Nedeljski večeri

Navadno ob nedeljah likam in zraven gledam Housa M.D. Hugh Laurie je zame cel car. Zmanjkalo mi je sezon in tako sem si včeraj privoščila francoski film Ensemble, c'est tout z Audrey Tautou in z Guillaume Canet-om, ki me je povsem očaral.



Še vedno padam na neobrite fante s smejočimi očmi, v jeansu in jopico s kapuco:)

Sem pa odprta za predloge o nanizankah ali nadeljevankah, da se bo nedeljski kupček uspešno praznil.

Razočarane gospodinje ne pridejo v poštev.

Pa je mimo...

Vremenska napoved za soboto je bila že cel teden slaba. Vstala sem 6.15 pozajtrkovala muslije, si skuhala kavo in že je bil prevoz pred vrati. Pa dež tudi. Na Celovški sva naletela še na tri avtomobile s čolni in kolesi na strehi. Ja trilili, v Bohinj gremo vsi:).
Malo pred Bledom zagledava, da se jasni. Ma ja, v Bohinju pa jasno? Bolj ko se približujeva Bohinju, večja je kolona avtomobilov s čolni in kolesi. Vstaviva se na črpalki, kjer vsi kupujejo energetske napitke. Ja n'č, bom pa jaz tud enega. Uff, zanič je! No mogoče ni tako zanič, vendar nazadnje ko sem ga pila, sem imela hudega mačka.
Pa smo v Bohinju. Malo rosi. Sledijo priprave: nalepke na čolne , listki na kolesa, priprava ruzakov za medpostaje... Živčna sem. Ja tok, kot še nikoli. V trenutku pomislim: Trojk nikoli več! Pritisk je večji. Pa čeprav sotekmovalki nista neki grebatorki. Kolega ponuja energetske ploščice. Izbere mi neko za eksplozivno moč:). Ja to bo to:). Kličem Manimejkerja, pravi da so pri Bledu. Ura je 9.10. Veliko jih je že v vodi. Naša tekačica je že odšla na Uskovnico z avtomobilom. Fanta sta že izginila. Najbrž sta že v čolnu. Naša kolesarka mi pomaga dati čoln v vodo. Opazim da so mi dali drug čoln. Čoln sem si namreč sposodila in moj je bil označen z številko 4., ta pa je bil enak le 5.je imel gor. Ja sedež je bolj nazaj. Ključa ni. Prestavim noge in se odpravim proti štartu. Ufff, večina je že pripravljena. Poskušam se prebiti za črto in v ozadje. Obrnem čoln v pravo smer in POK!


Štart

Gužva je. Valovi, ki jih ustvarja prva vrsta malo nagajajajo drugim v vrsti, dva me skušata stisniti in zaletim se v desnega. Še sreča sva oba v stabilnih čolnih. Ustavim se in mu predlagam, da se odrineva in on zavesla naprej. Seveda se mu vseskozi opravičujem, on pa je izjemno miren in pravi da ni panike. Na valovih je super, kar nesejo te. Najhitrejši veslači hitro pobegnejo. Veslam nekaj metrov za dvema veslačoma. Po petih minutah, kot vedno doslej, ratam precej zadihana, vendar se kar hitro umirim in veslam.


Mala Rumena pika sem jaz:)

Sonce se odpre nad jezerom. Uaaaaa! Kako lepo! Pa kdo bi si mislil, da bo tu danes sonce! Nekje na 1/4 proge (na polovici jezera) se s splava sliši moje Lumpe in Manimejkerja. Uaaaau, še enkrat SUPER! Bolje me ne bi mogli presenetit. Nekje po 20 minutah veslanja, se srečam z najhitrejšimi, ki so že uspešno obrnili. Na jezeru je kar nekaj listja in smeti, ki so jih prinesli hudourniki in prvemu se je nekaj zataknilo v smernik. Malo zavesla vzratno in potem zopet naprej. Mater sta hitra.
Za njima pa se je vila kar gruča trijatloncev in vmes je kar nekaj vzpodbujanja. Šele zdaj sem se zavedla, da nisem zadnja. Za menoj je še nekaj tekmovalk in mislim da tudi kak tekmovalec. Obrnem na 30 minuti. Nagaja mi veter, ki mi zdaj piha v prsa. Na 3/4 proge pa že slišim povezovalca na mikrofonu, ki kliče imena ravnokar prispelih tekmovalcev. V cilj priveslam z nasmehom in iz čolna me dobesedno katapultirajo. Seveda zavpijem in navijači se smejijo. Nek orjak, ki me je katapultiral, me še nekaj časa drži in medtem ugotovim, da sploh ne morem hoditi, ker sem cela v mravljincih. Z glavo pomigam, da sem o.k. Ko me spusti, se opotečem do sotekmovalke.



Izmenjava si številko in s kolesom odbrzi. Na mojem cilju, so me pričakale moje Lumpe in skupaj se opeljemo na drugo menjavo.



V avtu ugotovim, da sem izjemno zadovoljna. Kar smeji se mi! Kljub temu, da imam povsem umrtvičeno levo roko. Bolela me je že po 15 minutah veslanja, zato sem jo ostalih 47 minut skušala ignorirat:).


Takole čakajo ruzaki in supergi na drugi menjavi.

Na drugi menjavi nisem ujela fantov. So bili pač prehitri. Naša tekačica pa je bila nervozna. Seveda mi je zavidala, da sem že opravila z nalogo. Počakamo še našo kolesarko. In kot zadnja v ekipi se odpravi tekačica na pot. Vmes se je pooblačilo, vendar se na srečo ni ulilo. Ulilo se je, ko so se vračali z Vodnikove koče.

Mi smo se vmes odpravili še na družinski izlet, ogleda slapa Savice in na pozno kosilo. Čestitke sem podelila kar v Danici, saj sem imela v Lj. še opravek in nisem utegnila čakati na razglasitev.
Kljub zadnjemu mestu v svoji kategoriji, lahko zase rečem, da grem drugič spet. Le boljši čoln si moram najti.
Tko da Jeklenka tekačica in Jeklenka kolesarka, super Jeklenki sta bili in v veselje mi je bilo biti del Jeklene ekipe.
Priprave na Lj. Maraton se začnejo....jutri...


Tkole zna bit lepo v Bohinju:)

Tri Jeklenke 2.

Majčke so narejene. Zadnji trening opravljen. Vreme ni najbolj obetajoče. Važno pa je, da bomo me sijoče:)

Maketka

Kaj mislite? Zakaj Arhitekti izdelujejo makete. Za sebe ali za druge? ;)



Kljub vsem alternativam se bom konzervativno odločila za keramiko.

Literatura

Berem po blogih, kako so nekateri pridni in celo z metri merijo, koliko so prebrali med počitnicami. Drugi sanjajo o tem kako bi brali, če bi le utegnili.
Jaz nisem nikoli kaj dosti brala. Domače branje mi je bila nočna mora, na morju pa sem največkrat posegala le po stripih. Saj veste, kot mala po Zvitorepcu in Lakotniku in Mikijevem Zabavniku, kasneje pa sem prebrala tudi kakega Dylan Dog-a al pa Lazarus Ledda. Lansko poletje, sem bila sama nad seboj presenečena, ker mi je v 14 dneh uspelo prebrati 5 knjig in se vmes še igrati z otroki. Zame je bil to uspeh. Letos sem si glede na izkušnje pripravila tudi manjšo zalogo knjig, vendar me je Manimejker presenetil z darilom, ki je izpodbil mojo literaturo.

Ja tako je to, če človek prenavlja stanovanje. Tako sem se prebila le čez Svinjske nogice. Trenutno sem končala z obdelavo strokovne literature svetil.

Nenazadnje pa si bom še danes naročila nov Ikea katalog, ki bo v naslednjih mesecih moje večerno branje ali bolje rečeno listanje za lahko noč. Vsem vam, pa želim veselo branje:)

Otroški tabor

Dva moja kolega ( Ninja & Zajkla) imata že več let zapored "tabor" v Bohinju za svoje nečake in nečakinje. Letos sem se odločila, da se jim pridružim in zraven še malo potreniram za Jeklene:). Tako sem popokala nečakinjo (10 letnico), moje lumpe in čoln ter jo mahnila v Bohinj. Natančneje v Bohinjsko Bistrico v kamp Danica. Kamp je super. Je ob Savi Bohinjki z malo sence, urejenimi sanitarijam in z dvema igriščema in lušno krožno pot za male kolesarje. Pravila so bila enostavna. Do reke ne smete (zaradi deževja je precej narasla in zato tudi prepoved) lahko jo le gledate s klopi.



Po kampu lahko kolesarite do onemoglosti. Obvezna oprema je čelada. Drugače se pa načeloma pove, kdo kam gre. Jemo uglavnem vsi enako in ob enakem času:). Spat gremo, ko je tema. Pa sigurno bi se našlo še katero pravilo, ki se ga trenutno ne spomnim. Me smo se odločile, da gremo na tabor za 4 dni.

Prvi dan je minil kot bi mignil, moje punce so uživale v kolesarjenju po kampu in se držale bolj zase, medtem ko se je nečakinja (izkušena tabornica) takoj opogumila in navezovala stike z drugo skupino otrok (dekleti 5 in 8 let, fanta 6 in 10 let). Popoldne smo odšli na plezanje in otroci so se že prepletli med seboj. Jaz pa sem opravila svoj prvi bohinjsko veslaški trening. Ker sta se kolega predolgo obirala s čolni, sem sama odveslala naprej. Bala sem se, da me me ujame tema. Kaka tema, ujela me je nevihta. Kar naenkrat se prikrade. Iz planin zažvižga in zapiha z vso močjo nad jezerom. Še malo se zabliska in zagrmi. Hitro sem obrnila in na srečo so me fantje dohiteli in pospremili nazaj. Ulilo se je, kot se lahko ulije samo v Bohinju:(
Zvečer je bilo vznemirjenje v šotoru, vendar so zaspali.

Drugi dan smo odšli na Uskovnico na izlet.



Luštna kratka pot med planšarijami, kjer smo našli malo malin in nekaj gozdnih jagod. Na vrhu pa smo poskusili kislo mleko, orehove štruklje in borovničev zavitek. Kako lepo zeleno je vse.



Otroci so se igrali na igralih.

Popoldne smo se odpravili na kolesarski izlet. Najprej po Bohinjski Bistrici, 10 članska zasedba (7 otrok- od 3,5 do 10 let, ena nosečnica-6 mesecev, in dve Ninji:) )

Kasneje, pa je Ninja tekel ob starejših otrocih, ki so kolesarili vse do Bohinjskega jezera. Nazaj pa 7 otrok v en avto, pa na pozno večerjo. Jaz
sem izkoristila gužvo, za trening po jezeru:)
Tretji dan smo se zaradi slabega vremena odpravili kar v vodni park Bohinj. Podobno kot mi, je na našo žalost razmišljalo vsaj 3/4 Bohinja in gužva je bila katastrofalna. Otroci so uživali jaz pa malo manj. Pa še moja najmlajša je bila zaradi dogajanja tretji dan, najbolj utrujena in zato toliko bolj nadležna. Prva dva dni sta moji punci delovali kot del tabora, z utrujenostjo pa se jima je prebudila zavest o mami. Deževno popoldne smo si krajšali z pihanjem velikih balonov.


Z prihodom še en mame v tabor se je avtoriteta vodnic še bolj porušila in nastala je mala zmešnjava.
Četrti dan smo preživeli pri Kramarju v igranju odbojke, igranju kart, skakanju v vodo in streljanju golov v vodo. Popoldne smo pakirali in ob prihodu tretjih staršev (mojega brata) se je moja teorija o otrocih in starših samo še bolj potrdila. Nečakinja je namreč prijokala v krokodiljih solzah. Bojda, da je padla in se tako močno udarila na kolena, da je komaj še hodila. Prej pa tri dni razbijanja kolen, pa niti solze.



Še zadnji trening in domov v suho posteljo.

Zaključek: otroci so super, veslanje je naporno, Bohinj je čudovit, Bohinjska mikrouscana klima, pa mi ni najbolj pogodu:)

Tri Jeklenke

Toliko planov sem imela kako bom veslala na morju. Mislila sem poiskat kajak in si ga vsaj kdaj isposodit... Ja direkt na plaži so sposojali neke kajake, sicer tiste sit on top, ampak to je bilo najbrž pre-simpl zame in sem si dnevno izmišljevala izgovore, zakaj ne danes.
Tako nisem nič veslala. Vse do danes, ko sva s Kapetanko (tekačico triatlonko) odšli na Trbojsko jezero.
Prvič sem bila tam. In z arhivskim čolnom tam nisem povsem nič izstopala:). O veslu pa raje ne bi. Res sem se bala, da se bom zvrnila. Hmm, mogoče, ker voda res ni bila mamljiva. Seveda sem se spomnila na morje in kajake pred nosom. Vendar tisti je bil tak stabilen kajak in še bistra voda, to ni zame. Jaz potrebujem svinjsko vodo, da se vozim od enga izliva kanalizacije do drugega . To je zame izziv. Ja in res je bil. V dobre pol ure veslanja, se nisem zvrnila in sem se kar lepo ogrela.

Na poti domov, sva se zapeljala še do Skok športa po strokovno mnenje. Jutri poizkusim s potovalnim kajakom, pa da vidim to razliko.

Modra in bela

Rada imam modro, pa belo in zeleno.
Najrajši imam kombinacijo - turkizno. Zato so obale lahko res čudovite.











Letos smo po sedmih letih dopustovali v Dalmaciji, ki mi je žal zapacala moje najljubše barve. Sosedje zbudite se, preden bo prepozno.