Na kolo

Ker nam je plezalni izlet  padel v vodo, beri ta velika Lumpa je zjutraj lajala :(. Nimam pojma kaka viroza je to. Po kaki uri lajanja je pa vse o.k., ne kašlja, ne kuha, ima apetit ...
V glavnem popoldne me je brat zvabil na kolo. Ker nimam svojega kolesa, sem si ga izposodila od svakinje in hop na Rašico.  Sam to ni tako, kot včasih. Kot prvo je to žensko kolo, jaz sem imela vedno, oziroma tisti dve kolesi v življenju, moška in sem navajena na tisto štango. Ko stopiš dol s kolesa in npr. piješ, gledaš zemljevid... se ti ta nasloni na bedra, žensko kolo pa pač pade po tleh. No to se danes ni zgodilo ;)!. Mi je bilo pa vseeno malo čudno pri spustu. Kot prvo mislim, da mi je kolo malo premalo, in kot drugo, sem se včasih, najverjetneje dobrih 10 let nazaj,  spuščala tako, da praktično nisem sedela na sedežu, ampak stala na nogah in s koleni stiskala okvir kolesa,  da mi ne uide. Kar pa danes ni bilo mogoče. Pa še spustit se nisem upala, ker sem imela vseskozi občutek, da me bo na ovinku odneslo. Sicer sem bila za iPhone vseeno prehitra, ker brat pravi, da je ujel le zadnjo gumo :). A vseeno ne tako hitra, kot je to letelo včasih :).
Uglavnem led je prebit. Morda bom letos na jeklenih menjala disciplino in moram začeti nabirat kolesarske kilometre. Danes jih je bilo nekih 13.

Za zabavo pa sem se kasneje  popeljala še z električnem avtomobilom.Tišji je od kolesa. :)