Zakaj klobuček

Evo še malo samo-reklame. Ponavadi je treba napisati neko prednost svojega izdelka pred drugimi ali nekaj v tem stilu, vsaj mislim, da so nas tako učil pri tistih parih uricah ekonomije, ki so bile zame res mučne. :)
Klasično vprašanje je : Zakaj izbrati moj klobuček?
Moji klobučki so izdelani iz več ali manj 100% tankega  bombaža, takega srajčnega, za lažjo predstavljivost. Krajci so podloženi, pri večjih modelih so trši, da bolje držijo obliko in senco. Pri najmanjših so mehki, da lahko malček v njem tudi zaspi in ga krajčki pri tem nič ne ovirajo.  So tudi pralni. Lahko ga operete tudi v stroju na 40 stopinj C, krajci se bodo morda malo zmehčali, a jih vedno lahko utrdite s škrobom, ki se uporablja tudi za utrjevanje moških ovratnikov. Po novem so tudi  nastavljivi tam od 5 do 7 cm. Ko piha veter ga pritrdite zelo na tesno, ko pa pripeka sonček in nič ne pihlja, ga namestite na bolj ohlapno in položite na glavo. Po pomožnosti še z malo zraka spodaj, da ne ogreva glavice. Pa še luknjica je primerna za dolgolaske, da ven spustijo čopko.
Vse te prednosti so prišle iz izkušenj, saj sem prvi otroški klobuček zašila pred 5 leti, ko je imela moja mlajša hči pol leta. Torej v 5-ih leti sem prišla do takega proizvoda, ki se mi zdi najbolj optimalen.

 Za nas, ki hodimo na morje na res vroče, je pomembno, da je klobuček res tanek in da ni povsem prilepljen ob glavo. Tisti iz jeansa ali pa iz platna z dodatno zaščito so bili za nas vedno prevroči. Da ne govorim o dvostranskih klobučkih, ki so seveda super lušni, vendar za moje pojme veliko bolj primerni za severnjake, kjer se temperature redko dvignejo nad 20 stopinj C.  Jaz sem si nekoč zašila takega dvostranskega iz jeansa, pa je bil v Grčiji uporaben le tako, da sem ga namočila v morje in da sem ga imela mokrega na glavi. Pomoje, da je bil moker le kako uro. :)
No tisti, od lani so prišli po letošnje, ampak najverjetneje jih drugo leto ne bo, ker jim bodo letošnji še prav. :)

Phhhh

Zadnjič nekaj tarnam Manimejkerju v zvezi z nekim naročilom in kje jaz najdem take ljudi. Pa me gladko malo zavrne : "Taki so vsi naročniki!” Malo sem se zamislila in potem me je prešinilo:"Res je!".
Ljudje, ki imajo zelo slabo predstavljivost si najemajo oblikovalce, arhitekte, stiliste ali pač neke svetovalce in jim hkrati tako solijo pamet, da na koncu, ko le ti popustijo naročnikom, z zmazkom ni nihče zadovoljen.
Res se mi je že zgodilo. Pa ne samo enkrat. Ljudje mislijo, da imajo nore ideje in se jim zdi (v mojem primeru) čist preprosto, da če znaš šivat, uletiš v trgovino z blagom, kupiš blago, ukrojiš in ulalal imaš fantastično obleko - Noup.  Tem istim ljudem,  bi se zagotovo že zataknilo pri skici. Pa tudi iz dvo-dimenzionalnega prostora v tri  ni najlažje. Sploh pa se zaplete pri blagu,  ponavadi ni take barve v takem materialu kot bi hoteli. Pa tudi povprečen človek nima manekenske postave in ima sigurno kako pomankljivost, ki jo želi skriti.
 Sej vem da Berni zdaj misli, da je ona na paleti, ampak pišem čist zaradi nekih drugih naročil. Hotela sem povedat, da če grem k zobozdravniku, mu najverjetneje ne pametujem kako naj mi zaplombira zob in mu zaupam, da bo naredil tako, da bo zame in za moje zobe najbolje. Enako pričakujem tudi od ostalega zdravstvenega osebja in od mehanika, ki mi popravlja avto,  od odvetnika, ki mi piše tožbo, od učiteljic, ki mi učijo otroke,  mogoče sem kdaj pametna na treningu plezanja, ampak večinoma, če nekoga prosim za nek nasvet, ga skušam poslušati in ga ne silim, da dela tako kot jaz želim, le zato ker sem jaz plačnik.
No, pa sem se malo spihala. Meni je lažje, vam pa najbrž n'č jasno.
Pa naj vas sonce greje tudi čez teden.

Dežek kar paše,

kadar ima človek delo. Sam tale mraz mi je šel pa do kosti. Zelo sem vesela današnjega sončka in malo mi je žal, ker smo zaključno prireditev v vrtcu iz danes prestavili na drugi teden. Danes pa tak lušen sonček.
In spet predpasniki. Niso še dokončani. Bojda jih bodo otroci še potiskali s svojimi rokami. Ni namreč za naše učiteljice, darilo je v organizaciji ene druge kreativne mama, ki bojda  nima šiviljskih sposobnosti.

Kaj pa pri vas podarjate?

Vikend ustvarjanje

Napet vikend, ni kaj. :)
V soboto je praznovala moja mama. Piknik vedno prav pride. Že zjutraj sem se jezila, ko so po otroški sobi ležale odprte tempere, pa papirčki, škarje, lepila...ni da ni! A kasneje je 8 letnica prinesla iz tistega kaosa takle makec za babico.

Jp, sem kar utihnila!

Slikice samorogov od male lumpe nisem slikala, smo pa babici naredile tudi tak makec za na čopko.

Preostanek vikenda pa sem šivala. Medtem ugotovila, da je luknjica pri klobučku tudi super uporabna za dekleta z dolgimi lasmi. :)

 Pa celo dva fantovska klobučka sem dokončala, več jih je še v delu:).

Novi copatki

 Izbrat si moram nove superge. Odkar sem bila na tečaju pri Urbanu Praprotniku pa od tega je vsaj dve leti, če ne več, se navdušujem nad bosim tekom. A hkrati se ga bojim, ker bojda imam zelo ošvohnele gležnje in se mi ti kar zibajo v obe smeri. Pravijo da  sem  pronator...  Sej to ni kaka skrivnost pri takem "platfusarju". Uglavnem prvič sem zelo mehke copate (bolelo me je koleno) po Urbanovem  predlogu, zamenjala za pronatorske in je bilo res takoj o.k. Zdaj so te čisto fuč in rabim nove.  Najverjetneje bom šla ta 13-ič  gledat Fivefingerske in na koncu kupila pronatorske Nikeice. Bojda se na bosi tek privajaš počasi in je fajn nosit za dolge teke še copate z blažilci ... Sam to je pa čist prevelik zalogaj zame!
Uglavnem prebrala sem tudi Rojeni za tek in sem čist zmedena, kaj naj nabavim? Ima kdo kak predlog?

Novo

Že nekaj časa nazaj sem sproducirala nov model klobučkov. Sedaj bodo samo v treh velikostnih številkah. Sem se se seveda že hvalila, vendar le na Fb strani.
So še vedno iz zelo tankega bombaža, le zadaj imajo luknjico in se regulirajo na ježka.
 Kako se vam zdijo?

 Aha pa še novi trakci za dekleta. Makci na pikastih elastikah.

Če bi pa katerega imeli, se oglasite na E-mail.

Mali računalničarji

Se še spomnite, ko sem pisala post o iPad varuški, ki je bil(a) prvotno kupljen(a) za učenje malih programerjev. Mislim, da je doma potekala do sedaj le ena učna ura, vendar,  se stvari premikajo. :)

 Torej, če imate doma malega ali pa malo večjega  nadebudneža ali nadebudnico, ki si želi programerskega znanja, vam z veseljem sporočam, da ga lahko prijavite na 1st Slovenian CoderDojo, ki bo potekal v soboto, 2.6. 2012 v prostorih Zemante v Ljubljani.
Vabljeni tako otroci od 7-18 leta za učenje programiranja, kot tisti z znanjem programiranja za mentoriranje, da se javite Manimejkerju na naslov dusan.omercevic@zemanta.com.
Pohitite,  da kaj ne zamudite!

Pot ob žici, petič

Teden je minil kot bi mignil. Glede na tri dni vegetacije ob migreni, to ni nič čudnega :( .  V času ko naj bi počivala in se filala s testeninami, oziroma OH, sem res da počivala, ampak tudi bruhala. V petek, ko se mi je glavobol po 12 h urah zopet pojavil, me je pa malo panika grabila. Miss Retro mi je zamešala odličen sokec z ingverjem, vmes sem seveda pogoltnila še painkiller in odšla domov  v sivkino kopel in nato v posteljo prepričana, da se zjutraj zbudim o.k.  Zbudila sem se povsem trda. Vsi so še spali in privoščila sem si malo joge in začela s tekaškim zajtrkom.
Strah in trema glede na situacijo sta bila upravičena in res sem se bala, da me bo zvilo nekje na poti.  Ninjo št. 2 sem prosila za gel, ker glede na situacijo nisem imela čas za pripravo na tekmo in sem v zadnjem trenutku koordinirala. Gužva je bila nepopisna in vrsta neskončna. Postavili smo se povsem zadaj. Hitra domena je bila, da jaz narekujem tempo in sicer po ravnini 5.30 do klanca, nato pa: "Tišat kokr gre!".

Zaradi gužve se je plan porušil že na prvem kilometru in vijugali smo vse do vznožja Golovca. Tu naletim  na znanca Olimpijca ( 4 x 100 m), ki se ravno povleče na stran. Nekdo iz ekipe je imel najverjetneje težave. No, vsaj šprinterje smo prehiteli :). Končno voda in iztisnem gelček, pa takoj tek naprej. Gužva! Spet se malo potožim, tokrat glasno, če ne bi morda hodeči hodili po eni strani, da je kaj prostora za tiste, ki bi tekli. Gospa iz ekipe Helene Žigon me miri, da je pot še dolga in nima smisla biti živčen. Živčna nisem bila. Če je zakaj migrena dobra, je pa za moj prag tolerance, ki ga vedno uspešno nastavi na ničlo.  Gospem itak svaka čast, če bom jaz pri njihovih letih še tekla tek trojk, bom hodila direkt tam, kjer bom hotla :) .  Tako ali tako ni bilo namenjeno njim. Dragi so rekreativci, vsi veste, da smo si ljudje različni. Nekaterim je to le druženje, nekaterim je druženje z športom,  nekaterim  pa je tekma, tekma. Meni osebno je to prijetno druženje s preverjanjem pripravljenosti in kadar mi ( v tem primeru nam) uspe izboljšati rezultat, od prejšnjega leta je to le še češnja na vrhu smetane. Ljudje smo različni in priznam, imam neko tekmovalnost v sebi, ni tista na živo ali mrtvo,  ampak če se trudim z nekimi treningi, se mi zdi edina smiselnost nek rezultat. Ta rezultat pa je za mene v številkah. Pot na Golovec pač ni široka, sam ni pa stezica, tako da ne vidim potrebe, da jih po 6 v vrsti hodi v lahkotni debati in da morajo tisti, ki si želijo teči skakati po jarkih, da lahko tečejo. Tu je seveda tudi naša napaka, da nismo šli v vrsto in začeli s hitrejšimi tekači. Kar je po eni strani tudi šola za nas.  Uglavnem v klanec ni bilo samo vijuganje, ampak precej skakanja v jarke in res počasen tempo, čeprav v danem trenutku se mi ni zdelo tako počasi. Vročina je pod drevesi malo popustila, a žeje je bila ogromna. Vodo smo zajemali kar iz lavorjev, jutri bo zagotovo zopet razcvet herpesov. Klanec navzdol sem spustila  a  Manimejker naju je z bratom hotel upočasniti, v smislu, naj se šparava  za ravnino. Ha, meni je bilo kristalno jasno, da midva z bratom tam ne bova nič pridobila, ker sva oba,  zelo občutljiva na vročino. Edino Manimejker jo v naši družini res dobro prenaša. In ko pridemo na ravnino, Manimejker kar poskoči, midva z bratom pa capljava za njim. Dober kilometer do cilja  me zaštiha nekje v žlički, mogoče želodec, ni bila prepona, ne da mi dihat. Vstavim se. Dvigujem in spuščam roke, zraven pa globoko diham, medtem, ko me Manimejker vspodbuja kot nadležna muha. Stisnem zobe in komaj premikam noge. Zadnje metre se primemo za roke in celo prehitevamo v ciljnem klancu. Stop. Ura se vstavi na 1:19:02.

 Z bratom poiščeva senco in vodo, Manimejkerja izgubiva. Brat se sesede, ampak na srečo ne zleze skupaj, je pa popolnoma tiho. Jasno mi je, da je šel do konca, koliko do konca zvem kasneje. Priskrbim nama pomaranče in banane in počasi prihaja k sebi. Jaz čutim ponovno žulje na nogah  (enako kot na Kraškem)in še odlepljen podplat copata.  Res rabim nove superge! Drugače pa sem zadovoljna in bolečina je odšla. Počutje je super.
 Doma ugotovim, da je to naš 5. tek  Pot ob Žici in tudi najhitrejši, čeprav le za 31 sekund hitrejši od dosedanjega najhitrejšega. Tudi to je nekaj.  Po kasnejši natančnejši analizi ugotovimo, da se je najbolj skuril brat, ki se mu je na koncu dvignil pulz na 193, pa res ni več rosno mlad.
Drugo leto moramo prej v vrsto,  da bodo klanci hitrejši, pa da vidimo za kolk sekund bo to ;).
Aja, fanta sta popoldne počivala z glavoboli, jaz pa sem se končno počutila živo. Včasih mi res ni jasno, kako deluje naše telo, predvsem pa moje.

Risanje

Jah to, da sem kot mala rada risal najbrž ni skrivnost. Tam nekje pred šolo se spomnim, da sem imela najrajši debele flomastre, s katerimi sem prerisovala Disneyjeve junake do onemoglosti. Naj verjetneje jih je imel oče celo pisarno :). Kasneje tam v 7. ali 8. razredu nas je učitelj za likovno vzgojo, vzpodbujal k preizkusu na srednjo oblikovno,vendar sem jaz klonila. Fanta v razredu, sta se mi zdela mnogo boljša, sama sem se ustavila v prerisovalni fazi. Nisem si upala ničesar narisati, ne da bi zares kje videla narisano:(. Pa sem šla na gimnazijo :). Seveda sem kasneje opravljala risarske tečaje in delal sprejemne (risarske) na dva različna faksa in še kasneje pa sem si prislužila lepo oceno prav iz risanja, a o tem  sem že pisala. Jaz verjamem, da za risanje ni potreben le talent, ampak veliko, veliko vaje in pa samozavest. Slednja je meni nagajala.
Doma imam dve mali likovnici. Mogoče zato, ker bojda največ vzgajamo z zgledom. :) Ali pa so le  geni. Saj ni važno, obe sta zgodaj kazali veliko zanimanje za risanje in nikoli ju nisem učila risat. Vedno pa smo si vzeli čas za pregledovanje risbic in od nekdaj si v kotiček lepim njune risbice (letno menjam).

 Mislim, da si je starejša zaželela knjigo o risanju in jo naročila babici. Tako za študije risanje, vendar le za otroke in mala lumpa se dostikrat direkt iz postelje prestavi za mizo in še preden ji pripravim zajtrk, prinese jutranjo študijo.

Ko pa sem ji omenila, da bova naredila eno mapo za na akademijo jih je naštepala kot nora.

 Moj strah, da se bosta punci ustavile le pri prerisovanju je odveč. Saj mala tako le naštudira neko žival in potem jo riše in riše v najrazličnejših pozah. Večja ima sicer malo več težav, ker je mala hitreje zadovoljna s svojim izdelkom (predvsem nikoli ne uporablja radirke), vendar mislim, da ji konkurenca dobro dene. Meni pa tudi. :)
 Aja, pa risbic imamo toliko, da če bi imeli kamin, bi nam bilo vedno toplo. :)))

Limbarska gora

Manimejker si je želel obujati otroštvo in nam določil izlet na Limbarsko goro.
Za začetek nam je pokazal blok v katerem je živel v zgodnjem otroštvu, nato pa smo nekje v Gaberjah parkirali in začeli vzpon. :) S seboj smo vzeli tudi dedka in se vseskozi igrali razne besedne igrice. No,  le dve, če sem bolj natančna, Kaledont in uganjevanje živali, nič drugega se nismo spomnili. Se priporočam za kako!

Pot sicer ni zahtevna, je pa le delno po gozdu in je bila kar vroča. Ni pa daljša od 45 minut. Na vrhu je  gostilna, ki je za naše razvajene riti imela slab izbor (le sladoled). Vedno imam kaj s seboj, ampak kaka pehtranka, zavitek ali pa flancat pri nas zmeraj padeta, pa še otroci so bolj motivirani. No, pa naj bo sladoled. Sprehod je bil lušen, samo priporočam ga pa ravno ne. Tudi dedek je potožil, da mu je Rožnik ljubši. :)

 Na Ježici nas je čakalo domače kosilo in ker smo že vešči košenja, smo tudi tu kosili.

 Doma pa smo punce še posadile maline, ki nam jih je prijazno poklonila Majcha. Tako sem tudi prvič v živo spoznala so-blogerko in moram reči, da je bilo zelo lušno kramljanje.
Nasploh bodo tile prazniki tako lušno minili, kljub temu, da nismo imeli nobenih planov.