Z otroki v hribe

Po težkem tednu, Lumpe sem preimenovala v Zverine, smo se za voljo lepega vremena, le odpravili na obljubljeno očiščevalno akcijo.
Na temo Lump in Zverin, bi omenila članek objavljen v Dnevniku, ob branju katerega sem kar nekajkrat prikimala.

Kar nekaj večerov sem brskala po vodniku in se na koncu odločila za Blegoš.



Startali smo bolj pozno, a ker dnevi še niso najkrajši smo ravno ujeli najtoplejše sonce. Pot je na začetku strma in punci sta jo odlično premagovali.



Večja je želal biti vodilna (to me je presenetilo - mogoče je to vpliv PD), manjša pa je pobirala smeti.



Smeti je bilo bore malo. Mislim, da smo vsega skupaj našteli 5 kosov smeti. Še te, so po mojih predvidevanjih bolj ne-vede padle iz žepa kakega planinca, kot pa bile odvržene. Le pločevinka Red bulla na vrhu, me ni prepričala o naivnosti svojega obstoja.

Na vrhu so nas pričakali padalci in čudoviti razgledi. Manj pogumni padalci si torej privoščijo še rezervna krila?:)



Čisto sem že pozabila, kako lepo je v hribih!



Spustili smo se do koče, kjer smo si privoščili jabolčni zavitek, flancatov je žal zmanjkalo, in opravili obvezno štemplanje. Nato pa po cesti do avtomobila. Za vso pot smo potrebovali skupaj 3 ure. Po mojih ocenah je to maksimalna dolžina izleta za našo še ne 4 letnico, ki je imela le dve kriz. Pa še to le zato, ker ji nismo dovolili hoditi sami in ker je seveda vmes že olakotnela. Nabrali smo še liste za v šolo in suho cvetje za v vrtec ter se odpravili na pozno kosilo.
Blegoš je čist.