Risanje

Jah to, da sem kot mala rada risal najbrž ni skrivnost. Tam nekje pred šolo se spomnim, da sem imela najrajši debele flomastre, s katerimi sem prerisovala Disneyjeve junake do onemoglosti. Naj verjetneje jih je imel oče celo pisarno :). Kasneje tam v 7. ali 8. razredu nas je učitelj za likovno vzgojo, vzpodbujal k preizkusu na srednjo oblikovno,vendar sem jaz klonila. Fanta v razredu, sta se mi zdela mnogo boljša, sama sem se ustavila v prerisovalni fazi. Nisem si upala ničesar narisati, ne da bi zares kje videla narisano:(. Pa sem šla na gimnazijo :). Seveda sem kasneje opravljala risarske tečaje in delal sprejemne (risarske) na dva različna faksa in še kasneje pa sem si prislužila lepo oceno prav iz risanja, a o tem  sem že pisala. Jaz verjamem, da za risanje ni potreben le talent, ampak veliko, veliko vaje in pa samozavest. Slednja je meni nagajala.
Doma imam dve mali likovnici. Mogoče zato, ker bojda največ vzgajamo z zgledom. :) Ali pa so le  geni. Saj ni važno, obe sta zgodaj kazali veliko zanimanje za risanje in nikoli ju nisem učila risat. Vedno pa smo si vzeli čas za pregledovanje risbic in od nekdaj si v kotiček lepim njune risbice (letno menjam).

 Mislim, da si je starejša zaželela knjigo o risanju in jo naročila babici. Tako za študije risanje, vendar le za otroke in mala lumpa se dostikrat direkt iz postelje prestavi za mizo in še preden ji pripravim zajtrk, prinese jutranjo študijo.

Ko pa sem ji omenila, da bova naredila eno mapo za na akademijo jih je naštepala kot nora.

 Moj strah, da se bosta punci ustavile le pri prerisovanju je odveč. Saj mala tako le naštudira neko žival in potem jo riše in riše v najrazličnejših pozah. Večja ima sicer malo več težav, ker je mala hitreje zadovoljna s svojim izdelkom (predvsem nikoli ne uporablja radirke), vendar mislim, da ji konkurenca dobro dene. Meni pa tudi. :)
 Aja, pa risbic imamo toliko, da če bi imeli kamin, bi nam bilo vedno toplo. :)))