Vikend v znamenju Čarlija in Lole

Nč lušn, grlo me boli, ena tamala mi kuha na 39, ta druga pa je polna energije.
Tako smo soboto preživele valjajoče se po tleh in postelji, ja seveda kavča ŽAL še vedno nimamo, prostora zanj pa še manj.

Naša 4 letnica je imela včeraj rojstno dnevno zabavo, in je med drugimi lepimi darili dobila risanke Charli and Lola in dve istoimenski knjigici, ki pa sta prevedeni v slovenščino. Tako smo čez dan trikrat prebrale knjigi, zvečer pa še tri risanke. Kljub temu, da sem ilustracije navidez poznala že prej in so mi bile všeč, sem se po ogledu risanke povsem navdušila nad avtorico in ilustratorko likov Charlie and Lola, Lauren Child. Ilustracij so navdihujoče lepe, zgodbe navihane, junaki pa nadvse zabavni. Glede na primerjavo ene izmed knjigic z istoimensko risanko, bi lahko rekla, da je kar dobro prevedena. Nista pa to edina junaka Lauren Child, na njeni strani je še kar nekaj junakov. Torej za začetek priporočam da si ogledate, tale clip (je kar dolg) spodaj in spletno stran avtorice ki je super in uradno stran Charlie and Lola ki je še boljša in kjer se lahko tudi malo poigrate, jaz sem se ;).



Katja hvala za tole "razsvetljenje" in še posebej hvala za Mojco Pokrajculjo, super je. Sem pa šele danes ugotovila, da ji je glas posodila taista igralka kot Čebelici Maji, Jana Osojnik (razsvetljenje št.2). Pred dvemi ali tremi leti (ko je dnevnik izdal svojo zbirko Čebelice Maje) sem besno iskala Čebelico Majo v stari sinhronizaciji na dvd-jih, ker mi je nova sinhronizacija parala živce, no tako hudo spet ni bilo, ni pa bilo nostalgije, seveda nisem dobila in obupala. No zdaj imam pa vsaj Mojco;)

1. Pomladni dan

Všeč mi je, ko me googel opomni na posebne dni.



Kot zanimivost, pa si lahko pogledate evolucijski razvoj, raznih zaščitenih znamk, nekatere imajo kar dolgo zgodovino, več pa TUKAJ.


Kdo bi si mislil da jabolko ni bilo vedno jabolko!

Zabaven blog

Evo kako ga serjejo "fotošopisti", v tem primeru Korejski, saj so hoteli Sharon v reklamnem plakatu za Basic Instinct z mokrimi lasmi, pozabili pa so na odsev v ogledalu.

Tole je prvotni plakat.

Še več takih mojstrskih popravkov in zabavnih komentarjev, pa najdete na Photoshop Disasters blogu.

Kako so lepi!

Lansko pomlad sem odkrila zlatarstvo Skušek in si nadela uhane po 15-ih ali več letih, neverjetno luknjice se mi niso zarasle, imam jih nekje od 3 ali 4 leta.
Takrat sem si izbrala lubenice in jih nosila celo poletje. Za zimo, pa so se mi zdele malce presladke. Želela sem nek bolj zimski motiv npr. snežinke, snežake...celo zimo sem se odpravljala, vendar do tja nisem prišla.
Ko pa sem prejšnji teden kupovala darilo za Sweetie, sem ugledala žirafe, le da so tiste imele fiksne sponke, meni pa so bolj všeč "mobilne". Torej počakat sem moral dober teden na tele:



Splačalo se je, navdušena sem!

Vikend poročilo

Sem delno upoštevala nasvete "miss DG" in "miss 10 pairs of Camper" (komentatorki v prejšnem postu pod psevdonimom), da mogoče pa zaenkrat še ne rabim novih superg. Vsaj ne za na Rožnik, ki se med tednom prav nič ne razlikuje od Črnuške gmajne, le med vikendom je malo bolj sofisticirana populacija.
Sem si pa izbrala čeveljce. Hvala Irena! Tokrat ne prek spleta. So pa tako mehki kot kaki copatki. Pa zame so beli čevlji tako nepogrešljivi, kot za marsikoga drugega črni, teh namreče v moji omari ne boste našli;).



Sita sem zimske garderobe! Živa & Co., prinesite sonce k nam, da bomo lah bosi skakal;).

Še ena čestitka...

Štefi vse naj, naj, naj...

Spet ena o teku...

V nedeljo je bilo zunaj tako krasno pomladno vreme, z malo preveč vetra, vendar idealno za pretegovanje zakrnelih udov. Vreme me je spomnilo, da moj trening slabo napreduje. Sem namreč še v začetniški fazi, mislim, da sem v dveh mesecih tekla samo 5x, slabo, slabo... vseeno bolje od enega svojega so tekača, ki je šel le enkrat (a ne dragi moj športnik), pa še to z menoj.
Ta zgodba je tudi zanimiva. Prvič sva tekla skupaj in bilo je...hmm... ČUDNO. Od nekdaj sem tekla sama, brez pripomočkov, sama s svojimi mislimi, najraje v naravi. Kar se mi zdi edino pravilno, ko ti glava odklopi in noge kar same tečejo. Zdaj, ko ne premorem več take motivacije in ker mi manjka časa za rekreacijo in druženje, sem začela teči tudi v paru, kjer večinoma časa klepetam. Vem da to ni pravi trening, saj je tako dihanje povsem napačno, vendar drugače ne vidim smisla, da bi sploh s kom tekla, pa še po temi ni fajn sam teči. No, ko sva z Duletom tekla skupaj, je tekel tik za mano, da sem ga slišala sopihat, tolk da nisem mogla odklopit, da bi noge same tekle, sam pogovarjat se pa tud ni hotel, al pa ni zmogel ;). Tako da skupnega teka prav kmalu ne bova ponovila;).

Po baterijo za uro sploh še nisem šla in ko sem danes reazmišljala, da bi si za motivacijo kupila nove tekaške superge (še v sklopu rojstno dnevnega darila) sem prišla do novih "motivacij". Mislila sem da bo vse bolj enostavno. Ja sej vem, koga farbam, kot da je bil katerikoli nakup športne opreme do sedaj enostaven. Prvo raziščeš tržišče, izbereš najboljše, primerjaš cene in izbereš najboljše za ta denar in se veseliš. Vse lepo in prav, vendar sem jaz velik estet in izbiram po videzu, ki pa navadno ni najbolj poceni, beri imam nos in okus za velike denarnice, pa vse skupaj ni tako enostavno. Veselim se še ne, sem pa bližje resnici.
Kot sem že omenila v enem od prejšnjih postov, iPoda nimam, sam to še ne pomeni da ga ne bom nikoli imela;). Nekje je treba začet.
Pa sem začela na Nike-ovi strani, kjer reklamirajo nike+ superge, s posebnim žepkom za brezžični senzor, ki se poveže z iPod Nano-m. Torej sama si pobarvam model superg, in si jih naročim preko spleta. Potem rabim samo še Nike+ iPod sport Kit in iPod Nano ter božička, ki mi bo vse to prinesel. Ja iz te motivacije, še nekaj časa ne bo teka.
Sem si pa za zabavo poosebila dva modela superg:





Jutri grem po baterijo za v mojo staro uro in začnem z učenjem. Ker pa si učenja brez sproščanja ne predstavljam, bo ta veljal kot glavna tekaška motivacija. Vsaj za zdaj!

Hvala vsem...

ki ste prišli, hvala za prijetno družbo, za lepe želje in lepa darila. Ko bom zvrtala prve luknje (od mojega dragega sem dobila pošteno žensko darilo- končno ena res dobra mašina), odtekla prvi tek v novi opremi, si obrisala pot z modrim švicbandom, se sproščala v dolgi masaži, se pod prho razvajala z mandljevimi substancami, ali namakala v medeni kopeli, si opomogla z vsemi antiaging preparati, skuhala pravo kubansko kavo, in si jo postregla v vanilijevi skodelici, se peljala v avtu ob dišečem surfaču, preoblekla nogavice in si nadela novo broško, se pa sigurno spet vidimo. Men je bilo fajn, upam da tudi vam.