Tekaška filozofiranja

Veliko novega, pa bolj malo za objavit. Pa to ne pomeni, da samo notri ždim, le dnevi se krajšajo in mi še hitreje tečejo. Manjka mi pustolovščin, tistih zabavnih.
Zagotovo pridejo, večina časa pa je kljub temu usmerjena k šivanju in tekaškim pripravam. Kljub temu da mi crkuje telefon (pa sej je kar dolgo zdržal), vedno znova preverjam katero novo tekaško uro bi imela in se mi sploh ne da ukvarjat z nakupom novega telefona. Telefon me zanima le kadar se da povezat z merilnikom srčnih utripov...  No pa sej bistvo bojda ni v opremi, ampak v glavi.
Bomo videli.

Med teki po PST ju sem razmišljala o vodi. Sama namreč nikoli ne nosim s seboj na trening nobene opreme, razen ključev in ure. Poleti grem vedno čez Rožnik kjer se tudi napojim, ob drugih letnih časih pa navadno niti ne občutim žeje. Vendar, ko se teki podaljšajo temu niti ni več tako. No seveda sem zdržala brez vode, ampak če bi bila pa kaka pipica na poti, bi si pa z veseljem omočila usta.

Manimejker je imel to leto hude priprave, tekel je v New York-u in Portlandu, pa iz centra Ljubljane v Podgorico :). O razdaljah raje ne-bi, sliši se pa dobro. Mi je bilo pa zanimivo, ko je iz Portlanda prinesel zloženko, kjer so v hotelu ponujali različne tekaške proge, speljane skozi parke in naravo v različnih dolžinah. Super! Sej vem da je v današnji dobi možno s pomočjo gps-a vse to izvest  v lastni režiji, ampak jaz bi se z velikim veseljem podala na kako lokalno tekaško progo.
Tudi Ljubljana bi lahko ponudila kaj podobnega. PST v kombinaciji s Tivolijem, Mostecem, Golovcem..., mislim, da je Urban Praprotnik že razmišljal o nečem podobnem. V smislu, da bi turistom predstavili prijazne tekaške poti.
 Ampak nekaj se mi zdi še bolj pomembno, še nekaj kar bi doprineslo tako tujim turistom tekačem, kot tudi ostalim stalnim obiskovalcem teh tekaških, sprehajalnih poti. Vsaj dve, tri pipe s pitno vodo. Sej ne, da bi jo zdaj postavljali na vrhu Golovca, ampak nekje na PST-ju, kjer je v bližini že vodovod, npr. Murgle, Jarše...  Meni se zdi ideja izvedljiva in ne prevelik finančni zalogaj, čeprav dandanes je vse, prevelik finančni zalogaj.

Sem pa danes odtekla še svojih najhitrejših 12 in še malo km, na povsem  domačem terenu. Le gel mi je delal malce težav (pa Manimejker, ki me je neuspešno :) prehiteval),  upam da bo drug teden bolje. 

Pot ob žici, petič

Teden je minil kot bi mignil. Glede na tri dni vegetacije ob migreni, to ni nič čudnega :( .  V času ko naj bi počivala in se filala s testeninami, oziroma OH, sem res da počivala, ampak tudi bruhala. V petek, ko se mi je glavobol po 12 h urah zopet pojavil, me je pa malo panika grabila. Miss Retro mi je zamešala odličen sokec z ingverjem, vmes sem seveda pogoltnila še painkiller in odšla domov  v sivkino kopel in nato v posteljo prepričana, da se zjutraj zbudim o.k.  Zbudila sem se povsem trda. Vsi so še spali in privoščila sem si malo joge in začela s tekaškim zajtrkom.
Strah in trema glede na situacijo sta bila upravičena in res sem se bala, da me bo zvilo nekje na poti.  Ninjo št. 2 sem prosila za gel, ker glede na situacijo nisem imela čas za pripravo na tekmo in sem v zadnjem trenutku koordinirala. Gužva je bila nepopisna in vrsta neskončna. Postavili smo se povsem zadaj. Hitra domena je bila, da jaz narekujem tempo in sicer po ravnini 5.30 do klanca, nato pa: "Tišat kokr gre!".

Zaradi gužve se je plan porušil že na prvem kilometru in vijugali smo vse do vznožja Golovca. Tu naletim  na znanca Olimpijca ( 4 x 100 m), ki se ravno povleče na stran. Nekdo iz ekipe je imel najverjetneje težave. No, vsaj šprinterje smo prehiteli :). Končno voda in iztisnem gelček, pa takoj tek naprej. Gužva! Spet se malo potožim, tokrat glasno, če ne bi morda hodeči hodili po eni strani, da je kaj prostora za tiste, ki bi tekli. Gospa iz ekipe Helene Žigon me miri, da je pot še dolga in nima smisla biti živčen. Živčna nisem bila. Če je zakaj migrena dobra, je pa za moj prag tolerance, ki ga vedno uspešno nastavi na ničlo.  Gospem itak svaka čast, če bom jaz pri njihovih letih še tekla tek trojk, bom hodila direkt tam, kjer bom hotla :) .  Tako ali tako ni bilo namenjeno njim. Dragi so rekreativci, vsi veste, da smo si ljudje različni. Nekaterim je to le druženje, nekaterim je druženje z športom,  nekaterim  pa je tekma, tekma. Meni osebno je to prijetno druženje s preverjanjem pripravljenosti in kadar mi ( v tem primeru nam) uspe izboljšati rezultat, od prejšnjega leta je to le še češnja na vrhu smetane. Ljudje smo različni in priznam, imam neko tekmovalnost v sebi, ni tista na živo ali mrtvo,  ampak če se trudim z nekimi treningi, se mi zdi edina smiselnost nek rezultat. Ta rezultat pa je za mene v številkah. Pot na Golovec pač ni široka, sam ni pa stezica, tako da ne vidim potrebe, da jih po 6 v vrsti hodi v lahkotni debati in da morajo tisti, ki si želijo teči skakati po jarkih, da lahko tečejo. Tu je seveda tudi naša napaka, da nismo šli v vrsto in začeli s hitrejšimi tekači. Kar je po eni strani tudi šola za nas.  Uglavnem v klanec ni bilo samo vijuganje, ampak precej skakanja v jarke in res počasen tempo, čeprav v danem trenutku se mi ni zdelo tako počasi. Vročina je pod drevesi malo popustila, a žeje je bila ogromna. Vodo smo zajemali kar iz lavorjev, jutri bo zagotovo zopet razcvet herpesov. Klanec navzdol sem spustila  a  Manimejker naju je z bratom hotel upočasniti, v smislu, naj se šparava  za ravnino. Ha, meni je bilo kristalno jasno, da midva z bratom tam ne bova nič pridobila, ker sva oba,  zelo občutljiva na vročino. Edino Manimejker jo v naši družini res dobro prenaša. In ko pridemo na ravnino, Manimejker kar poskoči, midva z bratom pa capljava za njim. Dober kilometer do cilja  me zaštiha nekje v žlički, mogoče želodec, ni bila prepona, ne da mi dihat. Vstavim se. Dvigujem in spuščam roke, zraven pa globoko diham, medtem, ko me Manimejker vspodbuja kot nadležna muha. Stisnem zobe in komaj premikam noge. Zadnje metre se primemo za roke in celo prehitevamo v ciljnem klancu. Stop. Ura se vstavi na 1:19:02.

 Z bratom poiščeva senco in vodo, Manimejkerja izgubiva. Brat se sesede, ampak na srečo ne zleze skupaj, je pa popolnoma tiho. Jasno mi je, da je šel do konca, koliko do konca zvem kasneje. Priskrbim nama pomaranče in banane in počasi prihaja k sebi. Jaz čutim ponovno žulje na nogah  (enako kot na Kraškem)in še odlepljen podplat copata.  Res rabim nove superge! Drugače pa sem zadovoljna in bolečina je odšla. Počutje je super.
 Doma ugotovim, da je to naš 5. tek  Pot ob Žici in tudi najhitrejši, čeprav le za 31 sekund hitrejši od dosedanjega najhitrejšega. Tudi to je nekaj.  Po kasnejši natančnejši analizi ugotovimo, da se je najbolj skuril brat, ki se mu je na koncu dvignil pulz na 193, pa res ni več rosno mlad.
Drugo leto moramo prej v vrsto,  da bodo klanci hitrejši, pa da vidimo za kolk sekund bo to ;).
Aja, fanta sta popoldne počivala z glavoboli, jaz pa sem se končno počutila živo. Včasih mi res ni jasno, kako deluje naše telo, predvsem pa moje.

Ljubljana teče

Včeraj sem imela en daljši tek, naj bi bil tempo tek.

Težko je sestavit daljši tek, brez  semaforjev in drugih podobnih motečih elementov. Če pa tekaš po Rožniku, so pa vzponi, sicer mali, vendar težko držiš en in isti tempo. Vsaj mene klanci precej bremzajo. Tekla sem začetek Jesenkovi poti, pa mimo skakalnic do Mosteca.

 Tu sem ujela tri fante in nekaj metrov tekla z njimi. Ko pa so se začeli pogovarjati o sobotnem teku na Šmarno goro, sem v trenutku stopila na bremzo. Takrat sem tudi opazila, da imajo vsi tiste kratke tekaške hlače in da najbrž niso glih joggerji, vglavnem PREHITRI. Nadaljevala sem do Koseškega bajerja in potem na PST. Kle pa ŠOK.
Že v Tivoliju in na Rožniku je bilo veliko skupin tekačev, ampak PST je bil preplavljen z njimi. Tudi če sem bila mogoče že malo utrujena, si niti pomisliti nisem upala, da bi upočasnila tek, kaj šele prenehala. Pomoje,  sem srečala vsega 5 ljudi, ki niso tekli. Od tega sta bile dve visoko noseči in drugi trije ostareli sprehajalci psov. Tako da gužva bo in jaz bom tam.
Kako gre pa vam?

Lj 1/2 Maraton

No pa sem se prijavila. Malo je trajalo, sploh ker nisem verjela, da bom lahko v taki vročini sploh začela trenirat. Pa sem!
Dva dni sem se matrala z vzponom na Rožnik. Včeraj pa sem štartala bolj pozno in sem tekla po asfaltu. Ni bistvene razlike. Hosta na Rožniku ni hladna, asfalt pa zvečer kar puhti. Bistven nasvet,  ki vam ga lahko ponudim je,  da naj bodo hlače čim krajše in iz lahkega materiala. Enako velja za majico, ki naj bo  brez rokavov. Nujno, pa potrebujete še nek trak za brisanje potu, saj na semaforju, ko se ustaviš ali tečeš na mestu, te zalije pot direkt v oči in če nimaš bombažne majce, se nimaš kam obrisat.:)
Trenutno sem res počasna. Tolažim se, da so to težke razmere in da v teh razmerah se vse šteje dvojno.:)

Med tekom sem premlevala globoke misli,  ki sledijo v naslednjih zapisih.

Stanovanje

Zopet je na voljo (zdajšni najemniki so kupili svojega).
Najemnina je 650€ in stoški so okoli 150€.

 
Slikice in ostali podatki pa tukaj.

Tišina in glasba

Na Kongresnem trgu.

Morda pa se najde več posluha za "kulturo" v Ljubljani!

Dunajski kristali

Kompleks oz. naselje mi zgleda prav simpatično in lušno. Sigurno dejstvo, da sem doma iz bližnje okolice doprinese k mnenju, sam tale "spomenik" mi pa ni nič jasen! A morda ve kdo kaj več o tem?

Pohvala

Da ne bom sam kritike stresala na blogu. Bo danes ena pohvala padla.

Starejša Lumpa ima ob sredah glasbeno pripravnico in navadno gremo tja vse tri. Starejšo oddam in druženje se nadaljuje z mlajšo lumpo in njeno sovrtičkarko, katere brat  je prav tako na glasbeni pripravnici. No tokrat nismo odšle na krof in klepet, ampak nas je ata sovrtičkarke odpeljal v svojo službo. :)  V filharmonijo. Pokazal nam je več vrst tolkal. Punci sta supertruper uživali in razbijali, meni pa je seveda žal, da nisem imela s seboj fotoaparata.  Ne vem če sem že kdaj videla tako velik ksilofon. Vibrafon sem zagotovo videla prvič. Punci sta večino glasbil zelo glasno preizkusili. Od zvoncev, činel, tamburinov, bobnov, piščalk in še kaj.  Torej poučno, tudi zame glasbenega aberveznika.
V vsej tej zabavi sem pozabila, da imam prazno Urbano. Na avtobusu sem vseeno poskusila. Ne vem kaj sem mislila, morda da mi jo je kateri dobri mož napolnil. Nič. Kaj pa zdaj?
Šofer me je  prijazno vprašal : "Imate mobitel gospa?"
"Ja?" malce nerodno.
"Potem boste pa z mobitelom plačala."
Meni pa res nerodno:" Ampak ne znam."
Šofer lepo prestavi v prvo, speljemo in mi daje navodila: "Vtipkate 1889, pa stisnete tisti zelen gumb, da kliče! No, a kliče?"
" Kliče. Kaj pa zdaj?"
Šofer,  prestavlja, daje smerokaz in počasi zavira : "Zdaj pa pristavite anteno telefona zraven avtomata. In zdaj boste dobila sporočilo o plačilu vožnje. Če pa boste želela prestopit... "
"Ne, samo tri postaje se peljem. Najlepša hvala za prijaznost!" ga prekinem in poiščeva še zadnji prosti sedež.
To pa je bilo sila prijazno. In ja, res mi je bilo nerodno. Ta novodobna tehnika mi načeloma ni tuja, sam avtobusi so mi:).

Med oblaki

Že navsezgodaj  sem dojela, da sem povsem nezrela oseba po kriteriju FRIŠNE :).

Potem sem nekaj časa prelagala papirje, o katerih trenutno ne želim govorit in zraven resnično razmišljala o zrelosti in nezrelosti sebe.
Hmmmm, ne vem če sem nezrela, vsekakor se kdaj za kaj počutim zrela. Spet drugič še povsem zelena. Navadna tudi nisem. Težko bi rekla, da sem posebna, mogoče le nenavadna, morda sem le malce drugačna, vsekakor se sebi zdim bolj prizemljena od večine iz svoje okolice, kljub temu da veljam za sanjača...

Spet pada sneg in ojojoj naš avto je edini v celi ulici na napačni strani ceste. To ni dober znak. V mestu je navada, da se za gumo takih avtomobilov rada skrije lisička. To lovec brez denarja težko užene.
Ob nedeljah je pri nas nemogoče pravilno parkirat, ker se v Tivoliju zmeraj kaj godi. Manimejker pa je zjutraj pozabil prestaviti avtomobil.
No lisičke ni, prav tako tudi ni pravilnega parkirnega prostora. Zapeljem malo globlje v Šiško, saj moram še na pošto po paket. Navadno se tja odpravim peš. Ampak če se že vozim v krogih, morda vmes še kaj opravim.
Prve skočim v trgovino. Ne vem če veste, vendar v Šiški obstajajo še take lokalne trgovine kot iz časov komunizma, kjer ni da ni in če je, tega nočeš. Trgovine so sicer "sosedove", roba pa nimam pojma od kod je. Najraje v njih prodajajo skisano mleko, pa čeprav v embalaži kratkotrajnega navadnega mleka. Bela čokolada se skriva v škatli navadne čokolade. Oziroma postane rjava, ko podrajsaš z nje vrhnji beli del, lešniki pa so malo žerki. Žemlje so trde direkt iz pečice in po peti uri je nemogoče dobiti katerikoli nepakiran kruh. Morda imajo kako akcijo pred peto uro za katero jaz ne vem. Navadno zato NE kupujem v teh trgovinah.
Danes pa sem se le odpravila. Sandra mislim, da sem zašla v tvojo lokalno trgovino. Stojim v vrsti in gledam prodajalko, kako trga vrečke za enkratno uporabo. Tko, ene tri na vsako stranko. Pred mano stranka s tremi takimi vrečkami in sadjem v njih in na četrti samo tri nalepke od prejšnjih treh. Kaj takega še nisem videla! Prodajalka ji nabaše še tri dodatne, v katere spravi še cigarete,  mleko in sadje. Tista z nalepkami pa roma v smeti. In tko stranka za stranko. Le jaz, lokalni čudak, stojim s svojo blagovno vrečko in pustim tiste tri boge vrečke tam. Verjetno sem tudi edina, ki ni kupila cigaret. Obstaja posebna vrsta od spredaj, torej za prodajalko, ki fehta prodajalko za cigarete mimo vrste in katerim moraš ti, kot naslednja stranka odobrit nakup. Svašta!
Počutim se osveščeno in povsem nemočno:(.
Zdaj pa še na pošto. Če se pa človek kje načaka, je pa to sigurno pošta. Tri okenca, pet delavcev pa sam pri enem, stranka 15 minut stoji. Tud jaz sem bla vsaj 10 minut za en paket in 20 znamk. Prve mi je dala 2 znamki, pa sem ponovila in povdarila 20. Pol mi je dala pa dva kompleta samolepljivih po 12 pa še 4. Med glasnim štetjem ugotovi, da se je zmotila, pa mi da paket 12 pa 4, pa pol 4 nazaj, pa trikrat šteje in  jih da na novo 8. Men se je kr smejalo. Preden je vse skupaj popravila na računalniku je trajal vsaj 10, če ne 15 minut. Noro!
Tukaj bi lahko bila zgrožena, pa sem navajena in se mi samo smeji!
Na poti do avtomobila, grem mimo pekarne in stopim notri po slanike in marmeladne rogljičke za lumpe. Prodajalka me prijazno pozdravi in ogovori. Nič jo ne razumem. Povem ji kaj bi in skrbno mi vse zapakira v dve vrečki za enkratno uporabo. Seveda jo skušam pregovoriti, da vrečk ne potrebujem. Vendar je vse zaman, ona velikodušno pakira vrečke. Vprašam jo koliko sem dolžna in odgovora čisto nič ne razumem.  Smejim se! Pa kje sem jaz? V blagajno pa tudi ni nič vtipkala. Ponudim ji 5 evrov, kar bi v tej lokalni pekarni moralo zadostovati vsaj za 5 vrečk.  V mestu se ti to težko zgodi. Vrnila mi je 3,5 evra. No vsaj občutek za vrednost imam:). Govori sicer slovensko, vendar z zelo močnim naglasom, kar sem ujela pri naslednji stranki:).
Počutim se kot turist.

Torej zrela, nezrela, navadna, posebna, čudna, kakrkoli že, vsekakor se mi včasih dogajajo nenavadne reči in ob takih dneh sem zadovoljna, da sem nezrela in vesela...

Bleščičasto

V planu smo imeli dopoldansko sankanje, pa smo ga zaradi slabega zdravstvenega stanja izpustili. Vse tri kašljamo kot stare kadilke:(.
Smo pa zato delale čestitke. Ja bleščičaste, z bleščicami in z bleščičastimi snežinkami:).

Glede na snežne razmere je bil snežak, med pogostejšimi motivi.

Nastala jih je dobra polovica in niti ena ni brez svetlečih dodatkov:).

Popoldne pa smo se le odpravili na Miklavžev sprevod.

Parklmobil:).

Bleščeča se Ljubljana.

Tortice smo si pa kar domov odnesli, saj je bilo povsod  vse polno..

Trmasta...

V soboto smo bili na Lumpi teku. Tekla je najmlajša lumpa. Tako se je zagnala, kot da bi šlo za življenje! Komaj smo oddali otroke, saj je bil najtežji del, otroke oddati na start. Treba se je bilo prebiti čez živi zid zaščitniških staršev. Super prireditev. Otroci so uživali.

V nedeljo, pa se je naredilo božansko tekaško vreme. Toliko tekačev Ljubljana še ni videla na kupu. Manimajker je rekel, da bo tekel na rezultat in se postavil v boks pod 2 uri. Moja so-triatlonka se je tudi postavila bolj spredaj. Dva kroga namreč nista mala šala:). Ninje pa pred startom sploh nisem zasledila, kakor vem si je zadal, da bo tekel na zajčke za čas 3.30. Zajčki so tisti z balončki. Noro!

Z Miss 10 par of Camper in Miss Deha:), smo v zadnjih vrstah s smehom preganjale nervozo. Ena izmed niju je bila prvič na startu 21 km. Druga pa je dejala, da je povsem slabo pripravljena. Startale smo z 9 minutnim zamikom. Ker se je meni pokvarila tekaška ura sem vzela navadno in vklopila štoparico. Ideja je bila, da tečemo konstantno 6 minut na km. Punci sta se bali, da je tempo prehiter, vendar sem bila prepričana, da je pravi za tek okoli 2 uri in da to sigurno zmoreta:), ne pa jaz:(. Nekje v Rožni dolini sem ugotovila, da imam švic majico preveč. Slekla sem se, kar med tekom. Požela sem seveda striptiz aplavz. Vzdušje je bilo fenomenalno. Vsi so navijali, mnogo nas je prepoznala, zdaj eno, zdaj drugo. Ugotovile smo, da vedno ko nas kdo prepozna, nevarno pospešimo. Hitro sem se zadihala. Mislim, da že nekje pri preoblačenju. Miss Deha je držala tempo, medtem ko sem jaz začela popuščati. Ni hotela naprej, strah jo je bilo, da jo bo kasneje zvilo. Vendar po lahkotnosti njenega teka je bilo jasno, da je nabita z energijo. Končno se je odlepila.
Mene je zmanjkalo na 5 km.

Groza! Pa sej vem, da sem trmasta, morala bi iti na 10km. 10 km je namreč razdalja, ki jo lahko pretečem samo s trmo, ne pa 21km. 10 par of Camper je vztrajala ob meni, čeprav sem jo vidno vlekla nazaj. Težko mi je bilo. Najraje bi se obrnila proti domu. Pa kako bom pretekla še 16 km, če mam že zdaj vsega dosti. Ne boli me ne vranica, ne noge, samo slabo mi je in malo mi piska v ušesih. Sej vem odklopit moram glavo. Ne morem, gužva je. Komaj prepričam Miss 10 par of..., da bo meni lažje, če bom sama. Zapusti me še druga so-tekačica.
Odklopim glavo, mislim na dihanje, pozabim na km in avtomatično premikam noge. Pri Mercatorju v Šiški se zavem, da moramo še na Ježico, kjer me čaka najljubša nečakinja in nečak ter ostalo sorodstvo. Najraje bi hodila, pa je toliko navijačev, za katere smo junaki, ali pa bedaki in nimam face začeti hoditi. Pri mlekarnah me dohitijo Gazele. WoW! Vsakič znova me impresionirajo z lakotnostjo gibanja in ne navsezadnje s hitrostjo teka. Trener iz kombija mi pokaže palec obrnjen navzgor in pravi " Gut!", " Dobar!". Nasmejim se in spet malo pospešim. Res, kako malo je treba! Bližam se Glinškovi pl. in vsi veselo vriskajo. Opazim, da sta pred menoj dve odlični pol-maratonki Helena Žigon (82) s kolegico Kazimiro Lužnik (76), neverjetni sta. Na Ježici zagledam svoje in solze mi stopijo v oči.


Nečakinja priteče za menoj in sprašuje po Manimejkerju, ki pa je sigurno že kak kilometer pred menoj. Dunajska ravnina je zame grozna. Poznam vsak njen kotiček. Miljonkrat sem jo prekolesarila, malo manjkrat pretekla in kar nekajkrat prehodila. Vleče se! Noge postajajo trde. Valjda, morala bi biti že na cilju jaz se pa še majem po Dunajski. Ogovori me dekle, ki sva se spoznali prejšnji vikend v mestu. Poznam namreč njenega moža. Pravi, da ima hudo krizo, da se ji vleče od 7 km. Skupaj malo pokramljava o tekaških izkušnjah in metri hitreje tečejo. Tik pred koncem se hoče zaustavi, pa ji ne dovolim: "Hitreje bo konec, če tečeva.". V cilj prideva skupaj. Ena drugi sva hvaležni za vzpodbudo na zadnjih kilometrih.

Moje punce so že v cilju. Vesele seveda. Tudi jaz sem vesela. Manimejker je bil srečen, saj je tekel pod 2 uri in je že huronsko lačen! Moški! Jaz sem prav tako zadovoljna. Kdo bi si mislil, da sem tako trmasta:). Glede na to, da je bilo res veliko tekačev je bilo pa tudi ekstremno veliko navijačev. Takih pravih vspodbudnih navijačev. Super je bilo. Komaj čakam naslednjega! Ha, ha, ha.

Maratonca sta pritekla v cilj s časoma 3:37 in 3:43. Ninja je komaj kaj povedal, medtem, ko je Jeklenka še kr blebetala.
Nora sta!

Ljubljana

Prijetno kofetkanje.

Danes pa v Pomf-a, baje na najboljše ocvrte kalamare v Ljubljani:)!