stvar , kjer mi jo navadno ne primanjkuje. V tem letu sem pretekla že 190 km. Pa se zadnje tri mesece ali pa še dlje med tekom pregovarjam znotraj sebe. Kot kak začetnik. Bi tekla ali bi hodila? Pa daj še malo! In ko enkrat zmaga "ZLO" ali bolje rečeno začnem hodit, je vsak naslednji poskus teka težji, ker vedno še lažje začnem hoditi;(. Mogoče mi manjka težav in problemov, da bi jih med tekom reševala. Nikakor ne padem notri. Tako kot sem včasih padla v test pri matematiki, ko izklopiš okolje in se vklopiš šele, ko oddaš izpolnjeno kontrolko! (Popoldanski nakup so bile prvošolske knjige:).)
Med tekom sem srečala kar nekaj nosečnic, tiste ta lušne z balončkom in z iskricami v očeh. Kako hitro čas beži. Sploh si ne prestavljam, da bi bila zopet noseča. Hkrati pa sem presrečna, da imam že dve lumpi. Nažalost nisem bila nosečnica z iskricami v očeh. Nenehno mi je bilo slabo. Pa tudi nosečnost me je nekako prehitela ali bolje rečeno, jo nisem planirala. Vendar, ko se vzrem nazaj, je bila idealno naplanirana iz katerekoli strani je že bila.
Hočeš nočeš vsi živimo v istem svetu, znotraj nekih kalupov in pričakovanj, vendar ta ne ustezajo vsem. Večinoma smo obremenjeni z vzorcom družbe in pričakovanji okolja in osebno razočarani, kadar teh ne dosežemo. Bolje bi bilo, tako za nas kot za družbo, če bi se kot posamezniki obrnili navznoter, na svoja pričakovanja in lastne ambicije in z izpolnitvami le teh polnili sami sebe.




Torej da ne kolovratim: Moj otrok gre v šolo in ona se tega veseli. Upam, da se meni uspe skobacati iz svoje šole in se veseliti njene!

Navijačica

Prihaja nogometna evforija. In ker slovenski dresi ne obstajajo v ženski velikosti in obliki, mi je Manimejker kupil moški S in spremenila sem ga v ženski dres:)))

Šaflanje

Naporen teden je za mano, pa ne samo zaradi vremena.
Vse se je začelo na lanskoletni deklišni. Deklišno smo organizirale kot del navijaške ekipe za fante, ki so se udeležili 23.triatlona jeklenih v Bohinju. Vreme je bilo porazno, vendar mi smo se kljub temu neznansko zabavale in prišle celo v časopis;). Takrat bodoči nevesti, ki ima vzdevek Zajkla, sem zašila pravi zajčkast navijaški dres s pom-poni. Prav luštna je bila;).



No in prav tam se nam je porodila ideja, da se drugo leto tudi dekleta udeležimo triatlona in sicer v štafetni zasedbi. In ker sta ostali dve kandidatki, bili že kar velikokrat na Adventure race tekmovanjih in ker jima tudi kakršnokoli športanje res ni tuje, nobeni pa veslanje ni blizu, sem se sama prijavila za veslanje. Hmmm, zakaj že? Ja mogoče zato, ker nimam gorskega kolesa in zato, ker je ena izmed sotekmovalk, res dobra tekačica:).
No to je bil cel uvod k prejšnemu tednu, ki je bil zaznamovan z tečajem veslanja na divjih vodah.
Mislim, da smo vse tri nameravale na tečaj, vendar je nesojeni kolesarki in srečni ženi preveč slabo;))). Tako da se išče nova kandidatka za kolesarko!
Torej cel teden sem se preganjala po Savi. Dvakrat pa celo občutila njen hlad. Včeraj smo zaključili z tečajem in moram priznati, da mi je ravno postalo všeč. Prve dni je zgledalo bolj kot borba za preživetje. Čeprav je šefica poudarjala, da se dekleta velikokrat znajdejo bolje od fantov glede tehnike, ker niso dovolj močne, to zame ni veljalo. Dobesedno sem tolkla z vesli po vodi in se neprestano borila s tokom in proti tokom, spreminjala nagibe in se temu primerno tudi zvrnila. Torej bolj "šaflala", kot veslala. Na srečo se tako imenovane špricdeke, tako slabo pritrjene, da dejansko padeš ven iz čolna in se ti ni treba pod vodo ukvarjat še z samoreševanjem. Moj največji strah je bil, kako bom zlezla ven, ko se bo čoln prevrnil. Pa sem seveda padla ven in eden od vodnikov me je skupaj z čolnom zvlekel na obalo. Tole plavanje po Savi ni najlažje;).
Torej 28.08. bom v Bohinju veslala in sicer gor in dol kar je 8km, še neznana žrtev bo kolesarila 16 km in tečajniška soveslačica M bo tekla 8km gorskega teka! Upam, da preživimo! Do takrat, pa sigurno še kak veslaški zapis in kaka veslaška fotka.

Pogumni tretjič

Bolje rečeno: Neorganizirani! Namesto da bi izkoristili izkušenost, smo se lovili kot kaki fazani:).



Moj brat je pridno treniral in tako pogumno stekel naprej že na ravnini. Midva z Manimejkerjem sva se pritoževala nad njegovo nevzgojenostjo in tekla v predvidenem tempu. Mogoče kar malo prehitro. Pod Golovcem me je že zmanjkovalo in nekje sredi klancev sem Manimejkerju samo pomahala in upočasnila. Kmalu pa tudi hodila. Gužva je bila res velika. Piskal mi je v ušesih in stiskalo me je v mečih. Ajajaj Tina, Tina! Pa je šla strategija v tri k...! Pomislila sem, kako bi mi prav prišel kak sladkorček, jaz pa valjda brez vsega. Če dobro pomislim, sem cel teden preskakovala kosila in jedla res ne-pripravljalno. Testenin sploh ni bilo na jedilniku, pa so drugače pri nas vsaj dvakrat, če ne trikrat na teden. Ja nič, nekdo more biti najšibkejši:(.
Fanta sta jo ucvrla naprej, saj nabrž nista pričakovala, da bo mene tako zvilo. Na vrhu Golovca smo se kasneje tako lovili, da sem tekla še nazaj po Manimejkerja. Torej totalno neorganizirani! Vmes so nas prehitele še Mične sestre (čisto sveže novinke). Ja to pa res ni za nikamor! Po klancu navzdol smo spustili in je kar šlo. Tudi mimo Mičnih nam je uspelo. Na ravnini pa me je zopet pošteno pobiralo. Fanta sta me priganjala, vendar moči ni bilo nič več. ŠKODA!
Prepričana sem, da smo bili res dobro pripravljeni. Vendar kje men pamet, da nič ne jem in kje fantoma pamet, da me pustita samo. Drugo leto pa spet.
Rezultat je bil seveda boljši kot dvakrat prej, vendar nikakor ni niti blizu zastavljenemu:)

Vohali poletje

Tudi mi smo se odpravili poletju naproti.
Najprej v Ponte Porton malo poplezat. Tu so nas ob glasni žabji svadbi skorajda pojedli komarji.

Potem pa do morja povohat, če res diši po poletju.



In JA!!! DIIIŠIII! JUPI!!!

Dobrodelni teden

Glede na trikratno udeležbo v dobrodelnih akcijah ta teden, bi morala biti več kot zadovoljna sama s seboj. Vendar nisem. Skicirka je polna nekih idej, ki nikakor ne pridejo do svoje upodobitve. Pa ne samo skicirka, tudi indeks čaka, še na svoje finalne vpise, stanovanje na načrte...
No, pa da ne zaidem s teme:).
Danes smo seveda tudi čistili. Ekipa Mali čistilci.
Dodelili so nam odlagališče poleg smeti v Kosezah.



Vendar, ko smo se danes pripeljali v polni opremi, beri s sponzorskim kombijem, smo ugotovili, da so večino stvari že odstranili. Pred tednom dni je izgledalo kot divje odlagališče gum. Danes pa gum ni bilo več.



Nič hudega. Otroci so čistili okolico, z Manimejkerjem pa sva naložila žimnice, ostanke hladilnika in drugi kosovni material v kombi in ga odpeljala na zbirno mesto. Ocenili smo da smo očistili 2 m3 in kot prvi javili očiščeno odlagališče v Ljubljani.



Za nagrado pa smo si privoščili sladkanje v Kresnički. Super je bilo.
Na poti domov smo imeli še voden ogled po sponzorskem posestvu in dekleti kar nista hoteli domov. Dvorišče, otroci, konji, psi, ribnik...
Pa smo morali vseeno. Sama sem morala še na Formaraton. Odtekla sem slabe tri kroge. Definitivno je že prevroče za dolge tekaške hlače in definitivno nisem ljubitelj nažiganja krogov. Je blo pa vseeno lušn. Če bi imela še kako soklepetačico bi sigurno odtekla kak krog več. Zdaj pa na jagode s smetano in dan bo poln!

Lepo je bilo..

Zbudila sem se z polno glavo in smrkavim nosom. In kaj zdaj? Nič!
Pa sva šla. Na poti je deževalo. Kolegi so nama že dvignili štartne številke in v glavi sem se prepričevala, da primorski zrak vse pozdravi.
Bilo je kar hladno. Postavili smo se nekako bolj v sredino štartne ravnine. Fantje bolj naprej, dekleta in Manimejker pa smo ostali nekje v sredini. Kljub temu, da gre za rekreativno tekanje je pred večjimi preizkušnjami prisotna neka nervoza ali bolje rečeno trema. Mene navadno tišči na vodo.:) Tokrat smo punce razpredala na dolgo in široko, kdo ve kaj in zraven malo migale. Muzika je bila glasna, vendar ji nismo posvečale večje pozornosti. Sproščale smo z babjim čvekom in smehom. Nato pa me nekdo prime za ramena in pravi:" Dekleta, kaj ko bi bile vsaj 10 sekund primeru. Vsaj zdaj, ko igra himna in to Slovenska himna!" Seveda mu nismo ostale dolžne, sploh se ne spomnim kaj vse smo "siknile". Čisto v obrambi. Priznam, situacija me je zmedla. Seveda sem prvih 5 km posvetila le razmišlanju o temu možaku. Super, sem se vsaj zamotila. Mi pa kljub vsemu ni jasno, kaj imata himna in patriotizem skupnega z rekreativnim tekom čez dve državi? Res rada tečem in navadno se mi na teh prireditvah dogajajo pozitivne stvari in zato tudi naduljem v tem duhu.
1.sem bila na Kraškem malem maratonu in res je lep tek. Vseskozi se malo vzpenja ali pa spušča, vendar ravno prav. Narava je čudovita. Tudi danes, ko je bilo slabo vreme. Razmišljala sem kako fino bi bilo imeti kamero na glavi, da bi lahko fotografirala vse te čudovite poglede na naravo. Vmes sem se spomnila vseh svojih tekaških prireditev, ki pa jih ni veliko, malo pa tudi ne (2 x 5 km, 2 x 10 km, 2 x 12 km, in 2 x 21 km). Če bi bil tole IQ test bi sledilo ...? Mogoče pa res!
U glavnem čudovito je teči tek prvič. Za pomladni tek sem se odrezala odlično. Najhuje je bilo zadnje 3 km. Telo in glava sta bila za akcijo, noge pa niso hotele sodelovati. Torej potrebujejo še več kilometrine.
Na nove zmage.
Drugo leto pa spet, na Himno! Sam hočem obe!


Primerjava grafov z 14. Ljubljanskega maratona in 10. Kraškega:






Dolžina je pri obeh 21 098 m, samo uro je morda treba ponovno skalibrirat. Ampak čas je pa skoraj da identičen!

V znamenju 10.Kraškega malega maratona

En večer sva z Miss 10 par of Camper ob lahkotnem čveku pretekli skoraj 10 km. Da o njenem vklaplanju Iphona in ob težavah branja podatkov moje ure raje ne govorim. Tekli sva misleč, da sva pretekli polovico manjšo razdaljo:)). Kmalu za tem, sem se prijavila na 21 km na 10. mali Kraški maraton. Mislila sem si, da mi 8 km tek ne predstavlja nobenega izziva. Vsak, ki je vsaj malo aktiven, lahko preteče 8 km brez predhodnih priprav (rabi le zdravo športno trmo). To zimo sem kar nekajkrat tekla in ker sem že jeseni pretekla 21 km in preživela, sem si zastavila višji cilj, kot dodatno motivacijo.
Vmes smo odšli na družinsko enotedensko smuko. Nekajkrat me je sicer mikalo malo potekati, vendar ob celodnevnem uživanju v smučariji na soncu, sem si ob večerih raje privoščila savno in čvek.
Po smučanju sem si rekla, da malo potreniram in odšla na dva 6 km teka po Rožniku. Enkrat sem skoraj bruhala, drugič pa skoraj izdihnila. Beda. Mogoče pa so mi med smučanjem zrasle mišice zaviralke teka. Groza!
O.k. Je kar je. Vem da sem po naravi trmasta, tko da bom pač grizla kokr se bo dal, pa upam da preživim.
Danes sem se bolj pesimistično podala na en daljši tek, da se malo preizkusim. Z Manimejkerjem sva se odpravila okoli Rožnika, vendar ker on nima večjih tekaških ambicij (mislim da je bil to njegov 1. letošnji tek - prijavil se je na 8 km) sem ga morala na 8 km žal zapustiti. Tempo mi je bil za malenkost prepočasen in ker se po Krasu sigurno ne teče le po ravnini, sem se pri Čadu zapodila še na Rožnik in nato po Jesenkovi poti do Hale Tivoli. Na koncu sem poskusila še zadnji kilometer vzdrževati nekoliko večji tempo in tako pretekla 12 km.



Statistika kaže, da sem letos tekla 7x in pretekla skupaj 50 km kar pa ni tako zelo malo.
Torej ni vse tako črno kot si sama pobarvam.

V nedeljo potrebujem le lepo vremo in močno psiho. Pa bo!