Utrinki z Rožnika

Po dolgem času zopet en tekaški zapis.
Ena od Jeklenk (ta trmasta) me je sprovocirala, da sem se prijavila na 15.Lj.maraton na polovični maraton. Medtem ko bo ona trmasto grizla 42 km. SVAKA ČAST!
Na zadnji poletni dan sem si nadela "jekleno" majčko in v dir na Rožnik. Klanec me je kljub začetnemu entuziazmu čisto na koncu zlomil. Popustila sem in hodila tistih 10 korakov do vrha in nato tekla naprej v lahkotnem tempu. Tu sem opazila novo anoreksično deklino z utežmi v rokah. Tu ni sarkazma - resnično obstajajo vsaj tri dekleta, ki se najverjetneje že leta in leta neuspešno borijo z to boleznijo in so redne obiskovalke Rožnika. Pogled na ta dekleta me razžalosti in hkrati me straši. Straši kot mamo dveh deklet. Upam, da se nam kaj takega nikoli ne pripeti. Ta je bila nova.
Tečem dalje in srečujem razposajene tekače, ki tečejo v vseh smereh. Eni poskočni, drugi zadihani, vendar več ali manj vsi zadovoljni. Zavem se, da uživam. Celo lase imam spuščene in dejansko čutim veter v laseh. Počutje je podobno, kot ga Hirkani opisuje v svojih surfarskih zapisih. Naproti mi pritečeta dva tekača, ki morda poznata kako drugo jeklenko, ker mislim da, sta opazila mojo teamsko majico in se nato ozirala za menoj. Morda pa sta le zaznala veter v mojih laseh (Janka, tu mislim nate:)). Na zadnji tretjini pa dohitim tekaški par, najverjetneje poročen. Žena toži, da jo boli in da ne more. Moški pa jo v nepotrpežljivem tonu hoče vspodbuditi s povsem nespodbudnimi besedami: "Ja, ja, samo malo se pa moraš poforsirat!". Žena zavdihne in se ustavi. Mož zamahne z roko in pravi, da se dobita nekje na jasi ter se požene za menoj. Drage žene raznih takih pametnjakovičev, tek ni trpljenje in bolečina. Tek je užitek, je veselje, je, če hočete, veter v laseh in nasmeh na ustnicah. Je lahkotnost telesa, je svoboda. Seveda je kdaj treba stisnit, vendar če gre za trening in bolečino, se to sigurno ne izplača. Bolečina nas opozarja, da nekaj ni v redu.
Možakar je sopihal za menoj. Pogledala sem na uro, pokazala je 6 min/km. Zmorem hitreje. Pospešila sem in sledil mi je. Seveda, kateri moški se bo pustil babi ugnati, pa čeprav čist neznani. Ura mu je vsaj dvakrat piskala, pa se ni dal. Čedalje bolj je sopihal, vendar mi je sledil. Nisem popustila, iz same babje trme, pa tudi drugače se mi je že malo mudilo, po lumpo na rolanje. Na jasi se je ustavil, jaz pa sem nadaljevala. Upam, da se je utrudil, vsaj toliko, da ženi ne bo pridigal. Jaz sem se neznansko zabavala. Škoda le, ker se je moja znamenita ura odločila, da me bo ob naj neprimernejšem času pustila na cedilu. Tako podatkov ne morem prenesti na računalnik, da bi dejansko videla, če sva se res podila ali je bila to le moja domišljija.

Loviti zvezdo...

Spet sem šivala v zadnjem hipu :). Tako je nastala tala oblekica za enoletnico. Vendar ker je bolj drobna, verjamem, da jo bo nosila pri dveh letih:)



Za njenega starejšega bratca, pa je po inspiraciji tele knjigice nastal T-shirt.



Mene je po izvedbi prešinilo, da izgleda kot pižama in da rabim izvesti še spodnji del. Seveda pa ni bilo časa:)

Ljubljana

Prijetno kofetkanje.

Danes pa v Pomf-a, baje na najboljše ocvrte kalamare v Ljubljani:)!

Malice, kosila

Pri LUNASPI sem videla slastno malico v čudoviti škatlici in se spomnila kako slastne malice sem si kupovala natanko eno leto nazaj v Londonu.
Ta mi je bila najljubša. Pripravljena pred mojimi očmi z bio pršutom in ostalimi bio - eko proizvodi in celo embalaža je bila čist eko, vse to za 5,5 funta.



Aja, jaz drugače fig ne jem, tenutno pa se mi sline cedijo po taki solati:)
Pogrešam ponudbo takih malic pri nas:)

Me je že zaneslo

Že več kot dobro leto poslušam druge starše, koliko dela imajo otroci v šoli in da je treba neprestano nekaj sodelovati. Da so pretežke naloge, oziroma, da so zadane tako, da morajo starši aktivno sodelovati... Pa sem si mislila, da jaz pa že ne bom. Meni tudi ni nihče in danes sem srečna, da mi niso.
In ker se zarečenega kruha največ poje, se je zgodilo slednje.
V petek je prvošolka prinesla domov zajčka, takega plišastega, ki ga morajo nekako obleči in vrniti v ponedeljek. Prosila me je, če bom naredila oblekico in mi zanjo celo narisala skico. Popoldne me je že spraševala, kdaj bo oblekica. V trenutku, pa ko sem končala oblekico sem se zavedla, da je bila to napaka. Spravila sem oblekico na polico in ji raje pokazala, kje imava ostanke blaga, sukance, trakove in naj si jih izbere. Pomagala sem ji zarisati kroj. Posodila sem ji svoje škarje. Jo naučila delati navadne ročne vbode in zajčica je dobila toplo oblekico.



Da pa moja oblekica ne bo šla v nič, sva oblekli še miško:)

Jp, za las sem se rešila:)

Dežnika ni več

Pridne mame, so svojim prvošolkam in še kaki zraven, zašile vrečko za telovadno opremo pred prvim šolskim dnem. Meni je to uspelo danes:)
Slekla sem polomljen dežnik, naredila plan in tadam: