9. rojstni dan

Biografije

Tole sem prebrala na dopustu.

  Čisto po naključju so vse biografije. Cavazzo mi je prinesla Miss Retro, ostali dve pa sem na hitro pograbila v knjižnici, ko jih je nekdo vrnil. Kljub enaki zvrsti, govore o treh povsem neprimerljivih ljudeh. Vendar pa je vsaki knjigi čutiti trpljenje, veselje, ljubezen in vsak izmed njih pripisuje  velik pomen družini.
Vsaj tako sem jih jaz prebrala. Priporočate še katero?

Smučkanje

Letos smo se zopet  odpravili v Schladming. Punci sta bili v šoli pri SD Novinar in super smučkali, midva pa sva se večino podila "off road". Snega je bilo toliko, da ko sem padla ali bolje rečeno zapeljala v kup snega,  da sem se ustavila se sploh nisem mogla ven skobacat. Palica se mi je do konca zarinila v sneg in smučke prav tako. Manimejker je že pripravljal fotkič, ko sem ga rotila, da naj mi raje odpne dilo, kot da se norca z mene dela. Kondicija je bila boljša kot lani, vendar še vedno ne dovoljšna za toliko smučanja.
Manimejker bi se vseskozi vozil po celcu ali pa kuclih, malo sem bila utrujena in nekajkrat je šel sam. Odpravljava se na kosilo in Manimejker zapelje čez neko skakalnico, ki  ga neumno vrže na hrbet. Sprva se smejim, ko pridem bliže in ga vidim kako se vleče za roko,  mi je takoj jasno, da mu je rama skočila iz sklepa. Hitim z odpenjanjem smuči in ga vlečem pokonci, da si čim hitreje vrne ramo v pravilen položaj. Ljudje so takoj zraven in sprašujejo, če potrebujeva pomoč. Manimejker pa je že na smučeh in odpeljeva se na kosilo. Za njega to ni tako redek pojav, jaz pa se spomnim zakaj mu ne dovolim, da smuča sam po kuclih in off road.

Na smučanju je bil tudi moj brat z družino in njegov dober kolega z družino. Torej skupaj nas je bilo 12 in prav super smo se imeli. Za pusta smo se odpravili v nek lokal kjer so otroci prav divjali in se vrteli okoli droga in vsake toliko vzpodbudili svojega vlakca. Jaz  Lady GaGa pa sem se prepustila svojemu mornarju.

Lumpi sta odlično napredovali, nekaj dni sta bili celo v isti skupini, nato smo starejšo le opogumili za napredovanje v višjo skupino.  Saj tehniko obvlada, le strmine in rdeče proge jo strašijo. Mala seveda ne pozna strahu in se ne ozira na barve proge, oziroma ko naju poprosi, da gre popoldne z nama, naju tudi prosi, da jo peljeva tja  kamor oni niso šli. Na rdečo, mami! Res je neverjetna, vse prevozi. Se tudi prevrne a se zmeraj z nasmehom pobere. Smuk preža ji najbolj ustreza. In takole smo se merili v hitrosti :).

Minuto za tem je ponovno padla na povezovalni progi kjer ji smučka ni odpela. Ustavim se in čakam kje sta? Čudno se mi zdi, da sta toliko zaostala. Sto metrov višje opazim, da se ljudje ustavljajo. Odpnem smučke in laufam po progi navzgor, v bistvu po ravnini. Srce mi razbija v ušesih. Lumpa joka in sedi na sankah. Polno ljudi je že okoli nje. Manimejker pravi, da ji smučka ni odpela in da se ji je noga zavrtela okoli. Naključni smučar je zdravnik in pravi, da je noga najverjetneje zlomljena pod kolenom. Zasilno imobiliziramo nogo s palicami in pasovi iz hlač,  še preden pride reševalec z akijem. Lumpa neneha jokati in strašno me skrbi, ker navadno jok mine. Tudi ko si je prebila čelo in pregriznila jezik, se je pač pomirila. Vsa je iz sebe. Mogoče grozno, ampak prve kar pomislim, kako bom tega otroka krotila 3 tedne z nogo v gipsu?  Odpeljejo naju na urgenco in na slikanje. Vsi so zelo prijazni. Že mimoidoči  na smučišču so neverjetno prijazni, v bolnici je enako.  Po slikanju se lumpa končno umiri. Ko se vrnemo k zdravniku in jo ta vpraša, če lahko dvigne nogo, jo dvigne, kasneje tudi pokrči. Zdravnik pravi, da je slika povsem navadna in da ji je najverjetneje koleno skočilo ven in nazaj, tako da naj ji le hladimo koleno in ga malo povijemo.  Domov odšepa! Upam, da ima samo po otroško mehke ligamente in da ni podedovala plitkih sklepnih skodelic po Manimejkerjevi strani. Na srečo je tudi že četrtek in pred nami le še petkova tekma.
Na tekmi sem sama osvojila drugo mesto v svoji kategoriji (ženske), zakar gre zasluga predvsem mojemu sponzorju ali donatorju. Kolega, ki servisira smučke je bil presenečen nad mojimi arhivskimi smučkami (tako jih je poimenoval). Iz kleti mi je prinesel svoje stare, ki so baje že nekaj časa samevale v kleti, sam ima bojda že novejše. Meni so odlično služile ;).
Nasplošno smo se zelo zabavali, če primerjam z lanskoletnim zimovanjem v Kronplatzu mi je manjkala le Maša (SD Novinarjeva predstavnica) s svojo nalezljivo energijo in dobrovoljnostjo, no mogoče še kapučino. Saj ne rečem, da tukajšnji predstavnik ni bil dobrovoljen, zagotovo pa ni bil kos mladini, ki je bila zelo "neubogljiva"(mogoče malo premila beseda), v tem primeru sem sigurna, da bi Maša gladko pomedla z njimi.
Zaključili smo z Ikeo. Punci sta odkorakali z velikimi zverinami, mami pa z vrečo blaga :).
Upam, da ste uživali v počitnicah, mi smo si nafilali baterije in upam, da se do prvomajskih ne izpraznijo do konca :).

Čarovnica

Evo naša velika Lumpa je šla pa takale v šolo.

Tudi ta je mal reciklirana. Sva babino plišasto majco razrezale. :) Hvala babi!

Til sva pa seveda kupile in  sva ga tudi v nulo uporabile (metla).
No zdej bo treba, pa še za "tastaredva" neki skup spravit. :)
Velik krofov,  pa veselega pusta, mi gremo zimo preganjat, tja kjer je. :)

Recikliran kuža

No tole je bil model:

Baje, da je pasme beagel. Kdo bi vedel. Mali Lumpi je hitro vroče in kostum iz kakega kosmatenega materiala,  bi jo hitro naživciral, zato sem se zopet lotila reciklaže. Razrezala dva t- shirta en pulover in uporabila še ostanke blaga. Tadam.

 Obrazna poslikava je na hitro, le za slikanje, saj ji še močno teče iz noska in sva jo takoj za tem obrisale, ker se ji drugače vse paca in jo moti. Zdaj veselo laja po stanovanju in fehta  polpete. :)

Hedwig

Hitro ste ugotovili. Najverjetneje sem preveč pokazal na fotografiji ali pa sem tako dobro naredila, da vam je bilo tako hitro jasno :). Nečak si je zaželel biti Harry Potterjeva sova Hedwig.
Lansko leto je bil Pegaz, leteči konj.
Takle, in imel je še bela pernata krila.

Letos sem ga predelala. Torej reciklirala v Hedwig.
Tole na sliki je moja lumpa in seveda ni nič poslikana. Ampak za vtis bo!

IZZIV

Nečak mi je dal nov izziv. Šivam pustni kostum zanj. Se ti sanja kaj?

Jabolčna pita

Danes sem malo tekla, pa malo pekla. Obožujem toplo jabolčno pito z vanilijevim sladoledom in sladko smetano. Skoraj jo imam raje, kot jabolčni štrudelj, sploh, če zunaj naletavajo bele snežinke.

Upam, da ste imeli uspešen vikend in naj mu sledi še uspešnejši teden :)!

Spet filmi

Nazadnje sva si ogledala Moneyball.
Brat Pitt, se le lepo stara in podobnost z Robertom Redfordom je vedno bolj očitna.
Pred tem sva si pogledala Once, ki je bil tudi na RTV SLO1.
Nujno rabim soundtrack.
Še pred tem, pa  sva gledala The Bucket list. Men so vsi navdihujoči, tako da priporočam, če še katerega niste videli.

M(O, Ja) :)

Mala Lumpa me neprestano riše v krilu. Pa sem si ga končno izdelala.
Moje zahteve so podobne kot pri otroških krilih. Udobno, pralno in NE tesno. :)

Jopica NE opica

Mi mamo najraje flis jopice, po domače fliske iz Gapa. So taki res trpežni in debeli, spomladi in jeseni nepogrešljivi pod brezrokavniki. Takega materiala ne dobiš kar v metraži. Saj ne v teh, ki jih jaz obiskujem. Imamo pa vseeno zaloge flisa doma, kar tako :).  Zakaj že?
No te supertruper Gap flise, pa moje Lumpe nikakor ne oblečeta pod bunde. So predebeli in ju motijo, pa velika kapuca zasede veliko prostora okoli vratu, volnene jopice ju grizejo, bombažne pa se meni včasih zdijo pretanke.
In ker jopice nisem izdelovala že ohoho časa, sem se kar izogibala in izogibala. Pa sej je bilo tok toplo, da jopic pod puhovko sploh nista rabile. Aha, samo kaj pa za na smučanje? Khm!
No pa sem se lotila. Tole je ena jopica za malo Lumpo narejena po merah velike saj mala raste hitreje kot velika in februarja se res ne splača delat jopice na knap. Ta je brez kapuce ker je bolj primerno za na smučanje.  Lumpi je všeč, ker je tako mehka :)!

Barve na fotografiji  pa več ali manj lažejo :). Detalj na levi je še najbolj nazorni pokazatelj barv:)
Za veliko Lumpo sem prve pripravila eno reciklažo iz mojega puloverja,  v njeno jopico. Ta velika ni občutljiva na volno!

Bo pa tudi še kak flis prišel na vrsto, ko naredim še kaj za sebe.

Mi smo ravno iz koncerta s filharmonije, vesel kulturni praznik vam želim!

Nedelja je...

in zunaj je sonček. Ena Lumpa je ponoči lajala ( lajajoči kašelj) in večkrat prišla na nočni obisk,  vendar zjutraj je bila dobrovoljna in dovolila sem risanke. Seveda sem to izkoristila tudi jaz, ki tega nočnega bujenja nisem več vajena. Pozni zajtrk, priprave na kosilo in lahkoten tek po Rožniku. Hecno je, ko ti komaj prisopihaš na vrh, drugi pa se tam bašejo s flancati. Ja malo fovšije pa mora bit, čeprav je bila najbrž obojestranska. Res sem pogrešala tek po snegu. No v Ljubljani ga je le za vzorec, ampak čez mostiček je pa le zaškripalo pod nogami. Po-kosilska zaspanost me je že minila in grem še malo v ustvarjalni kotiček. Mogoč, pa končno dokončam tri nedokončane projekte :).

Slika je sposojena z neta.

Tole je, bo, moja pomladna inspiracija. Lepa ne?

Zabave

Mi imamo spet neka velika obdobja otroških praznovanj, še dobr da je velik punčkastih in da špangice in krilca z malo bleščanja vedno zažgejo. Tokrat gre že skor za dekliško praznovanje. 9 let ni tko malo. 
 

Kaj pa vi navadno podarjate?