Hacienda pri Zajcih

V petek smo se prestavljali po stanovanju in bolj ko ne, smili sami sebi, ker je večina naših prijateljev in znancev kam odpotovala. Ker pa je bilo vreme krasno, smo se popoldne odpravili v Tivoli. Punce z rolerji in z žogo, da bosta vadili tapkanje, jaz pa s klobučkom za neznano naročnico. Hecno, kako lahko mame hitro uberemo isto pot. Ker pa smo bili tam družinsko, obe familiji v celotni zasedbi, smo jo mahnili vsak po svoje. Mi smo hitro naleteli na bivše sosede, ki so se na pridružili v metanju na koš in tapkanju. Ko pa smo se sladkali s sladoledom je prišel še sms, da imamo nočitev v Haciendi pri Zajcih zagotovljeno :). Juhuhu! Zjutraj smo vstali, malce pozno 7.30, ampak se nam je uspelo spakirat v 2 urah. Za nas je to hitro! Na avtocesti smo stali že pred cestninsko (nesreča in potem še ena in ne vem kje še nekaj), tako, da smo zamenjali tudi mejni prehod in na koncu ob 13h le prispeli v Medulin. Tu je punce čakala druščina, mali Ninja (1,5 leta) in njegova 6 letna sestrična. Prispeli smo direkt na govejo juho in pašto. Kdor zna, zna! :) Popoldne smo se sprehodili do morja in punce so me nagovarjale za kopanje, pa sem jim pustila le da se slečejo do gatk in malce brodijo po vodi. Lušne temperature. Lušen Medulin.

 Manimejker je celo kosil travo. No, zvit kot je, so to opravili otroci, v izmenah pod njegovim vodstvom.:) Največje veselje jim je bilo pa ročno striženje trave okoli palme, sivke in rožmarina. Če bi imel troje škarij, kosilnice še vžgati ne bi rabili. Zvečer smo se še izmenjavali pri teku in varovanju otrok (4 otroci in 4 je odrasli). Z Zajklo sva skupaj odtekli eno lepo 10-tko, zraven pa tako mleli (čvekali), da sploh ne vem, kje sva tekli in čudno da se ni kasneje ulilo :). Super in potem še večerjica, pivo, čvek... Otroci so vsi zaspali, kot ubiti.
 Zjutraj smo eni prej, eni kasneje vstali, sprehodili otroke in se spokali v Vinkoran. Super plezališče. Zapuščen kamnolom s super prijaznim dostopom in okoljem za otroke vseh starosti. Tako smo plezali, ležali spali, se igrali, malicali in če ne bi bilo prevelike lakote, bi tam še kar viseli. Seveda gre zahvala tudi našemu osebnemu vodniku- trenerju, ki je za nas preplezal vsako smer vsaj 2x, če ne trikrat in nam vsakemu posebej govoril grife, tako da je bilo plezanje en sam užitek. Nekaterim je dajal tudi direktne nasvete.:)

 Lotila sem se celo ene hudo fantovske smeri, le na top-rop, ampak tudi to je nekaj, morda pa le nekoč. Sonce nas je edino malo opeklo. V apartmaju z malim vrtkom, smo odprli tudi sezono čevapov in odhiteli še razmigat male riti na rolarjih in kolesih. Tako so punce utrujeno popadala v avtosedeže in zaspale še pred mejo. Lušno je bilo. In hvala vsem za sodelovanje, mi smo uživali!