Luna in podobni izgovori

Zjutraj je 5 letnica vstala dobrovoljna, kot večinoma  to zna.  Zapletlo pa se je po zajtrku, medtem ko je bila njena starejša  sestra že pripravljena na odhod je mala ležala v  gatkah  na postelji in se zvirala po postelji. Moja nepotrpežljivost  in povzdigovanje glasu je vse samo še poslabšalo. Začne  jokati in vse se odvija še počasneje. S spori smo začele dan in to pred  8 uro zjutraj :(. Ko ju oddam se tolažim z mislijo, da je pač 5 letnica morda malce premalo spala in da bo  popoldne vse drugače.
Tik pred dežjem se odpravim  po punci, nekoliko prej, misleč, da gremo pred plavanjem nakupit še stvari za pogostitev v šoli, saj 8 letnica jutri praznuje.  Tu pa me čaka  nova preizkušnja. Ko se oblači, ji skušam  malce pomagati, kajti jutri imajo nastop s pevskim zborom in so že danes prejeli majčke, ki  jo morajo imeti jutri oblečeno in želim jo pospraviti. Odprem torbo, tu pa ŠOK!!! Torba ima namreč več predalov, pravtako ima puščico (peresnico) z 101 elastiko za boljšo preglednost, ampak o puščici ni ne duha ne sluha. Po torbi so ležali raztreseni flomastri, papirčki, lonček za vodo, zmečkana športna oprema, trije soki od malice (najverjetneje še od prejšnega tedna), tri kape, od tega dve iščemo že kar  nekaj časa... Padla mi je tema na oči ali pa :  "Film se mi strgal!". Resnično! Včeraj zvečer sem jo prosila, da si pripravi torbo in je bojda to tudi storila. Vendar jaz je ne preverjam, ker ji verjamem. Zdaj pa to. Razočarana sem.
Prav tako ji ne preverjam nalog. Pregledam le, če me prosi in na vsake toliko pregledamo zvezke skupaj.  Ampak neprestano pa ne kontroliram zvezkov in torbe in jih tudi v prihodnje ne nameravam.  Prav tako si stvari za aktivnosti pripravljata sami, pa tudi razobešata mokre kopalke in brisače.  Seveda ustno velikokrat preverjam, če imata vse in seveda smo pozabile tudi že cel ruzak. Priznam tudi, da nisem ravno velik vzor redoljubnosti.  Nikoli nisem bila. Svoj kotiček ali mizo si pospravim, vendar v trenutku, ko se  lotim dela, je v 5 sekundah vse razsukano, kot rada sama rečem. Vendar se v tem znajdem, torej vse najdem. Medtem ko za 8 letnico žal to ne drži. Neprestano vsi iščemo njene copate, njeno kapo, zvezke...  No pa da ne bom povsem  zašla s poti, na poti na plavanje srečamo mamo, ki se pogovarja s svojim  9 ali 10 letnikom, ki mimogrede med vneto razlago zabrede direktno v globoko lužo. Mama od reagira: ”Pa kaj teb' ni jasn'?”.  Zasmejim se ji, saj sem ta isti stavek ponavljala eno uro nazaj v šoli. Seveda mami ni jasno, zakaj moj nasmešek, vendar mene je vseeno malo pomirila. Bojda se bliža polna luna. V garderobi poleg nas, oče 8 letnika ugotovi, da sta pozabila kopalke. Ni niti jezen, le zmeden,  bojda jima je mama pozabila spakirati kopalke :). Še sreča, da je poleg mala trgovina, kjer imajo vse plavalne rekvizite, prav za take situacije :).

Ni mi čisto jasno, sem res prestroga? Je to preveč, za eno malo zasanjano 8 letnico? Vi vašim 7,  8,.. 10 letnikom pregledujete stvari ali so sposobni povsem sami skrbeti za svoje stvari? Bo kdaj bolje? Če pogledam Manimejkerja težko verjamem, da kdaj sploh bo. Čeprav mizo ima pa le zmeraj  pospravljeno v primejavi z mojo.
 Priložim sliko naknadno, sam da mal' svojo pospravim :).
Evo še slikco, ni treba razlagat katera je moja stran!

Na koncu dneva pa sem tako rekoč sama sebi pljunila v skledo. Pozabila sem plavalno kapo na trening plavanja. Pri moji dolžini las je nemogoče neovirano plavati. Na srečo so bili tu prijazni fantje, ki so mi potem posodili eno kapo, jaz pa sem se samo smejala. Mogoče je pa res vse samo luna!