Otroški tabor

Dva moja kolega ( Ninja & Zajkla) imata že več let zapored "tabor" v Bohinju za svoje nečake in nečakinje. Letos sem se odločila, da se jim pridružim in zraven še malo potreniram za Jeklene:). Tako sem popokala nečakinjo (10 letnico), moje lumpe in čoln ter jo mahnila v Bohinj. Natančneje v Bohinjsko Bistrico v kamp Danica. Kamp je super. Je ob Savi Bohinjki z malo sence, urejenimi sanitarijam in z dvema igriščema in lušno krožno pot za male kolesarje. Pravila so bila enostavna. Do reke ne smete (zaradi deževja je precej narasla in zato tudi prepoved) lahko jo le gledate s klopi.



Po kampu lahko kolesarite do onemoglosti. Obvezna oprema je čelada. Drugače se pa načeloma pove, kdo kam gre. Jemo uglavnem vsi enako in ob enakem času:). Spat gremo, ko je tema. Pa sigurno bi se našlo še katero pravilo, ki se ga trenutno ne spomnim. Me smo se odločile, da gremo na tabor za 4 dni.

Prvi dan je minil kot bi mignil, moje punce so uživale v kolesarjenju po kampu in se držale bolj zase, medtem ko se je nečakinja (izkušena tabornica) takoj opogumila in navezovala stike z drugo skupino otrok (dekleti 5 in 8 let, fanta 6 in 10 let). Popoldne smo odšli na plezanje in otroci so se že prepletli med seboj. Jaz pa sem opravila svoj prvi bohinjsko veslaški trening. Ker sta se kolega predolgo obirala s čolni, sem sama odveslala naprej. Bala sem se, da me me ujame tema. Kaka tema, ujela me je nevihta. Kar naenkrat se prikrade. Iz planin zažvižga in zapiha z vso močjo nad jezerom. Še malo se zabliska in zagrmi. Hitro sem obrnila in na srečo so me fantje dohiteli in pospremili nazaj. Ulilo se je, kot se lahko ulije samo v Bohinju:(
Zvečer je bilo vznemirjenje v šotoru, vendar so zaspali.

Drugi dan smo odšli na Uskovnico na izlet.



Luštna kratka pot med planšarijami, kjer smo našli malo malin in nekaj gozdnih jagod. Na vrhu pa smo poskusili kislo mleko, orehove štruklje in borovničev zavitek. Kako lepo zeleno je vse.



Otroci so se igrali na igralih.

Popoldne smo se odpravili na kolesarski izlet. Najprej po Bohinjski Bistrici, 10 članska zasedba (7 otrok- od 3,5 do 10 let, ena nosečnica-6 mesecev, in dve Ninji:) )

Kasneje, pa je Ninja tekel ob starejših otrocih, ki so kolesarili vse do Bohinjskega jezera. Nazaj pa 7 otrok v en avto, pa na pozno večerjo. Jaz
sem izkoristila gužvo, za trening po jezeru:)
Tretji dan smo se zaradi slabega vremena odpravili kar v vodni park Bohinj. Podobno kot mi, je na našo žalost razmišljalo vsaj 3/4 Bohinja in gužva je bila katastrofalna. Otroci so uživali jaz pa malo manj. Pa še moja najmlajša je bila zaradi dogajanja tretji dan, najbolj utrujena in zato toliko bolj nadležna. Prva dva dni sta moji punci delovali kot del tabora, z utrujenostjo pa se jima je prebudila zavest o mami. Deževno popoldne smo si krajšali z pihanjem velikih balonov.


Z prihodom še en mame v tabor se je avtoriteta vodnic še bolj porušila in nastala je mala zmešnjava.
Četrti dan smo preživeli pri Kramarju v igranju odbojke, igranju kart, skakanju v vodo in streljanju golov v vodo. Popoldne smo pakirali in ob prihodu tretjih staršev (mojega brata) se je moja teorija o otrocih in starših samo še bolj potrdila. Nečakinja je namreč prijokala v krokodiljih solzah. Bojda, da je padla in se tako močno udarila na kolena, da je komaj še hodila. Prej pa tri dni razbijanja kolen, pa niti solze.



Še zadnji trening in domov v suho posteljo.

Zaključek: otroci so super, veslanje je naporno, Bohinj je čudovit, Bohinjska mikrouscana klima, pa mi ni najbolj pogodu:)