Tekanje

Napoved za vikend je bila lepa in tako sem si obetala prvo letošnjo plezarijo v skali. V petek je velika Lumpa malo kuhala, vendar je v soboto vročina izginila in smo jo pripisali utrujenosti, ter se v nedeljo napakirali za izlet v Rovinj. Šment! Pred Vrhniko je mala Lumpa že bruhala :(. Obrnili smo in do doma, je vajo še enkrat ponovila.  Tako sem namesto plezanja imela generalno čiščenje avtomobila. Punci, pa sta prvikrat preizkušali naš balkon in moram reči, da se v takih primerih res dobro obnese.

Posledično sem se v nedeljo odpravila na svoj drugi tekaški trening in moram reči, da zavedanje o moji slabo-krvnosti prav nič dobro ne sede moji psihi. Vseskozi se počutim zadihano in utrujeno in sploh rabim dolgo, da se prepustim, pravzaprav prej obupam. :(

V ponedeljek je zakuhala še mlajša in to kar do konca. Vročine nisem mogla zbiti niti za 0,5 stopinje. Zvečer sva bili obe tako utrujeni, mala Lumpa fizično, jaz pa psihično, da sva končali na infekcijski. Sreča, le za eno noč.  Prav smešno je, kako sva se obe počutili ujeti v tisti mali sobici in takoj, ko sva izvedeli, da bova "izpuščeni", sva postali zelo nestrpni.

No danes zjutraj, pa se je starejša zbudila z zalepljenim očesom in zopet je sledil obisk pediatra za antibiotično mazilo za očke. Do nadaljnjega sem se preimenovala v "zasebno negovalko na domu". In glavni šport je tekanje od zdravnika do zdravnika, ter vmes še v trgovino po živež!

Zahvaljujoč dejstvu,  da sem po prihodu Manimejkerja domov svobodna, sem se odpravila na svoj tretji tekaški trening in moram reči, da je tek danes  končno dobil svoj namen (osvobajanja).

Jutri pa skalabriram svojo urco, da bodo treningi tudi bolj verodostojni. ;)