Pot ob žici, petič

Teden je minil kot bi mignil. Glede na tri dni vegetacije ob migreni, to ni nič čudnega :( .  V času ko naj bi počivala in se filala s testeninami, oziroma OH, sem res da počivala, ampak tudi bruhala. V petek, ko se mi je glavobol po 12 h urah zopet pojavil, me je pa malo panika grabila. Miss Retro mi je zamešala odličen sokec z ingverjem, vmes sem seveda pogoltnila še painkiller in odšla domov  v sivkino kopel in nato v posteljo prepričana, da se zjutraj zbudim o.k.  Zbudila sem se povsem trda. Vsi so še spali in privoščila sem si malo joge in začela s tekaškim zajtrkom.
Strah in trema glede na situacijo sta bila upravičena in res sem se bala, da me bo zvilo nekje na poti.  Ninjo št. 2 sem prosila za gel, ker glede na situacijo nisem imela čas za pripravo na tekmo in sem v zadnjem trenutku koordinirala. Gužva je bila nepopisna in vrsta neskončna. Postavili smo se povsem zadaj. Hitra domena je bila, da jaz narekujem tempo in sicer po ravnini 5.30 do klanca, nato pa: "Tišat kokr gre!".

Zaradi gužve se je plan porušil že na prvem kilometru in vijugali smo vse do vznožja Golovca. Tu naletim  na znanca Olimpijca ( 4 x 100 m), ki se ravno povleče na stran. Nekdo iz ekipe je imel najverjetneje težave. No, vsaj šprinterje smo prehiteli :). Končno voda in iztisnem gelček, pa takoj tek naprej. Gužva! Spet se malo potožim, tokrat glasno, če ne bi morda hodeči hodili po eni strani, da je kaj prostora za tiste, ki bi tekli. Gospa iz ekipe Helene Žigon me miri, da je pot še dolga in nima smisla biti živčen. Živčna nisem bila. Če je zakaj migrena dobra, je pa za moj prag tolerance, ki ga vedno uspešno nastavi na ničlo.  Gospem itak svaka čast, če bom jaz pri njihovih letih še tekla tek trojk, bom hodila direkt tam, kjer bom hotla :) .  Tako ali tako ni bilo namenjeno njim. Dragi so rekreativci, vsi veste, da smo si ljudje različni. Nekaterim je to le druženje, nekaterim je druženje z športom,  nekaterim  pa je tekma, tekma. Meni osebno je to prijetno druženje s preverjanjem pripravljenosti in kadar mi ( v tem primeru nam) uspe izboljšati rezultat, od prejšnjega leta je to le še češnja na vrhu smetane. Ljudje smo različni in priznam, imam neko tekmovalnost v sebi, ni tista na živo ali mrtvo,  ampak če se trudim z nekimi treningi, se mi zdi edina smiselnost nek rezultat. Ta rezultat pa je za mene v številkah. Pot na Golovec pač ni široka, sam ni pa stezica, tako da ne vidim potrebe, da jih po 6 v vrsti hodi v lahkotni debati in da morajo tisti, ki si želijo teči skakati po jarkih, da lahko tečejo. Tu je seveda tudi naša napaka, da nismo šli v vrsto in začeli s hitrejšimi tekači. Kar je po eni strani tudi šola za nas.  Uglavnem v klanec ni bilo samo vijuganje, ampak precej skakanja v jarke in res počasen tempo, čeprav v danem trenutku se mi ni zdelo tako počasi. Vročina je pod drevesi malo popustila, a žeje je bila ogromna. Vodo smo zajemali kar iz lavorjev, jutri bo zagotovo zopet razcvet herpesov. Klanec navzdol sem spustila  a  Manimejker naju je z bratom hotel upočasniti, v smislu, naj se šparava  za ravnino. Ha, meni je bilo kristalno jasno, da midva z bratom tam ne bova nič pridobila, ker sva oba,  zelo občutljiva na vročino. Edino Manimejker jo v naši družini res dobro prenaša. In ko pridemo na ravnino, Manimejker kar poskoči, midva z bratom pa capljava za njim. Dober kilometer do cilja  me zaštiha nekje v žlički, mogoče želodec, ni bila prepona, ne da mi dihat. Vstavim se. Dvigujem in spuščam roke, zraven pa globoko diham, medtem, ko me Manimejker vspodbuja kot nadležna muha. Stisnem zobe in komaj premikam noge. Zadnje metre se primemo za roke in celo prehitevamo v ciljnem klancu. Stop. Ura se vstavi na 1:19:02.

 Z bratom poiščeva senco in vodo, Manimejkerja izgubiva. Brat se sesede, ampak na srečo ne zleze skupaj, je pa popolnoma tiho. Jasno mi je, da je šel do konca, koliko do konca zvem kasneje. Priskrbim nama pomaranče in banane in počasi prihaja k sebi. Jaz čutim ponovno žulje na nogah  (enako kot na Kraškem)in še odlepljen podplat copata.  Res rabim nove superge! Drugače pa sem zadovoljna in bolečina je odšla. Počutje je super.
 Doma ugotovim, da je to naš 5. tek  Pot ob Žici in tudi najhitrejši, čeprav le za 31 sekund hitrejši od dosedanjega najhitrejšega. Tudi to je nekaj.  Po kasnejši natančnejši analizi ugotovimo, da se je najbolj skuril brat, ki se mu je na koncu dvignil pulz na 193, pa res ni več rosno mlad.
Drugo leto moramo prej v vrsto,  da bodo klanci hitrejši, pa da vidimo za kolk sekund bo to ;).
Aja, fanta sta popoldne počivala z glavoboli, jaz pa sem se končno počutila živo. Včasih mi res ni jasno, kako deluje naše telo, predvsem pa moje.