"Slovnično občutlivim, ne priporočam branje bloga" :)

ponedeljek, 13. december 2010

Med oblaki

Že navsezgodaj  sem dojela, da sem povsem nezrela oseba po kriteriju FRIŠNE :).



Potem sem nekaj časa prelagala papirje, o katerih trenutno ne želim govorit in zraven resnično razmišljala o zrelosti in nezrelosti sebe.
Hmmmm, ne vem če sem nezrela, vsekakor se kdaj za kaj počutim zrela. Spet drugič še povsem zelena. Navadna tudi nisem. Težko bi rekla, da sem posebna, mogoče le nenavadna, morda sem le malce drugačna, vsekakor se sebi zdim bolj prizemljena od večine iz svoje okolice, kljub temu da veljam za sanjača...

Spet pada sneg in ojojoj naš avto je edini v celi ulici na napačni strani ceste. To ni dober znak. V mestu je navada, da se za gumo takih avtomobilov rada skrije lisička. To lovec brez denarja težko užene.
Ob nedeljah je pri nas nemogoče pravilno parkirat, ker se v Tivoliju zmeraj kaj godi. Manimejker pa je zjutraj pozabil prestaviti avtomobil.
No lisičke ni, prav tako tudi ni pravilnega parkirnega prostora. Zapeljem malo globlje v Šiško, saj moram še na pošto po paket. Navadno se tja odpravim peš. Ampak če se že vozim v krogih, morda vmes še kaj opravim.
Prve skočim v trgovino. Ne vem če veste, vendar v Šiški obstajajo še take lokalne trgovine kot iz časov komunizma, kjer ni da ni in če je, tega nočeš. Trgovine so sicer "sosedove", roba pa nimam pojma od kod je. Najraje v njih prodajajo skisano mleko, pa čeprav v embalaži kratkotrajnega navadnega mleka. Bela čokolada se skriva v škatli navadne čokolade. Oziroma postane rjava, ko podrajsaš z nje vrhnji beli del, lešniki pa so malo žerki. Žemlje so trde direkt iz pečice in po peti uri je nemogoče dobiti katerikoli nepakiran kruh. Morda imajo kako akcijo pred peto uro za katero jaz ne vem. Navadno zato NE kupujem v teh trgovinah.
Danes pa sem se le odpravila. Sandra mislim, da sem zašla v tvojo lokalno trgovino. Stojim v vrsti in gledam prodajalko, kako trga vrečke za enkratno uporabo. Tko, ene tri na vsako stranko. Pred mano stranka s tremi takimi vrečkami in sadjem v njih in na četrti samo tri nalepke od prejšnjih treh. Kaj takega še nisem videla! Prodajalka ji nabaše še tri dodatne, v katere spravi še cigarete,  mleko in sadje. Tista z nalepkami pa roma v smeti. In tko stranka za stranko. Le jaz, lokalni čudak, stojim s svojo blagovno vrečko in pustim tiste tri boge vrečke tam. Verjetno sem tudi edina, ki ni kupila cigaret. Obstaja posebna vrsta od spredaj, torej za prodajalko, ki fehta prodajalko za cigarete mimo vrste in katerim moraš ti, kot naslednja stranka odobrit nakup. Svašta!
Počutim se osveščeno in povsem nemočno:(.
Zdaj pa še na pošto. Če se pa človek kje načaka, je pa to sigurno pošta. Tri okenca, pet delavcev pa sam pri enem, stranka 15 minut stoji. Tud jaz sem bla vsaj 10 minut za en paket in 20 znamk. Prve mi je dala 2 znamki, pa sem ponovila in povdarila 20. Pol mi je dala pa dva kompleta samolepljivih po 12 pa še 4. Med glasnim štetjem ugotovi, da se je zmotila, pa mi da paket 12 pa 4, pa pol 4 nazaj, pa trikrat šteje in  jih da na novo 8. Men se je kr smejalo. Preden je vse skupaj popravila na računalniku je trajal vsaj 10, če ne 15 minut. Noro!
Tukaj bi lahko bila zgrožena, pa sem navajena in se mi samo smeji!
Na poti do avtomobila, grem mimo pekarne in stopim notri po slanike in marmeladne rogljičke za lumpe. Prodajalka me prijazno pozdravi in ogovori. Nič jo ne razumem. Povem ji kaj bi in skrbno mi vse zapakira v dve vrečki za enkratno uporabo. Seveda jo skušam pregovoriti, da vrečk ne potrebujem. Vendar je vse zaman, ona velikodušno pakira vrečke. Vprašam jo koliko sem dolžna in odgovora čisto nič ne razumem.  Smejim se! Pa kje sem jaz? V blagajno pa tudi ni nič vtipkala. Ponudim ji 5 evrov, kar bi v tej lokalni pekarni moralo zadostovati vsaj za 5 vrečk.  V mestu se ti to težko zgodi. Vrnila mi je 3,5 evra. No vsaj občutek za vrednost imam:). Govori sicer slovensko, vendar z zelo močnim naglasom, kar sem ujela pri naslednji stranki:).
Počutim se kot turist.

Torej zrela, nezrela, navadna, posebna, čudna, kakrkoli že, vsekakor se mi včasih dogajajo nenavadne reči in ob takih dneh sem zadovoljna, da sem nezrela in vesela...

7 komentarjev:

  1. Tole se pa bere kot cela avantura. Sem si v živo predstavljala ☺ hihi

    OdgovoriIzbriši
  2. Hehe, sem se tudi jaz nasmejala. Dokler se ob tem uspeš nasmehnit, je OK. Ko te volja do smejanja mine, postane pa problem.

    OdgovoriIzbriši
  3. Res je bilo tragi-komično. Povedat znam boljš, kot napisat :).

    OdgovoriIzbriši
  4. Hahaha... Ja, ziher si bla v moji lokalni štacunci. Tam trgajo vrečke kot za šalo in če rečeš, da jih ne želiš, se ustavijo in te vprašajo po zdravju. IN vedno vsi kupujejo čike preko vrste. Včasih te celo prodajalka vpraša, če spustiš gospoda naprej, ker bo kupil samo čike. Ker ti imaš pa itak neomejeno cajta.

    Pošta je bla najbrž tudi moja spodnja, al pa je tako stanje na vseh poštah. Kdo ve.

    In dokler si nismo omislili garaže za nesramnih 90 evrov na mesec, smo tudi mi kruzali po Šiški ko kaki mesečniki, preden smo s solzami v očeh našli fraj boks 2km od bloka.

    Šiška je zakon! LOL

    OdgovoriIzbriši
  5. Itak da spadam pod isto pošto, čeprav dvomim, da je kje kej drgač. Tako da, vsi omenjeni akterji so s tvoje lokacije:).

    OdgovoriIzbriši
  6. Našo pošto v Šiški občasno prekaša le še tista v BTCju.

    OdgovoriIzbriši
  7. Evo sam še dokumente uredim, pol pa na novo pošto in poročam :D!

    OdgovoriIzbriši

Veselim se tvojega komentarja!