Darilo - naredi sam

Velikokrat sem izdelovala darila sama. V zadnji letih, pa sem se malo polenila, pa bom skušala z blogom tole malo obuditi.

Tokrat darilo za 7.rojstni dan. Želja je bila po oblekici, oziroma tuniki. Motivi pa živalski. Nastala je skica, ki je sprva nebarvna, in šele ob nakupu materiala dobi barve.



Ker pa me je pot nesla še mimo knjigarne in sem izbrala še tole knjižico, se je spremenil motiv na oblekici in nastala je SPOMINČICA.

Slavljenka je menda zadovoljna. Potem sem tudi jaz:).
Mogoče pa drugič poslikam še postopke izdelave.

Sneži!!!

Moja starejša hči mi je okoli božiča, s koker španjel pogledom kazala snežene krogle. Ker resnično sovražim prahonabiralce, sem ji zopet začela pridigati o stvareh, ki jih resnično potrebujemo in o stvareh za katere je povsem nesmiselno zapravljati denar... Seveda je dojela, a pogled je ostal. Ob tem sem seveda spomnila kako sem kot otrok hodila občudovati babičino "čarobno" sneženo kroglo in se včasih smela z njo celo igrati.
Potem, pa sem pri Sandri našla tale nasvet, za naredi si sam svojo sneženo kroglo.
Pobrskala sem po reciklažnem smetnjaku, si sposodila dve figuri pri puncah, bleščice iz šivalnega pribora in nastali sta dve snežni krogli.

Punci seveda že spita, ju bosta pa pričakali na mizi za dobro jutro.

Šparanje

Opazila sem jih že med nakupovanjem božičnih daril. Takrat sem se morala pošteno skoncentrirati, da me niso zapeljale v skušnjavo. Včeraj, pa me je pot slučajno peljala mimo trgovine. Odločila sem se, da vstopim in preverim, če so mi usojene. Čakale so me! In to kar za 50% cenejše in ker bojda šparamo, tako pravi moj manimejker, potem bi bil strašni greh, da jih ne kupim (po polovični ceni).

Draga Miss 10 pair of Camper, sem ti za petami. :)

Tisk

Nekoč pred davnimi časi, sem se spoznala s sitotiskom (na faksu). Vse od takrat se kopičijo razne ideje, ki čakajo na svojo uresničitev oziroma upodobitev. Hmmm... A zakaj?
Ja proces sitotiska je dolgotrajen, zamuden, vendar zabaven. Potrebuješ: sito, temnico, fotoemulzijo, ne vem več koliko močne žarnice in potem še prostor kjer tiskaš, pa barvila in seveda dobro idejo (ta je ključna). Torej, na faxu smo vse to imeli, doma pa tega ni. Ko sem hotela naredit kak T-shirt za darilo ali kaj podobnega, sem se posluževala transfernih folij. Vendar so le te uporabne samo na belih majicah. Tako sem nazadnje izdelal tudi tele Charlie in Lola majčke.



Pripraviš neko zrcalno sliko, oziroma fotografijo, na posebno folijo in potem pri visoki temperaturi pod pritiskom preslikaš na majico. No, vse razen jpg-ja, mi je naredil en striček v fotokopirnici, kjer ima tudi to supertruper prešo, ki je ključnega pomena za obstoj tega tiska. Likalnik ne deluje! Preizkušeno!

Drugi izhod je tudi našitje raznih motivov ali napisov kot sem to izvedla na telih primerih:




Tretji izhod je MUMINO. Ko sem jih našla, sem mislila, da se bom končno spet lotila sitotiska. Sito ti namreč v celoti pripravijo (napnejo, oslojijo in osvetlijo), tudi barve in ostale tiskarske potrebščine lahko kupiš pri njih. Samo kaj, ko je sitotisk skrajno neprimeren za enkratni tisk. Zato pa ponujajo vsaj dve rešitvi.
Prva, je tisk z raznobarvnimi folijami. Torej po predlogi odrežejo folijo in jo natisnejo na majico. Vendar si tu omejen na dolečeno število barv in odtenkov folij, ki jih imajo v ponudbi.
To sem uporabila v tem primeru:



In drugo, kar je kar najbolj enostavno in pripravno pa je, da sedaj printajo direktno na majice oziroma tekstil. Tako so nastali tudi tile "božičkovi puliji".
Potrebuješ neko slikico ali fotografijo. V mojem primeru rabiš J., ki mi je kužka celo narisala in mi ga v pdf formatu poslal na moj ekranček ( HVALA J.!). Od tu, pa je romal na ključku do Mumina, kjer so naredili kombinacijo printa (kuža, luža in snežinke) in tiska kosmatene folije (kapica in šal).



Ker pa so pri nas doma v zadnjem letu aktualne svetleče in bleščeče se stvari, sem snežinke pošila z metalnim sukancem in nastalo je tole:



Punce so bile zadovoljne!

Krščeni copati

Od 14. Ljubljanskega maratona sem tekla natanko trikrat. Ja vem. žalostno. Sam ob bolečini je motivacija vedno manjša.
Ko sem se lani Septembra odločila, da bom šla na 21km sem si v Londonu kupila Nike+ sportband .
To je ura, ki se poveže z čipom v supergi in poleg časa, meri še korak in tako izračuna pretečeno pot in porabo kalorij. Zame, ki ne maram merilca srčnega utripa in prav tako ne potrebujem mp3 predvajalnika tako rekoč idealna stvar. Pa še lepa. ;).
Nato sem se prijavila še na Nike Running in začela trenirat. Vmes sem se prijavila še v šolo teka pri Urbanu, kjer sem med drugim izvedela da so moji krasni zelo lepi copati zame popolnoma zanič. Predvsem premehki, kar je predvsem nevarno za moje gležnje. No pa nisem kupila novih in pridno trenirala. Ko sem podaljšala progo čez 5km in se preselila na asfalt, me je začelo boleti koleno. Tik pred maratonom me je bilo strah, da mi bo na sami progi klecnilo koleno ali kaj podobnega. Superg, pa si tik pred preizkušnjo nisem upala menjati.
No maraton sem odtekla brez poškodbe. Vendar bolečina v kolenu pri teku je ostaja.

Tako sem se odločila, da si za božička kupim nove trdnejše in primernejše superge in začnem znova.
Kupila sem tele:
Nike zoom Elite 4 women


Bojda so trše in primernejše od prejšnjih, pri katerih so blažilci zdržali manj kot leto. Vsaj tako mi je dejal prodajalec, kateremu sem verjela, v upanju da me v novih koleno ne bo bolelo. Od božiča pa vse do včeraj nisem našla primernega časa za krst le teh. Odločila sem se za tek do Koseškega bajerja. Tek res osvobaja. Super je bilo, vse do bajerja, nazaj pa sem zopet čutila koleno. Vendar kako ga ne bi, čutila sem cele noge. Saj so bile temperature nizke. Imam namreč dolge tekaške hlače, vendar ne podložene in po dosedanjih tekih so primerne le za tek okoli 8°C in več. Včeraj pa je bilo le slabih 4°C. Torej upanje, da je vse le v supergah in ne gre za kako mehansko, mišično poškodbo ostaja, vse do naslednjega teka!

Takole pa sem tekla: