Utrinki z Rožnika

Po dolgem času zopet en tekaški zapis.
Ena od Jeklenk (ta trmasta) me je sprovocirala, da sem se prijavila na 15.Lj.maraton na polovični maraton. Medtem ko bo ona trmasto grizla 42 km. SVAKA ČAST!
Na zadnji poletni dan sem si nadela "jekleno" majčko in v dir na Rožnik. Klanec me je kljub začetnemu entuziazmu čisto na koncu zlomil. Popustila sem in hodila tistih 10 korakov do vrha in nato tekla naprej v lahkotnem tempu. Tu sem opazila novo anoreksično deklino z utežmi v rokah. Tu ni sarkazma - resnično obstajajo vsaj tri dekleta, ki se najverjetneje že leta in leta neuspešno borijo z to boleznijo in so redne obiskovalke Rožnika. Pogled na ta dekleta me razžalosti in hkrati me straši. Straši kot mamo dveh deklet. Upam, da se nam kaj takega nikoli ne pripeti. Ta je bila nova.
Tečem dalje in srečujem razposajene tekače, ki tečejo v vseh smereh. Eni poskočni, drugi zadihani, vendar več ali manj vsi zadovoljni. Zavem se, da uživam. Celo lase imam spuščene in dejansko čutim veter v laseh. Počutje je podobno, kot ga Hirkani opisuje v svojih surfarskih zapisih. Naproti mi pritečeta dva tekača, ki morda poznata kako drugo jeklenko, ker mislim da, sta opazila mojo teamsko majico in se nato ozirala za menoj. Morda pa sta le zaznala veter v mojih laseh (Janka, tu mislim nate:)). Na zadnji tretjini pa dohitim tekaški par, najverjetneje poročen. Žena toži, da jo boli in da ne more. Moški pa jo v nepotrpežljivem tonu hoče vspodbuditi s povsem nespodbudnimi besedami: "Ja, ja, samo malo se pa moraš poforsirat!". Žena zavdihne in se ustavi. Mož zamahne z roko in pravi, da se dobita nekje na jasi ter se požene za menoj. Drage žene raznih takih pametnjakovičev, tek ni trpljenje in bolečina. Tek je užitek, je veselje, je, če hočete, veter v laseh in nasmeh na ustnicah. Je lahkotnost telesa, je svoboda. Seveda je kdaj treba stisnit, vendar če gre za trening in bolečino, se to sigurno ne izplača. Bolečina nas opozarja, da nekaj ni v redu.
Možakar je sopihal za menoj. Pogledala sem na uro, pokazala je 6 min/km. Zmorem hitreje. Pospešila sem in sledil mi je. Seveda, kateri moški se bo pustil babi ugnati, pa čeprav čist neznani. Ura mu je vsaj dvakrat piskala, pa se ni dal. Čedalje bolj je sopihal, vendar mi je sledil. Nisem popustila, iz same babje trme, pa tudi drugače se mi je že malo mudilo, po lumpo na rolanje. Na jasi se je ustavil, jaz pa sem nadaljevala. Upam, da se je utrudil, vsaj toliko, da ženi ne bo pridigal. Jaz sem se neznansko zabavala. Škoda le, ker se je moja znamenita ura odločila, da me bo ob naj neprimernejšem času pustila na cedilu. Tako podatkov ne morem prenesti na računalnik, da bi dejansko videla, če sva se res podila ali je bila to le moja domišljija.