Dvakrat na hrib

Ko sem začela hoditi  v hribe sem rekla, da bom hodila le na toliko visoke, ki jih zmorem v enem dnevu. Namreč težko zaspim v večji skupini ljudi, torej bedim in posledično sem bolj utrujena, kot da sploh ne bi šla spat. Vendar v Sloveniji to ni problem, ker ga ni tako visokega hriba, da se ga ne da zrihtat v enem dnevu:). Ampak dva v enem dnevu, pa nikoli ni bil moj cilj.
No v petek pa so me etnologi iz društva Kozelec povabili, da se jim pridružim na 21. nočnem  pohodu na Polhograjsko Grmado (898 m). In smo šli. Iz Polhovega Gradca smo štartali nekaj čez 21h. Sama pot je super, luna je pa tako močna, da gor grede nismo potrebovali prav nobene svetilke. Zabavala sem se ob pripovedovanju njihovih prigod iz minulih pohodov in ob opazovanju zvezd. Ker letos res ni bilo mraz, bojda so večkrat gazili in zmrzovali, je bilo tudi nekaj pristnih mladcev, ki so obležali. Na vso srečo že v travi, tako da najverjetneje do skalovja niso prišli. Mi smo si gor grede utrli prav posebno pot (beri malce smo zašli), ampak vseeno našli vrh. Na samem vrhu (vsaj v našem času) ni posebno močno pihalo, je bilo pa nebo zelo lepo razpihano in je bil lep razgled nad razsvetljeno Črnuško gmajno (etno fora) in Ljubljano. Z nami sta bila tudi dva Američana trenutno nameščena v Črnuški gmajni. Moj fotič se je sicer vrnil iz popravila, bojda popravljen, vendar v temi ni hotel delat (torej ni poravljen :( ). Zato fotk nimam. Razen tegale dokaza, posnetega s telefonom:).

Na poti navzdol, pa smo ob klepetanju in hitrem koraku, kljub lučkam (bolj gozdna pot), falili odcep, ki bi nas bi pripeljal v Polhov Gradec in odšli v smeri Katarine. Vendar smo po 15 minutah narobne smeri (na opozorilo NE-etnologinje :)) obrnili in našli pravo pot.  Ena izmed šal je bila, da kljub temu, če se izgubimo, nas bodo zaradi mojega kašlja  (tak kot od starega kadilca) zagotovo našli :). Ja počutje je sicer že mnogo bolje, a kašelj in nahod vztrajata!
Imeli smo kar veliko postankov, vključno z velikim na turistični kmetiji Gonte, kjer so se nekateri ob domači muziki tudi zavrteli. Tako da sem bila doma šele ob 3h zjutraj in kot se za soboto spodobi, čez dobre 4 ur sem imela še dodatni dve zverini v postelji. Prepričala sem ju, da me pustita še kako urico in potem smo kovali nove plane. Zunaj je bilo prelepo sonce. Družba za plezanje nam je na žalost zbolela,  tako da smo se nagibali bolj k kakemu primorskem hribčku, pa nas je moj brat prehitel z povabilom na Katarino. Otroci so vedno za, kadar je družba dobra, tako da smo odšli na Katrino.
Kekec je dobil svojo palico in nas zabaval s Kekčevo pesmijo. Aha, tokrat smo imeli s seboj tudi dedka. Tako, da sta na sliki najmlajši in najstarejši član odprave. Fotič je tokrat delal. Nimam pojma kaj mu je???

 Starejši dve sta tako močno opletali z jezički, da sta na noge dostikrat  pozabili, ampak sta kljub temu, veselo prisopihali na vrh.

 Manimejker, pa je bil seveda najbolj navdušen nad hrano. :)

Zunaj je zopet sonce. Čudovito!!! Lušno je bilo in predvidevam, da vam tudi godi tole sonce!