Lollipop

Ena poletna za 6 letnico!

Darilo za prababi

Idealno za prababico, v polivinil zavite risbice.
Punce sta narisale, ena z malo več in druga z malo manj truda, jaz pa sem mapci zašila okvir. Tako, da je ena risbica spredaj in druga risbica zadaj.

Vilinček za mamo

Ja vseh daril, (žal) ne naredim sama. Tegala sem naročila kar na FB strani.








Meni se zdi čudovit! Sem uradno 100% Patsy fan.

Klobučki

Včeraj sem se lotila klobučkov.





Prvi je svoji lastnici pretesen, tako da bo treba vajo ponovit. Upam, da se pri drugem to ne ponovi:)

Šaflanje

Naporen teden je za mano, pa ne samo zaradi vremena.
Vse se je začelo na lanskoletni deklišni. Deklišno smo organizirale kot del navijaške ekipe za fante, ki so se udeležili 23.triatlona jeklenih v Bohinju. Vreme je bilo porazno, vendar mi smo se kljub temu neznansko zabavale in prišle celo v časopis;). Takrat bodoči nevesti, ki ima vzdevek Zajkla, sem zašila pravi zajčkast navijaški dres s pom-poni. Prav luštna je bila;).



No in prav tam se nam je porodila ideja, da se drugo leto tudi dekleta udeležimo triatlona in sicer v štafetni zasedbi. In ker sta ostali dve kandidatki, bili že kar velikokrat na Adventure race tekmovanjih in ker jima tudi kakršnokoli športanje res ni tuje, nobeni pa veslanje ni blizu, sem se sama prijavila za veslanje. Hmmm, zakaj že? Ja mogoče zato, ker nimam gorskega kolesa in zato, ker je ena izmed sotekmovalk, res dobra tekačica:).
No to je bil cel uvod k prejšnemu tednu, ki je bil zaznamovan z tečajem veslanja na divjih vodah.
Mislim, da smo vse tri nameravale na tečaj, vendar je nesojeni kolesarki in srečni ženi preveč slabo;))). Tako da se išče nova kandidatka za kolesarko!
Torej cel teden sem se preganjala po Savi. Dvakrat pa celo občutila njen hlad. Včeraj smo zaključili z tečajem in moram priznati, da mi je ravno postalo všeč. Prve dni je zgledalo bolj kot borba za preživetje. Čeprav je šefica poudarjala, da se dekleta velikokrat znajdejo bolje od fantov glede tehnike, ker niso dovolj močne, to zame ni veljalo. Dobesedno sem tolkla z vesli po vodi in se neprestano borila s tokom in proti tokom, spreminjala nagibe in se temu primerno tudi zvrnila. Torej bolj "šaflala", kot veslala. Na srečo se tako imenovane špricdeke, tako slabo pritrjene, da dejansko padeš ven iz čolna in se ti ni treba pod vodo ukvarjat še z samoreševanjem. Moj največji strah je bil, kako bom zlezla ven, ko se bo čoln prevrnil. Pa sem seveda padla ven in eden od vodnikov me je skupaj z čolnom zvlekel na obalo. Tole plavanje po Savi ni najlažje;).
Torej 28.08. bom v Bohinju veslala in sicer gor in dol kar je 8km, še neznana žrtev bo kolesarila 16 km in tečajniška soveslačica M bo tekla 8km gorskega teka! Upam, da preživimo! Do takrat, pa sigurno še kak veslaški zapis in kaka veslaška fotka.

Črtice...

Sem se odločila, da grem kar po vrsti, uničevat blago:)

Tole je moja nova majčka.

Tale pa je Sandrina.

Nekaj je še v delu za mojo starejšo Lumpo (pokažem ko dokončam) in zeleno črtastega blaga je konec.

Morski motivi

Za malo Morsko zvezdo in njenega brata.

Pogumni tretjič

Bolje rečeno: Neorganizirani! Namesto da bi izkoristili izkušenost, smo se lovili kot kaki fazani:).



Moj brat je pridno treniral in tako pogumno stekel naprej že na ravnini. Midva z Manimejkerjem sva se pritoževala nad njegovo nevzgojenostjo in tekla v predvidenem tempu. Mogoče kar malo prehitro. Pod Golovcem me je že zmanjkovalo in nekje sredi klancev sem Manimejkerju samo pomahala in upočasnila. Kmalu pa tudi hodila. Gužva je bila res velika. Piskal mi je v ušesih in stiskalo me je v mečih. Ajajaj Tina, Tina! Pa je šla strategija v tri k...! Pomislila sem, kako bi mi prav prišel kak sladkorček, jaz pa valjda brez vsega. Če dobro pomislim, sem cel teden preskakovala kosila in jedla res ne-pripravljalno. Testenin sploh ni bilo na jedilniku, pa so drugače pri nas vsaj dvakrat, če ne trikrat na teden. Ja nič, nekdo more biti najšibkejši:(.
Fanta sta jo ucvrla naprej, saj nabrž nista pričakovala, da bo mene tako zvilo. Na vrhu Golovca smo se kasneje tako lovili, da sem tekla še nazaj po Manimejkerja. Torej totalno neorganizirani! Vmes so nas prehitele še Mične sestre (čisto sveže novinke). Ja to pa res ni za nikamor! Po klancu navzdol smo spustili in je kar šlo. Tudi mimo Mičnih nam je uspelo. Na ravnini pa me je zopet pošteno pobiralo. Fanta sta me priganjala, vendar moči ni bilo nič več. ŠKODA!
Prepričana sem, da smo bili res dobro pripravljeni. Vendar kje men pamet, da nič ne jem in kje fantoma pamet, da me pustita samo. Drugo leto pa spet.
Rezultat je bil seveda boljši kot dvakrat prej, vendar nikakor ni niti blizu zastavljenemu:)

Vohali poletje

Tudi mi smo se odpravili poletju naproti.
Najprej v Ponte Porton malo poplezat. Tu so nas ob glasni žabji svadbi skorajda pojedli komarji.

Potem pa do morja povohat, če res diši po poletju.



In JA!!! DIIIŠIII! JUPI!!!