Kino

Minili so časi, ko sem se v nedeljo zvečer odpravila v kino. Seveda sem takrat zaradi očitajoče družbe, prišla med zadnjimi v dvorano in odšla takoj, ko so se prižgale luči. Kakorkoli sem sebe in druge prepričevala, da ljudje hodijo v kino gledat filme, je skoraj v vseh glavah veljalo nenapisano pravilo, da je kino za zmenke ali pa za ogled filma s prijatelji. Ko se je mama navadila, je bilo lažje. Čeprav mislim, da se je le tolažila z mislijo, tako kot oče, da hodim v kino s skrivnostnim fantom.:)
Oh, ja. Tema je torej kino.
V študentskih časih sem postala oboževalec Liffa in s tem predvsem evropskih filmov. Poznanstvo hostes, mi je omogočalo tako brezplačne oglede filmov, kot tudi pomoč pri selekciji filmov.:) Kasneje sem si skušala letno ogledati vsaj dva filma s festivala, v zadnjem letu pa še to ne:(.
Letos bo vse drugače. Sigurno si ogledam vsaj enega severnjaškega.:)
Pred kratkim sem se ob branju enega izmed blogerskih zapisov, spomnila na liffov film After the Weeding . Ker mi je bil film zelo všeč, sem si ogledala še kar nekaj filmov režiserke Susanne Bier. Tudi igralec Mads Mikkelsen me ni pustil hladne in sem ga sledila v drugih filmih.:)

Ta vikend sem si ogledal Things we Lost in the Fire ta iste režiserke.



Priporočam tako enega kot drugega.