Spet vikend

Teden zbeži kot bi mignil, vikend pa tudi ne čaka. Praznovanja se kar vrstijo. Tokrat sta bila dva na isti dan in oba precej zabavna. Prvega sem žal izpustila, zaradi priprav na drugega. Ta je bil v znamenju Harryja Potterja.
Hedwig smo si sposodili od nečaka. Slatan je končno dobil svoje ogrinjalo. Hermiona je dobila svojo različico Džuno in jaz sem postala oboževalka Slatana Sharmerja ali gospa Weasley.

Zabava je bila super-truper pravljično organizirana na sami Bradavičarki, če verjamete.

 Prve so otroci preizkusili klobuk izbruh. Tole je sicer Hedwig, ki se ni dala motiti, da klobuk ni za sove :).

Nato so imeli učne ure letenja.

Z gospo Ochrowt so presajali Mandragore.

 Hagrid je pravil zgodbe o zmajih. Najdaljšo učno uro pa je imel Raws in sicer o čudežnih napojih.

 Torte so bile prav tako v znamenju teme. Čudovita sova, zlati zviz in čarovniški cake-popsi :)

Hedwig se baše s klobuki.

Da pa ne boste mislili, da hodim samo po rojstnih dnevih sem se prijavila na spomladansko polovičko na Dunaju, da bom imela motivacijo za zimsko tekanje. Res je, da se zgodaj stemni in da po temi ni najbolj prijetno tekati sam. Zato sem toliko bolj vesela, da obstajajo dekleta s podobnimi željami. Miss Deha se mi je ta teden pridružila na popoldanskem teku po Rožniku in v zadnjem trenutku se nama je pridružila še tekačica z lučko (midve sva jo pozabile). In prav lušno je bilo.
 V petek sem bila kar pošteno utrujena, saj se je naš inštruktor plezanja odločil, da nam bo okrepil stabilizatorje (celotne trebušne mišice), bojda je to pot do napredka.  Mogoče bom imela pa na stara leta raven trebušček :))). Vaje  res niso od muh in po pravici, sem upala, da bo Jeklenka odpovedal petkov "Čvek tek". Malo pred 20h pa je pozvonila in bila že dobro ogreta, saj je pritekla iz Rakovnika do centra. Obula sem superge, vzela lučko in stekli sva v temo. Tekli sva okoli Rožnika in edino kar se spomnim je, da je bilo na kolesarski stezi na Večni poti tema, z veliko začetnico. Kilometri so tekli in sploh nisva uspeli vsega prečvekat. Domov sem se vrnila z bistveno več energije, kot sem jo imela pred tekom. Tako da upam, da nadaljujemo v tem tempu, ker zima bo še dolga. :)

Krompirjeve

Po vsem komentarjih na FB in raznih portalih kako bomo vsi pljučnico fasali in podobne bolezni od teka v snegu se ni zgodilo nič nepričakovanega. Vsaj nihče od poznanih ni zbolel. No pa sej vem, da so bili to le  provokativni komentarji in jih kot take tudi jemljem.  Punci sta viruse tresli po hiši, vsaj 14 dni pred maratonom, pa se me ni noben prijel, potem pa odpeketata k babici in naju pustita sama.
Premaknem se le do trgovine, na kak čaj in v kino. Tisti dan, ko se vrneta, pa obležim z neko trebušno gripo. Nekje na skodelici ali kaki kljuki me je čakal nek virus, toksin ali karkoli že in me za 24 ur totalno onesposobil. To o obstoju virusov v telesu in v okolju me od nekdaj zanima in skrajni čas, da  si poiščem malo več informacij o tem.

Smo bile pa na začetku počitnic ustvajalne in izdelale knjižna kazala.

 Danes sem jih odnesla še plastificirat in Lumpa jih je razdelila v razredu. Kajti letos smo v njenem razredu dogovorjeni, da za pogostitev ob rojstnem dnevu ne nosijo nobenih sladkarij. Pa smo se znašle malo drugače. Idejo za plastificirana knjižna kazala, pa sem našla tule.

Tekaška filozofiranja

Veliko novega, pa bolj malo za objavit. Pa to ne pomeni, da samo notri ždim, le dnevi se krajšajo in mi še hitreje tečejo. Manjka mi pustolovščin, tistih zabavnih.
Zagotovo pridejo, večina časa pa je kljub temu usmerjena k šivanju in tekaškim pripravam. Kljub temu da mi crkuje telefon (pa sej je kar dolgo zdržal), vedno znova preverjam katero novo tekaško uro bi imela in se mi sploh ne da ukvarjat z nakupom novega telefona. Telefon me zanima le kadar se da povezat z merilnikom srčnih utripov...  No pa sej bistvo bojda ni v opremi, ampak v glavi.
Bomo videli.

Med teki po PST ju sem razmišljala o vodi. Sama namreč nikoli ne nosim s seboj na trening nobene opreme, razen ključev in ure. Poleti grem vedno čez Rožnik kjer se tudi napojim, ob drugih letnih časih pa navadno niti ne občutim žeje. Vendar, ko se teki podaljšajo temu niti ni več tako. No seveda sem zdržala brez vode, ampak če bi bila pa kaka pipica na poti, bi si pa z veseljem omočila usta.

Manimejker je imel to leto hude priprave, tekel je v New York-u in Portlandu, pa iz centra Ljubljane v Podgorico :). O razdaljah raje ne-bi, sliši se pa dobro. Mi je bilo pa zanimivo, ko je iz Portlanda prinesel zloženko, kjer so v hotelu ponujali različne tekaške proge, speljane skozi parke in naravo v različnih dolžinah. Super! Sej vem da je v današnji dobi možno s pomočjo gps-a vse to izvest  v lastni režiji, ampak jaz bi se z velikim veseljem podala na kako lokalno tekaško progo.
Tudi Ljubljana bi lahko ponudila kaj podobnega. PST v kombinaciji s Tivolijem, Mostecem, Golovcem..., mislim, da je Urban Praprotnik že razmišljal o nečem podobnem. V smislu, da bi turistom predstavili prijazne tekaške poti.
 Ampak nekaj se mi zdi še bolj pomembno, še nekaj kar bi doprineslo tako tujim turistom tekačem, kot tudi ostalim stalnim obiskovalcem teh tekaških, sprehajalnih poti. Vsaj dve, tri pipe s pitno vodo. Sej ne, da bi jo zdaj postavljali na vrhu Golovca, ampak nekje na PST-ju, kjer je v bližini že vodovod, npr. Murgle, Jarše...  Meni se zdi ideja izvedljiva in ne prevelik finančni zalogaj, čeprav dandanes je vse, prevelik finančni zalogaj.

Sem pa danes odtekla še svojih najhitrejših 12 in še malo km, na povsem  domačem terenu. Le gel mi je delal malce težav (pa Manimejker, ki me je neuspešno :) prehiteval),  upam da bo drug teden bolje. 

Gajbice in reciklaža

Na našem ogromnem balkonu so se letos posušile maline (ki mi jih je Majcha prijazno darovala) in sredi poletja je preminil še pehtran. Ni mi jasno ali je bil preveč ali premalo zalit. Bazilika je supertruper uspevala, ko smo ugotovili, da ji moramo nastaviti stol za senco. Gozdne jagode pa so se krepko namnožile, ko sem jih postavila na tla k oknu in se niso več pražile na ograji. Tako sem se odločila, da bomo v bodoče imeli malce več jagodičja na balkonu in sicer na tleh, na izpostavljene dele na ograjo,  pa bom spomladi najverjetneje posadila sivko, ki bo edina kos močnemu soncu.
Ker nisem hotela klasičnih korit, sem pobrskala po spletu in si naročila gajbice. Gospod mi jih je po želji še prelakiral in malce bolj zgostil letvice, da so bolj korita kot gajbice. Njegova hči pa mi jih je prav prijazno dostavila v Ljubljano. Priporočam, tule si poglejte še ostale stvari, ki jih ponujajo.

 Minilo je kar nekaj časa, odkar jih imam in so se kar načakale, da so dobile svoje mesto. Pomladi ko bo vse cvetoče (držim fige) pa bodo dobile svoj pravi izgled.
Zdaj pa k projektu. Takole sem namestila koleščka, saj balkon kdaj pa kdaj tudi pomijemo :).

Potem sem iz vrečk čokolina zašila notranje "korito". Ja in ves čokolino smo sami pojedli, bolje rečeno mala Lumpa. Če bi imela vrečke še iz svojega otroštva, bi pa ...

Te sem ga zapolnila s stiroporjem (nekje imam bojda nekaj gorenjskih korenin), da ne bo šlo toliko zemlje v korita in ne bodo pretežka.

Nato sem dodala zemljo in naše gozdne in vrtne jagode. Gozdne so se namnožile na našem balkonu, vrtne pa so v čakanju na presaditev in vestnem zalivanju  v večini zgnile. Nekaj mi jih je le uspelo rešiti.
Takole izgledajo jagodni zabojčki.

Ko sem jih zalila, je voda pritekla po tleh :(.
Zato sem vzela strgano pelerino in izpopolnila preostala dva "korita" takole.

Pelerino sem nalepila s silikonom in zatrdila še z Duct tape-om. Če  bi "A je to?" imela Duct tape. :)
Tu pa sem posadila tulipane, prav posebne in komaj čakam, da bo pomlad.  :)
Izpopolnjena  izdelava zadrži vodo, tako da bodo tudi jagodni zaboji deležni posodobitve, samo da najdem še kako pelerino. :)
Kako je lepa ta jesen!

Oksimoron

Meni je ful lušna besed,  samo težko si jo zapomnim.
Me pa spomni tudi na kak drug nesmisel.
Pri nas doma smo vsejeda familija, čeprav najverjetneje pojemo malo preveč makaronov, pa otroci malo premalo zelenjave, sam kakih drugih večjih odstopanj pa ni. Pojemo namreč veliko sadja, takega eko pa tudi takega, ki nima nobene super-truper oznake. Jemo tudi kako tako meso, zaradi katerega nas imajo Američani za pogumne :). Je pa res, da skušam kupovati lokalno hrano in da trenutno koristim zelenjavo od tašče, ko bo pa ta pošla, bomo pa spet Zeleni zabojček naročala.  Ampak če ni drugega, kupim tudi španske jagode in podobni hec, pa mleko v tetrapaku pa...
Ko pa je Tina objavila  tale post,  sem se spomnila na vse tiste znance in kolege, nekaj je tudi zapriseženih vegeterijancev ali celo veganov, ki se zelo veliko ukvarjajo s hrano, predvsem s tem eko in bio, a v končni fazi, ti vse to super-truper zdravo hrano propoagirajo s čikom v ustih. V mojih očeh je to totalni nesmisel.  Pa kako ljudje na vsakodnevni ravni uporabljajo proizvod na katerem z res velikimi črkami piše, da povzroča raka. Hkrati pa verjamejo, da je edina res dobra hrana z napisom eko in bio, po vsej  verjetnosti kupljena v enem od velikih supermarketov, pripeljana iz ne vem kako daleč in popolnoma brez okusa.

Danes smo tudi mi vegetarianski.

 Pa da se ne razvnamem preveč, podobni nesmisel mi je tudi, da imajo brezdomci mobilni telefon. Zakaj že?  A ni mobilnik luksus? Svašta! In potem berem kako uporabljajo FB.
Pa še kaj bi se našlo!

Uglavnem smo pa še živi in jutri bomo našo najmlajšo Lumpo okrancljali z rumeno rutko. JUHUHU!

"Čist Blond"

Lumpe sta staknile eno supertrupen nadležno virozo in kašljata že 14 dni skupaj. Mala le en teden, velika pa res že dva. Tako, da kakih večjih podvigov si nismo zadale, saj ju nočno in jutranje kašlanje precej utrudi. Vsak dan kaki manjši opravek, potlej  pa veliko igre mal kuhanja, pa mine dan.
V začetku tedna smo se tudi odpravile po šolske potrebščine. Med vsemi papirji izbrskam kup papirjev, ki jih je večja prinesla iz šole in še manjši kup, ki smo ga dobili na informativnem sestanku za prvošolko. Od tu vzamem dva lista in se zapeljemo k "sosedu",  da opravimo več stvari na enkrat. Prodajalki ponudim dva seznama, vzame le enega (tistega za 1. razred), pravi da si drugega naberem sama. Ja že, kaj pa učbenike? Ja gospa, na temu listu so samo potrebščine. Aha!? Tokrat le pogledam list in res so le potrebščine! In torej kje je ta famozni seznam za učbenike??? Nabavimo kar lahko in punce doma veselo zavijata, oziroma lepita etikete in ovijata barvice in vmes ugotovimo, kaj še potrebujemo. Ker recikliramo izbrskam iz papirnatih smeti še seznam učbenikov in si ga pripravim na mizo. Čez kak dan dobim mail od mame sošolca starejše lumpe, da njen sin ni dobil nobenih seznamov, oziroma da jih pač nimata in bojda jih tudi na netu ni. Zopet iščem seznam učbenikov in ga ne najdem, brskam po reciklaži in  najdem še enega (zdi se mi popolno normalno, da smo jih dobili več),  poslikam tega in še tistega s potrebščinami in pošljem. Zraven pripišem, da potrebuje oba, da ne bo izpadla blond kot jaz :).
S tem drugim seznamom se danes odpravimo kupit še preostali del učbenikov. Prodajalki oddam seznam in čakam da mi nabere. Ko mi prinese kup, starejša Lumpa pravi, da so enaki kot od mlajše. Oči so mi skočile na peclje! Ugotovim,  da sem včeraj preslikala in danes prinesla s seboj seznam za učbenike za 1. in NE 3. razred. Sploh ne morem opisat jeze, ki se mi je nabirala v glavi. Najverjetneje
  se mi je kadilo iz ušes! Pa sej to ni res! Ker je druga mama omenjala, da jih ni na netu se v trgovini sami do seznama nisem mogla dokopat.
Odšle smo v trgovino poleg po živila in kupila sem si blond barvo za lase in trenutno se barvam :). Seveda mi to ne bo pomagalo, do učbenikov, počutje bo pa zagotovo boljše!
Poleg tega najbolj blond kot sem lahko, od telih blond pakiranih barv je temno medena. :) Tako da dragi Manimejker, da se ne boš preveč nadejal, da boš doma našel platinasto blondinko. Doma boš našel le razočarano mamo, brez vidnega naglavnega narastka, ki piše tole zgolj zato,  da ji bo v opomin, ko bo ta velika Lumpa (ta je ta zmedena) iskala kako stvar ali pa kaj pozabila, da malo manj norim in se malo več smejim. Smeh je veliko bolj zdrav kot pa jeza.

Stvar percepcije

Glede na to, da sem Ljubljančanka sem se od doma odselila šele, ko sem zanosila ali, bolje rečeno rodila. :)  Velikokrat se spomnim kako sem si želela biti od nekje drugje, da bi živela v študentu ali pa v najemniškem stanovanju.  Seveda bi se lahko odselila na svojo roko, ker sem v času študija veliko delala, vendar bi potrebovala cimro ali cimra predvsem pa podporo staršev, da se lahko vrnem če mi ne znese... No kakorkoli nikoli se ni izšlo.
Je pa to poletje naneslo da je Manimejker odšel na službeno pot, Lumpe pa sta odšle k babici za teden dni. No v posteljo sta mi nastavile zverinice, da mi ne bo dolgčas. Kljub temu, da dobro vesta, da najraje spim sama! Vse jima je zdelo, da bom takole bolj varna. :)

 Seveda sem si urnik natrpala, vsaj prve tri dni, tretji dan seveda od utrujenosti obležala in takrat začela pogrešat vse tri. Vmes sem ugotovila, da sem veliko bolj organizirana, če so vsi doma. Če drugega ne, kdo bo kuhal samo zase? Da o temu, da cel teden nisem šla v trgovino raje ne razlagam. No kljub temu, sem se naplesala in  nasmejala in tudi do ljubega Bohinja sem prišla in celo do manjšega razgleda. Po dolgem času sem tudi  malo veslala.
Ob vsem tem, pa sem ugotovila, da sem navajena na družinsko življenje. Seveda mi odgovarja biti sama, sama s seboj, vendar sem to že na svojih pohodih in tekih in kratkih predahih, ki si jih utrgam med vikendom ali tednom. Veliko bolje funkcioniram v skupini, bodi si kot mama ali partnerica ali pa član kakršnekoli grupe. Enako je z delom ali športom. Tisti, ki misli, da je enostavno delati od doma in tega še niste  poskusil,  morate to preizkusiti. Na dolgi rok se ne obnese najbolje. Za tako delo je potrebno veliko več motivacije in energije kakor za nek job od 9h do 17h.V bistvu pa kot bi rekla moja kolegica Miss Gin-tonic vse je stvar percepcije. In res je.  Pa še kako res je. Sama se večkrat znajdem v ne-zadovoljnem položaju, pa mi v resnici ne manjka prav nič pomembnega. In še za vse tise, ki zadnje čase tako tarnate nad vsem, kako imajo eni velike plače, pa drugi velik dopusta, pa velike avte, hiše, ... pa ne vem kaj še... Dvomim, da bi menjali z njimi in če bi, kaj vam stoji na poti? Vse je v glavi!
No Tina dosti filozofiranja : "Jutri pa teči!"

Jagebabe na dopustu s Slatanom Sharmerjem 3.del

Za ne-poznavalce Harrya Potterja je Slatan Sharmer pomemben lik v drugi knjigi. To smo imeli sicer namen prebrati že na zimskih počitnicah, pa se nam ni izšlo.
 Sama sem proti tehnologiji na dopustu, v tem primeru Ipad, vendar sem letos popustila in sedaj, ko pomislim za nazaj, hvala bogu, da je bilo tako. Ko je Lumpa zbolela in ko jo je trgalo po ušesu smo neštetokrat zavrteli Volka in sedem kozličkov (pravljica). Če rečem 30x sem rekla premalo.  Tudi naložene risanke so prišle prav, za lažje goltanje antibiotika, ki se je Lumpi bruhal. :( Da ne govorim, kako je meni krajšal čas, ko je bolnica spala, meni pa skrbi niso dale in sem po spletu brskala za vsemi možnimi zapleti ušesnega vnetja.
 Ko pa se je stanje normaliziralo, smo zopet brali Harrya Potterja. S tem, da smo Manimejkerja preimenovali v Slatana Sharmerja. Seveda mu manjkajo blond kodri, vendar nasmeh in turkizna oblačila so bila za našo domišljijo dovolj. Zelo smo se zabavali ob knjigi, ob prvem dežju pa si bomo ogledale še prva dva filma, pa da vidimo kako bo navdušenje.
Med windsurfanjem, obiskovan em urgence, branjem Harrya Potterya in Manimejkerjevim veslanjem, sem punce celo malo popeljala s kajakom, žal je na odprtem tako pihalo, da smo se vozile le po zalivu. Vendar njuno željo po veslanju pa je potešilo.

 Sta bili pa uspešni pri  surfanju in s tem mami narisali velik nasmeh.



 Med drugi sem ob nočnih dežurstvih in negi male Lumpe postajala vse bolj utrujena in prav sitna, tako da sem nek večer, le obula superge in zagrizla v sosednji hrib. Tekla sem le v hrib in sploh se nisem utrudila, le sitnoba mi je puhtela iz telesa. Prisežem! Med drugim mi je pot križala lisica. Nato pa sem se vrgla še v morje, malce odplavala in preostanek sitnobe še odplavila. Kako malo je treba, da je človek srečen. :)
Spoprijateljila sem se z 60 letnim grškim ekstremnim športnikom. Nimam pojma, kako sva se prvič  zapletla v pogovor, vendar me je navdušil s svojo energijo. Bojda je doma iz Soluna in razlagal mi je, da ga zelo veseli turno smučanje, ki si ga največkrat privošči kar v Chamonix-u. Bojda, se da v bližini Soluna v severni Grčiji tudi smučat. Ko je izvedel da sem iz Slovenije, je takoj omenil, da je že smučal v okolici Kranjske Gore. Seveda je bil tu zaradi surfanja, zjutraj pa je tekel in plaval. Pogovarjala sva se tudi o stanju v državi, vendar se mi zdi, da ga glede na to, da je sam uspešno priskrbljen, ni preveč skrbelo. Moram priznati, pa da je bilo turistov manj, Slovencev pa več, kot prejšnja leta.
Sem pa letos večkrat pomislila, da bi Grkom prišla prav akcija "Očistimo Grčijo". Plaže niso zasrane, pa tudi glede na hude kadilske navade ne naletiš na ogorke cigaret, kot sem sem zgražala nad hrvaškimi plažami. Vendar plastične vrečke so pa povsod, saj jih še vedno množično uporabljajo. Pa naj verjetneje stvari mečejo čez okno avtomobila saj je ob cestah največ svinjarije. Tudi veter naredi svoje, saj iz nepokritih smetnjakov hitro naredi štalo.  Žalostno je, ko se ob cestah bohotijo bele in ciklamne Bugenvilije, potem pa modre, rumene in bele vrečka na njih. :(
Kljub temu, pa je lokalna ponudba sadja in hrane odlična. Naktarin , marelic in lubenic smo pojedli na tone! Sami se vsa leta najraje sladkamo s temi palčkami, pa letos smo odkrili pakiran tiramisu, ki je bil prav tako odličen. Med ljubšimi so nam tudi bogato obložene palačinke, pa še bi se našlo.

Tale je bil zadovoljen, kar z drobtinicam ali pa špageti.

 Poskusila sem se še v modelarstvu.:) Kjer sem izdelala čisto preveliko jadro za splav brez kobilice in se je ob prvem valu prekucnil.

 Na ladji smo dokončali knjigo.

 Na poti domov pa sem slikala najlepšejši "VAN" ever!

 Ko bom velika...

Prvi cilj, je preživeti preostanek počitnic z Lumpami, brez hujših incidentov!

Teden brez

otrok je minil kot bi mignil. Kot vedno sem mislila, da bom opravila veliko več, kot dejansko sem. Pa tudi to je nekaj. Enkrat sem uspela celo na gin-tonik druženje s staro ekipo. Oblekice nisem oblekla ker je zahladilo. :)

 Eno popoldne sem z Jeklenko skočila na Šmarko in na poti nazaj še rešila uganko nedelujočega bojlerja. Pa nisem rabila niti fazenbriferja (nimam pojma kako se mu reče po slovensko), ki sem ga nesla s seboj. Ančka mi je sicer še po messengerju zatrjevala, da nima stikala za bojler. Ta se je čudežno pojavil na steni, ko sem se jaz narisala v stanovanju :))). Večer je bil tako še bolj zabaven.
Včeraj pa  sva skočila v Italijo na manjšo plezarijo. No še pred tem na pizzo v Kranjsko goro, ker sva precej pozno odrinila iz Ljubljane. Še dobro, da sploh sva. Vedno znova me preseneča, ko Manimejker naroči pijačo in hrano za oba in vedno znova postavijo pivo pred njega in sok z vodo pred mene :). Manimejker namreč ne pije alkohola, ko vozi ali pa če je sredi dneva, ali pa če... V bistvu zelo redko pije sploh kaj alkoholnega, če pa že, je zagotovo  predvideno. Če ste že gledali film Salmon Fishing in Yemen ,vam bo morda bolj jasno. Film je zelo lušen.



No plezala pa sva v Val Roman-i nad Trbižem. Ful lušno plezališče. Bila sva čisto sama. Tik pred odhodom sta prišla še dva Slovenca, tako da smo imeli menjavo. Ninja, sem moraš nujno Zajklo peljat. Smeri so dolge in lahke in res lepo navrtane. Zlezla sva bolj malo, morda ker so bile temperature tako ugodne in želodček tako lepo poln, da bi se nama prej prilegel spanec, kot plezarija.
Za konec sva se odpeljala še do Rabeljskega jezera, kjer sva si privoščila Gorenjko in ker je bilo že pozno in je senca že legla na jezero, se za kopanje nisva opogumila. Vseeno je bilo lušno.

Tele Rabeljske špice so pa nadve mamljive. Bo treba pogledat koliko poti vodi tja!

Ponedeljek, ki ni po moji meri

Vikend je bil poln nekih dogodkov, rojstnih dnevov, piknikov, pakiranja... Najmlajša se je odpravila z vrtcem na letovanje in v zadnjem trenutku je bilo treba se milijon stvari nabavit. Med drugim še kopalno brisačo in jo še olepšat. Brisače so namreč v tisti trgovini na vogalu nasproti name pod Konzorcijem 70% znižane in sem eno navadno priredila  plažno.

Pa še vedno mi delajo težave fantovska darila. Tole sva v zadnjem trenutku sčarali.;)

  In ponedeljek sem po oddaji deklet kar nadaljeval s tekom čez Rožnik, doma pa me je čakala takale malica.

 Muslije sem snedla že pred tekom, ker ne moram teči na prazen želodček.  Manimejker, ki sam res ni jutranji tip, se trudi sodelavce pripravit k bolj zgodnjim prihodom v službo in jim peče rogljičke. Fino ne?
Z Miss Retro sva se namenile v Škofjo Loko po pletenine. Prišla je pome s 5 dni "starim" avtomobilom in ob vse mogočih debatah sva hitro prispeli v Gorenjsko predilnico. Spet sem nakupila mnogo več kot sem se prvotno namenila, pa še bi če me ne bi že lakota meglila vid. Na poti domov obe toživa o lakoti. Jaz sem sicer že imela dva obroka Miss Retro pa je bila menda se tešča  (en stiroporček ne šteje) in ob vneti debati, kar na enkrat zagledam avto, ki se iz ne-prednostne ( najine leve strani) poda na glavno cesto. Zavpijem, stegnem noge in roke predse in v parih sekundah zaviranja se mi odvija marsikateri film. Bum! Si O.K. ? Vprašava eno drugo in Miss Retro je povsem mirna, jaz pa sem že v šoku. Stopimo ven, policaj je slučajno za  nami. Voznik drugega avtomobila že kadi in pravi, da prizna krivdo, ker naju bojda ni videl. Res je bilo,  da sem tud sama imela občutek da se je podal na cesto,  kot da sva nevidne. Nihče ni huje poškodovan. To je najvažneje! Papirji, policaji, debate, neprestano klicanje, pa policijo, pa na zavarovalnico, pa avto vleko...Vse skupaj se je pošteno zavleklo in ker imam vseskozi težave z vratom in glavoboli in sem  takoj po nesreči občutila spet boleč vrat, sem se popoldne odpravila še na urgenco. Kar sicer ne vem, če je bila najboljša ideja. Od vsega me sedaj najbolj skrbi, ker piše na izvidu, da na skeletu ni zaznati "svežih poškodb". Torej stare pa so, ali kako? Ah, bo že!
No danes je že sreda in zopet sem tekla. VROČE je in prav je tako!
Pa počitnice so tik pred vrati, se jih že veselite?

Končno nove

Ja že na Kraškem maratonu sem bila ob dva nohta zaradi starih superg, pa sem še kar vztrajala tako da so mi na trojkah dobesedno razpadle :) In ko se je to zgodilo sem le preverila, da jih imam že vsaj dve leti in da so seveda pretekle več kot 1000 km in da se jim leta le poznajo. Pa sem se odločila, da bom šparala:) in sem šla s kupončkom od teka trojk v Intersport. Prijazni prodajalec se je z menoj ukvarjal vsaj 45 minut in na koncu nisem kupila nič:(. Nisem si upala vzeti Nike-ic brez blaženje, ker sem nekoč imela zelo boleče koleno od premehkih copat. Pa občutek mi pravi, da moram imeti en copat, da si ga obujem in tečem kot se mi zahoče. Seved bi rada znala tudi bosa tekat, sam sama vem, da to ne gre iz dons na jutr , čeprav mislim da ne tečem več na peto, vem pa ne! Drugače so se prejšne Nike-ice izkazale, razen na zadnjih dveh tekih, zato sem poiskala enak model na internetu. Telele.

O.k sam na te pa ni nobenega popusta, pa še med dražjimi Nike-ovimi modeli so :(.
 V končni fazi sem malo popustila in jih naročila iz Anglije, sicer v drugi barvi (niso imeli te barve v moji številki) so bile pa 30% cenej. In takele so čist lepe, ker jih še nisem sprehodila v dežek, jih je škoda.

Hvala in prosim

Mame se na  pikniku pritožujemo nad gospodinjskimi deli. V smislu, da jim ni konca ne kraja in da je skos vse "razsukan".
Seveda sem ob tej priliki razkrila  mojo najnovejšo vzgojno metodo. Punce imata že od nekdaj omejen čas na iPad-u. Večinoma ga uporabljata samo čez vikend, ker čez teden smo večinoma leteči. Lepega dne ugotovim, da čez teden letam z otoki po dejavnostih, čez vikend jih pa vse pedenam od riti do glave, kosilo, perilo, pa pospravljanje, pa nakupovanje, pa... Oni pa vsi na računalniku sam čakajo kdaj jim bo kaj v usta padlo. Pa sem malo zaropotala, razmislila in podala rešitev. Sistem je podoben, kot sem ga nekoč zasledila pri moji osebni pravnici. Sicer je bil njen cilj, možu dokazati, da potrebujeta dekle ali žensko za pomoč pri gospodinjstvu. Cilj je bil seveda dosežen. :) No, pri nas so točke v vrednosti minut za igro na  Ipad-u. Minute pa nabiraš z opravljanjem posameznih gospodinjskih del. Pometanje, sesanje, obešanje perila, pospravljanje posode...
Prvi vikend je bilo super. Srebam kavico med tem, ko velika obeša perilo, mala pa skače z metlo... Seveda sta ob tem pozabili na dela, ki jih drugače že dnevno opravljata, pospravljanje postelje,  copatov,  čevljev... Tako sem na seznam nabila še minus točke, za Ne-opravljena dnevnega dela. Ja sej vem, zagovorniki "Hvala in Prosim" se križajo. Samo jaz sem se naveličala tega prošenja, ker ga noben pri nas ne sliši, le kadar pride iz njihovih ust, pričakujejo da bo takoj uslišan.
 Opozarjam pa,  da so seznami samo za striktne starše. Ker le tako delujejo. Aja pa niso primerni za perfekcionistične starše. Ker tla niso perfektno pometena, tudi perilo ni obešeno po standardih moje mame, pojstle niso po vojaško poravnane, je pa iz meseca v mesec bolje in počasi imam občutek, da nisem več sama za vse. Pa seveda se kdaj kje pogleda čez prste pa kdaj za kako res dobro opravljeno delo poleg pohvale podeli še nekaj točk. Samo tega ne sme biti preveč, ker potem niso več toliko vredne.

 

Pa ko si brišeta minute morata vseskozi računati in moram reči, da zelo gospodarno ravnata z minutami, nikakor si jih ne upata vseh izrabiti. Kako je pri vas?

Ni da ni

En dogodek, dva rojstna dneva, ena migrena in en koncert. Danes pa sem si po vsem tem privoščila supertruper masažo.
Če pogledam nazaj je bilo vse skupaj super. Tudi gospa na M. je bila v kali zadušena in se ni razvila do onemoglosti.
Kar se tiče dogodka, bodo starši navdušenih pobalinov kaj več povedali, oziroma so že :). Naša umetnica je bila zadovoljna, vendar ni pokazala kakega večjega navdušenja, je bila seveda med mlajšimi člani in po pravici še nismo imeli časa za pobiranje vtisov. Njen oče - Manimejker je bil navdušen. Mi je pa na koncertu priznal, da bo odslej malo bolj gospodaren s svojim "prostim" časom.

En rojstni dan sva starša prešpricala in upam, da so naju otroci dostojno zastopali in da bo darilo uporabno :).

 Drugi rojstni dan pa je bil od moje najljubše nečakinje, ki je praznovala že 12. rojstni dan. In kot se za tako veliko punco spodobi, je prevzela celotno motivacijo in organizacijo otrok v svoje roke. Tako da smo starši mleli hrano in najrazličnejše teme :). 

Koncert je bil energičen. Punca ima res veliko energije. Mi je bilo pa hecno, da sem na koncertu in vidim na oder brez, da se neprestano dvigam na prste. Same babe in sem ter tja kak par. Manimejker je rekel, da se počuti velik.

 Masaža pa je bila nadvse sproščujoča in medtem, ko tole pišem se skušam držati navodil maserke (moje drage sestrične) o pokončnem sedenju, pa mi nikakor ne uspe, ker sem vsa razrahljana.
Lep začetek tedna vsem skupaj!

Slabokrvnost ni zame :)

Pa sej se spomnite kako sem se izgovarjala, da sem slabokrvna pa utrujena pa depresivna pa...
No zdravnik mi je predpisal retafer, dve tableti na dan in to je to. No po kakih 4 mesecih jemanja ni bilo bistveno bolje, želodec me je bolel od tablet, da še hitrejše prebave niti ne omenjam. Počutje ni bilo nič boljše.  Ker pa imam okoli sebe razne alternativce in zdravstvene raziskovalce, mi je Miss Retro priporočila tale sprejček. Bojda je B12 dostikrat odgovoren za slabo absorpcijo železa iz prebavil. Prav tako njegovo pomanjkanje povezujejo z raznimi depresijami, paničnimi napadi in tudi pri migrenah zna nagajat skupaj z ostalimi B vitamini. Sama sem naletela še na tole železo, ki je sicer samoplačniško in v prosti prodaji, vendar mi ni povzročalo nobenih težav.
Torej kombinacija železa,  B12 in seveda še eko sokov z eko Chio semeni (ostali B vitamini) sem v slabih dveh mesecih prilezla do vrednosti 136 hemoglobina in 18,6 železa, kar ne pomnim, da bi kdaj prej imela.

Zelo sem zadovoljna, zdaj pa res sam še po nove supergice, ( nisem jih še izbrala) pol pa trening hitrosti.:)

Phhhh

Zadnjič nekaj tarnam Manimejkerju v zvezi z nekim naročilom in kje jaz najdem take ljudi. Pa me gladko malo zavrne : "Taki so vsi naročniki!” Malo sem se zamislila in potem me je prešinilo:"Res je!".
Ljudje, ki imajo zelo slabo predstavljivost si najemajo oblikovalce, arhitekte, stiliste ali pač neke svetovalce in jim hkrati tako solijo pamet, da na koncu, ko le ti popustijo naročnikom, z zmazkom ni nihče zadovoljen.
Res se mi je že zgodilo. Pa ne samo enkrat. Ljudje mislijo, da imajo nore ideje in se jim zdi (v mojem primeru) čist preprosto, da če znaš šivat, uletiš v trgovino z blagom, kupiš blago, ukrojiš in ulalal imaš fantastično obleko - Noup.  Tem istim ljudem,  bi se zagotovo že zataknilo pri skici. Pa tudi iz dvo-dimenzionalnega prostora v tri  ni najlažje. Sploh pa se zaplete pri blagu,  ponavadi ni take barve v takem materialu kot bi hoteli. Pa tudi povprečen človek nima manekenske postave in ima sigurno kako pomankljivost, ki jo želi skriti.
 Sej vem da Berni zdaj misli, da je ona na paleti, ampak pišem čist zaradi nekih drugih naročil. Hotela sem povedat, da če grem k zobozdravniku, mu najverjetneje ne pametujem kako naj mi zaplombira zob in mu zaupam, da bo naredil tako, da bo zame in za moje zobe najbolje. Enako pričakujem tudi od ostalega zdravstvenega osebja in od mehanika, ki mi popravlja avto,  od odvetnika, ki mi piše tožbo, od učiteljic, ki mi učijo otroke,  mogoče sem kdaj pametna na treningu plezanja, ampak večinoma, če nekoga prosim za nek nasvet, ga skušam poslušati in ga ne silim, da dela tako kot jaz želim, le zato ker sem jaz plačnik.
No, pa sem se malo spihala. Meni je lažje, vam pa najbrž n'č jasno.
Pa naj vas sonce greje tudi čez teden.

Risanje

Jah to, da sem kot mala rada risal najbrž ni skrivnost. Tam nekje pred šolo se spomnim, da sem imela najrajši debele flomastre, s katerimi sem prerisovala Disneyjeve junake do onemoglosti. Naj verjetneje jih je imel oče celo pisarno :). Kasneje tam v 7. ali 8. razredu nas je učitelj za likovno vzgojo, vzpodbujal k preizkusu na srednjo oblikovno,vendar sem jaz klonila. Fanta v razredu, sta se mi zdela mnogo boljša, sama sem se ustavila v prerisovalni fazi. Nisem si upala ničesar narisati, ne da bi zares kje videla narisano:(. Pa sem šla na gimnazijo :). Seveda sem kasneje opravljala risarske tečaje in delal sprejemne (risarske) na dva različna faksa in še kasneje pa sem si prislužila lepo oceno prav iz risanja, a o tem  sem že pisala. Jaz verjamem, da za risanje ni potreben le talent, ampak veliko, veliko vaje in pa samozavest. Slednja je meni nagajala.
Doma imam dve mali likovnici. Mogoče zato, ker bojda največ vzgajamo z zgledom. :) Ali pa so le  geni. Saj ni važno, obe sta zgodaj kazali veliko zanimanje za risanje in nikoli ju nisem učila risat. Vedno pa smo si vzeli čas za pregledovanje risbic in od nekdaj si v kotiček lepim njune risbice (letno menjam).

 Mislim, da si je starejša zaželela knjigo o risanju in jo naročila babici. Tako za študije risanje, vendar le za otroke in mala lumpa se dostikrat direkt iz postelje prestavi za mizo in še preden ji pripravim zajtrk, prinese jutranjo študijo.

Ko pa sem ji omenila, da bova naredila eno mapo za na akademijo jih je naštepala kot nora.

 Moj strah, da se bosta punci ustavile le pri prerisovanju je odveč. Saj mala tako le naštudira neko žival in potem jo riše in riše v najrazličnejših pozah. Večja ima sicer malo več težav, ker je mala hitreje zadovoljna s svojim izdelkom (predvsem nikoli ne uporablja radirke), vendar mislim, da ji konkurenca dobro dene. Meni pa tudi. :)
 Aja, pa risbic imamo toliko, da če bi imeli kamin, bi nam bilo vedno toplo. :)))

Sočenje

A je sploh še kdo, ki tega ne dela?
Tale je sploh spešel, ker je iz pravega zelenega zabojčka.  Če me pa to ne spravi k sebi, pa ne vem kaj me bo. :)
Notri je tudi pesa in sok je naravnost odličen, sama sebi ne morem verjet, da ga z užitkom spijem!
Crkljiv vikend, moj bo delaven!

Oh, ja...

Vedno znova pozabljam kako je s šivanjem in z blagom. Osnova se nikoli ne začne pri skici, vsaj v realnosti ne. Seveda lahko narišeš supertruper stvar, lahko  tudi potiskaš blago v svojem vzorcu, sam prve moraš najti osnovni material. Saj se spomnite mojih poletnih kiklc. Dobre so bile zaradi ekstremno supertruper Kenzo bombaža. Ni da bi človek kupoval poceni material, ker potem dobi poceni robo. Moja zimska kiklca, se je po prvem pranju ali  pa že ob prvem nošenju, tako zmuckala, kot da bi jo nosila tri sezone in ne dvakrat. Ne kupim več materiala, ki mi je že v trgovini sumljiv. Ampak res ne!
Tako se tudi zatakne, ko najdeš nek material, ki super ustreza tvoji zamisli in ideji, žal pa ga zaloga trgovine ne premore v dovolj veliki količini in nastane nova omejitev. Preden se sploh lotim popravljanja osnovne zamisli, sem tokrat vprašala v trgovini, kaj mi sploh lahko ponudijo v taki količini, ponudba je skromna, ampak sem nekaj našla. Seveda pa je snovanje neke zamisli vedno tudi finančno omejeno. Najbolje je, da veste koliko. Drugače se vam lahko zgodi tako kot meni. V fazi pred nabavo materialov in v delovnem zagonu izvem, da je budget tako nizek, da tudi če sama naredim povsem zastonj, ne pridem skozi. Kljub poplavi poceni tekstilnih izdelkov, ne najdem tako poceni izdelkov, da bi čez prišla z budgetom namenjenim za projekt. V prevodu: Če odmislim nabavo materiala in izdelovanje po zamisli, bi še vedno težko našla, tako poceni izdelke, da bi jih podala kot stilno podobo. Pri tem,  jaz ostanem brez ficka v žepu, kvečemu s praznim tankom in zapravljenimi urami dela .

Vir slike: http://www.facebook.com/photo.php?fbid=321866967839739&set=a.166672123359225.45101.100000493141297&type=1&theater