Sonce, ki te pogrešam

Tri vikende zapored praznovanja in vse več ali manj v tej megleni Ljubljani. Sej jo imam rada, sam kar je preveč, je pa preveč.
Na Steni so se menili,  da bi se šlo čez vikend plezat, nekam na Primorsko. Manimejker je nekaj mutil glede nekih obveznosti, pa sem dala zelo na kratko vedet, da jaz grem na sonce, pa če se vsi na trepalnice postavijo in da bom plezala. Ne bom ne postrešček, ne varuška, ne mama, ne animator, ...vstaviš lahko poljubno. Pa sej imam vse te vloge rada, samo včasih enostavno ne zmorem in hočem bit samo jaz, da nato spet zmorem, biti vse od naštetega. 
Pa sva štartala relativno pozno okoli 10h, še po današnjega fotografa  in via Črni Kal. Tam pa je bila ekipa že nabrana in kar lušno smo lezli. Sonce v skali je nenormalno toplo. Fotograf se je nasončil in načital. Jaz sem se nalezla, Manimejkerju pa tudi ni nič manjkalo.

Ob 16h, ko je sonce dol padlo je bila gostilna pod Slavnikom nabito polna,  smo pa zato naleteli na še enega znanca in se nato odpeljali v Kozino na kosilo in domov.
Trenutno pečem še pehtranko (Manimejker jutri praznuje), malo prej pa sem v banji prebrala Dylan Dog-a . Hvala Primzi za družbo, fotke in čtivo.
Pomoje je bila popolna nedelja, upam da tudi vaša! :)