V znamenju 10.Kraškega malega maratona

En večer sva z Miss 10 par of Camper ob lahkotnem čveku pretekli skoraj 10 km. Da o njenem vklaplanju Iphona in ob težavah branja podatkov moje ure raje ne govorim. Tekli sva misleč, da sva pretekli polovico manjšo razdaljo:)). Kmalu za tem, sem se prijavila na 21 km na 10. mali Kraški maraton. Mislila sem si, da mi 8 km tek ne predstavlja nobenega izziva. Vsak, ki je vsaj malo aktiven, lahko preteče 8 km brez predhodnih priprav (rabi le zdravo športno trmo). To zimo sem kar nekajkrat tekla in ker sem že jeseni pretekla 21 km in preživela, sem si zastavila višji cilj, kot dodatno motivacijo.
Vmes smo odšli na družinsko enotedensko smuko. Nekajkrat me je sicer mikalo malo potekati, vendar ob celodnevnem uživanju v smučariji na soncu, sem si ob večerih raje privoščila savno in čvek.
Po smučanju sem si rekla, da malo potreniram in odšla na dva 6 km teka po Rožniku. Enkrat sem skoraj bruhala, drugič pa skoraj izdihnila. Beda. Mogoče pa so mi med smučanjem zrasle mišice zaviralke teka. Groza!
O.k. Je kar je. Vem da sem po naravi trmasta, tko da bom pač grizla kokr se bo dal, pa upam da preživim.
Danes sem se bolj pesimistično podala na en daljši tek, da se malo preizkusim. Z Manimejkerjem sva se odpravila okoli Rožnika, vendar ker on nima večjih tekaških ambicij (mislim da je bil to njegov 1. letošnji tek - prijavil se je na 8 km) sem ga morala na 8 km žal zapustiti. Tempo mi je bil za malenkost prepočasen in ker se po Krasu sigurno ne teče le po ravnini, sem se pri Čadu zapodila še na Rožnik in nato po Jesenkovi poti do Hale Tivoli. Na koncu sem poskusila še zadnji kilometer vzdrževati nekoliko večji tempo in tako pretekla 12 km.



Statistika kaže, da sem letos tekla 7x in pretekla skupaj 50 km kar pa ni tako zelo malo.
Torej ni vse tako črno kot si sama pobarvam.

V nedeljo potrebujem le lepo vremo in močno psiho. Pa bo!