Spet vikend

Teden zbeži kot bi mignil, vikend pa tudi ne čaka. Praznovanja se kar vrstijo. Tokrat sta bila dva na isti dan in oba precej zabavna. Prvega sem žal izpustila, zaradi priprav na drugega. Ta je bil v znamenju Harryja Potterja.
Hedwig smo si sposodili od nečaka. Slatan je končno dobil svoje ogrinjalo. Hermiona je dobila svojo različico Džuno in jaz sem postala oboževalka Slatana Sharmerja ali gospa Weasley.

Zabava je bila super-truper pravljično organizirana na sami Bradavičarki, če verjamete.

 Prve so otroci preizkusili klobuk izbruh. Tole je sicer Hedwig, ki se ni dala motiti, da klobuk ni za sove :).

Nato so imeli učne ure letenja.

Z gospo Ochrowt so presajali Mandragore.

 Hagrid je pravil zgodbe o zmajih. Najdaljšo učno uro pa je imel Raws in sicer o čudežnih napojih.

 Torte so bile prav tako v znamenju teme. Čudovita sova, zlati zviz in čarovniški cake-popsi :)

Hedwig se baše s klobuki.

Da pa ne boste mislili, da hodim samo po rojstnih dnevih sem se prijavila na spomladansko polovičko na Dunaju, da bom imela motivacijo za zimsko tekanje. Res je, da se zgodaj stemni in da po temi ni najbolj prijetno tekati sam. Zato sem toliko bolj vesela, da obstajajo dekleta s podobnimi željami. Miss Deha se mi je ta teden pridružila na popoldanskem teku po Rožniku in v zadnjem trenutku se nama je pridružila še tekačica z lučko (midve sva jo pozabile). In prav lušno je bilo.
 V petek sem bila kar pošteno utrujena, saj se je naš inštruktor plezanja odločil, da nam bo okrepil stabilizatorje (celotne trebušne mišice), bojda je to pot do napredka.  Mogoče bom imela pa na stara leta raven trebušček :))). Vaje  res niso od muh in po pravici, sem upala, da bo Jeklenka odpovedal petkov "Čvek tek". Malo pred 20h pa je pozvonila in bila že dobro ogreta, saj je pritekla iz Rakovnika do centra. Obula sem superge, vzela lučko in stekli sva v temo. Tekli sva okoli Rožnika in edino kar se spomnim je, da je bilo na kolesarski stezi na Večni poti tema, z veliko začetnico. Kilometri so tekli in sploh nisva uspeli vsega prečvekat. Domov sem se vrnila z bistveno več energije, kot sem jo imela pred tekom. Tako da upam, da nadaljujemo v tem tempu, ker zima bo še dolga. :)

The Day After

Strategij je bilo veliko. Moj gel sponzor (neuradni ) mi je celo izračunal, da lahko tečem 1:55 pa če malo zafrknem sem še vedno pod 2 uri. Ja sam kaj, ko nisem navajena tiščat. Ko se pogovarjam s fanti (izjema je Manimejker) je tako, da tečejo že z užitkom na treningih,  sam na tekmi pa ni duha in ne sluha o užitku, ampak je treba tišat.
Del strategije je bil tudi, da na četrtkovem plezalnem treningu ne pretiravamo z vajami (prejšnji teden sem bila še v nedeljo vsa muskelfibrasta) in da tečem konstantni tempo, nekje 5,5 minute na kilometer in sem noter pod dve uri.
V četrtek sem že letela po številke in si ogledovala zimske tekaške hlače. A na sejmu ni bilo prave ponudbe. Zato sem v petek zavila še v Intersport in cincala med takimi z vetrno zaščito in pajkicami ki so le malo kosmatene. Mene navadno zebe v stegna. Po priporočilu sponzorja (neuradnega) :). sem vzela udobnejše kosmatene. Nikakor nisem verjela, da bo snežilo. Na otroških tekih je bilo prav lušno, no preden so tekli tisti od 5. razreda dalje. Ker njih je pa zalilo, popolnoma!
Popoldne sem si zašila še bleščičasto krilce. V planu je bila kar nekaj časa, pa ni bilo prave motivacije.

Zjutraj, ko sem se zbudila in ugledala snežinke in bele strehe, je bilo najverjetneje prvič v življenju, da se nisem razveselila prvega snega. Takoj zatem priteče Lumpa iz svoje sobe in vriska: "SNEG!"
Snežinke so močno naletavale, skupili so jih tisti na 10km. Za nas je na srečo pojenjalo. Tako sva se z Manimejkerjem zjutraj našemila, dodala še vrečke in odšla proti startu. Na štartu sem tekla ogrevalne kroge z vsemi tekači v coni in klepetala s sotekačico. Štartali smo 5 minut kasneje in prvič sem se zmedla in kasneje pritisnila na urico kot je bil sam štart. The Stroj ti da poleta, vendar sem ga uspešno zadrževala. Pred Filofaksom  so bile prave tri navijačice z muziko in koreografijo in  v tem trenutku sem vedela, da se mi obeta spet en lep tek. Navijačev je bilo ogromno in glede na zimske razmere so bili poskočni in glasni. Vrečka me je prijetno ogrela in hitro sem se jo znebila. V Rožni pa sem odvrgla tudi softshell (poznanemu navijaču). Problem je bil, da me je zopet tiščalo lulat. To je klasika, ne glede kolikokrat grem pred tekom, vedno me tišči na štartu in po prvi vodi sem zavila v grmovje. Aja, nove hlače imajo žepek za gel, tako je ta tokrat ostal na mestu. Krilce pa se je super obneslo, saj je zakrilo mojo zadnjo plat med slačenjem in oblačenjem v grmovju.  Mi je pa vzelo kar nekaj časa, pa še supergice sem si namočila :(. Ampak tempo mi drugače ni padal in v usta sem si potisnila prvo Enervitovo tabletko. Čisto prevelika je, polovico sem jo izpljunila. Vmes je padlo kar nekaj pripomb na kiklico, tudi takih pozitivnih. V resnici je bila tudi na preizkušnji in zdaj ko jo izboljšam, jo bo možno tudi naročiti. Tole je še ena slikca od navijača in blogerja. Hvala Marek!

 Do Mercatorja je šlo gladko, celo gel sem imela in ga tudi iztisnila, brez večjih težav. Bila sem še čisto O.K. Veselo sem mahala Zabojčkarjem, ki so mi prijazno poslali tudi nekaj fotografij. Človek bi rekel, da sem se zabavala.

Mahala sem tudi  Majchi in še komu,  ki sem ga prepoznala. Tu sem tudi pomislila, da morda to ni to, ker mi enostavno ni težko, pa nisem upala reskirati in držala tempo.  Na Ježici sem bojda zamudila domač čaj, pa mi v resnici sploh ne bi pasal, saj je bilo vodnih postaj miljon in prav na vsaki sem spila kak požirek (kar me je tudi stalo kake minute). Samo kaj, ko imam tako rada glavobol zaradi dehidracij in nisem hotela tvegati. Z vstopom na Dunajsko sem pričakovala  tisto klasično prerekanje v glavi. Na tej točki sem ugledala Manimejkerja pred seboj. Večini okoli mene je tempo padal in jasno mi je bilo, da bom Manimejkerja ujela, kajti tudi njemu je tempo padal. Vzela sem še pol tabletke in držala tempo.  Za čuda ni bilo nobenega kreganja same s seboj v stilu:" Kaj mi je tega treba?".  Ampak bolj v smislu: "A  pa res lahko  držim tempo?". Prehitela sem Manimejkerja in mislila sem, da se mi bo zalimal za rit. Ali pa še huje, skušal tekmovati in na koncu ga bom še s tal pobirala. Nič od tega se ni zgodilo! Pustil me je mimo neopaženo. Izpustila sem zadnjo vodo in nadaljevala na Slovensko cesto, kjer sem pospešila. Od nikjer še ni bilo gazel. Torej mi bo uspelo? Presenečena, da imam še toliko rezerve sem "odhitela" v cilj in na tabli je pisalo 2:05.**. Ustavila sem uro in ta je pokazal 1:59:12. Hmm, ampak vklopila sem jo kasneje, koliko? Glede na razmere (mraz) sem tekla še domov, ker me je zeblo in doma še ni bilo nikogar. Soseda me je spustila v hišo in minuto za tem so prišle Lumpe z babico.  Na gsm-ju pa me je že čakal rezultat 1:59:32!  Neprecenljivo. Rekla sem, da bom tekla pod dve uri, pa tudi če le za sekundo pa mi je uspelo celo za 28 sekund :).
 Dvojno zadovoljstvo, osebni rekord, eden izmed izpolnjenih letošnjih ciljev in stresla sem Manimejkerja.
Doma sem samo še zakuhala juho, se stuširala, namazala nogice s kremo, pojedla krožnik juhe in odhitela navijat za prave maratonce. Sem se pa premalo oblekla in sem se kr nazebla. Prvo znano sem ugledale že takoj na začetku in je bila res hitra. Drugi blogerki je bilo pomoje danes malce težje kot lani, ampak se je odlično držala. Potem sem dočakala še eno blogerko, ki mi je nakvačkala tako lepe grelčke in nazadnje še Miss Deha s katero sem odtekla še par 100 metrov do cilja in je izgledala še čisto sveža! Punce svaka čast, da ste se sposobne toliko organizirati, da ste si vzele toliko časa in odtekle toliko pripravljalnih km. Kajti to se vam je videlo. Tisti nenatrenirani so bili precej bogi. To, da vas vreme ni ustavilo mi je bilo že včeraj jasno in navsezadnje čestitke za rezultate, ki so zame vsi povrsti ODLIČNI.
HVALA  vsem navijačem in fotografom, ki so se v teh razmerah podali na ulice, brez vas Ljubljanski maraton ne bi bil to kar je in zares je prav poseben užitek, teči v svojem mestu.

Tekaška mrzlica

Vse se vrti okoli vremena in napovedi za nedeljo. Napoved ni rožnata, ampak vročina je zame hujša kot mraz. Bomo videli.
Me je pa (neuradni) sponzor gelov (NINJA II) prosil, če naredim tale tutorial.
In sicer je obvezna oprema vsakega maratonca velika vrečka za smeti. A zakaj? Je odlični grelni izolator in je nadvse primerna za stanje na štartu, ker zadržuje toploto. Če izrežete še luknje za roke, pa lahko prve kilometre celo odtečete v njej in jo kasneje odvržete.

POZOR 1. Štartno številko si namestite na majico,  ki se bo videla v cilju in ne na vrečo za smeti!
POZOR 2. Uporabite večjo, predvsem pa daljšo vrečo za smeti (jaz moram še v nakupe:)).
POZOR 3. Če imata pa kak supertruper anorak in ob progi polno navijačev, kamor boste lahko odvrgli anorak, pa vreče najverjetneje ne potrebujete.

SREČNO !

Tekaška filozofiranja

Veliko novega, pa bolj malo za objavit. Pa to ne pomeni, da samo notri ždim, le dnevi se krajšajo in mi še hitreje tečejo. Manjka mi pustolovščin, tistih zabavnih.
Zagotovo pridejo, večina časa pa je kljub temu usmerjena k šivanju in tekaškim pripravam. Kljub temu da mi crkuje telefon (pa sej je kar dolgo zdržal), vedno znova preverjam katero novo tekaško uro bi imela in se mi sploh ne da ukvarjat z nakupom novega telefona. Telefon me zanima le kadar se da povezat z merilnikom srčnih utripov...  No pa sej bistvo bojda ni v opremi, ampak v glavi.
Bomo videli.

Med teki po PST ju sem razmišljala o vodi. Sama namreč nikoli ne nosim s seboj na trening nobene opreme, razen ključev in ure. Poleti grem vedno čez Rožnik kjer se tudi napojim, ob drugih letnih časih pa navadno niti ne občutim žeje. Vendar, ko se teki podaljšajo temu niti ni več tako. No seveda sem zdržala brez vode, ampak če bi bila pa kaka pipica na poti, bi si pa z veseljem omočila usta.

Manimejker je imel to leto hude priprave, tekel je v New York-u in Portlandu, pa iz centra Ljubljane v Podgorico :). O razdaljah raje ne-bi, sliši se pa dobro. Mi je bilo pa zanimivo, ko je iz Portlanda prinesel zloženko, kjer so v hotelu ponujali različne tekaške proge, speljane skozi parke in naravo v različnih dolžinah. Super! Sej vem da je v današnji dobi možno s pomočjo gps-a vse to izvest  v lastni režiji, ampak jaz bi se z velikim veseljem podala na kako lokalno tekaško progo.
Tudi Ljubljana bi lahko ponudila kaj podobnega. PST v kombinaciji s Tivolijem, Mostecem, Golovcem..., mislim, da je Urban Praprotnik že razmišljal o nečem podobnem. V smislu, da bi turistom predstavili prijazne tekaške poti.
 Ampak nekaj se mi zdi še bolj pomembno, še nekaj kar bi doprineslo tako tujim turistom tekačem, kot tudi ostalim stalnim obiskovalcem teh tekaških, sprehajalnih poti. Vsaj dve, tri pipe s pitno vodo. Sej ne, da bi jo zdaj postavljali na vrhu Golovca, ampak nekje na PST-ju, kjer je v bližini že vodovod, npr. Murgle, Jarše...  Meni se zdi ideja izvedljiva in ne prevelik finančni zalogaj, čeprav dandanes je vse, prevelik finančni zalogaj.

Sem pa danes odtekla še svojih najhitrejših 12 in še malo km, na povsem  domačem terenu. Le gel mi je delal malce težav (pa Manimejker, ki me je neuspešno :) prehiteval),  upam da bo drug teden bolje. 

Po dogem času, spet ena o teku

Končuje se 4. teden mojih jutranjih tekov. Še zdaj ne uživam.
Jutra so krasna. Sploh, ko se sončni žarki prikažejo iza oblakov in se rosa ter meglice nad travami in nad bajerjem lesketajo. Vonj gozda je ob meglenih jutrih še močnejši. Tudi ptice v okolici so povsem spokojne in zanimivo jih je opazovati, ko tako tiho ždijo, bodi se na drevesih ali pa na travnikih, poljih. Jaz pa se še vedno matram s tekom. Neprestano se ukvarjam z dihanjem, kot kak začetnik. Pri hitrejši tekih me neprestano tišči, v predelu dimelj. Nimam pojma od kje se je ta bolečina vzela. In nikakor mi ne stečejo noge.
Po teku se počutim odlično. Naj verjetneje tudi zato, ker je cel dan pred menoj, jaz pa sem že odkljukala prvo stvar. Med tekom tega užitka ni.
Zadnjič sem se podala na Nike nočni tek na grad in ker sta me Ninje zrinile v drugo ali tretjo vrsto, sem se pognala v dir in ne tek ( za moje razmere). Joj kje mi je pamet? Nek mladenič me je še v ravnini prehitel s 6 packom v roki, itak, da nisem popustila :). Mladi fantje so prav nevarno skakali levo, desno. Med tekom sem imela stegnjeno levico pred seboj, saj sem se bala, da me bo kdo spotaknil. Ko pa se je klanec začel, sem skoraj bruhala!
Kljub temu, sem  tekla svoj najhitrejši kilometer do sedaj. Tudi to je nekaj! Bojda je bil prvi tekač na cilju v 9 minutah.

Taki kratki teki niso po mojem okusu, je pa zabavna izkušnja in regeneracija ob pivu in družbi je zmeraj zabavna.

Malo mešano

Končno sem se spravila k jutranjemu teku in sploh ni švoh. Občutki po teku so krasni, tista lakota za kosilo ob 11h me malo moti, pa jo s kakšni sokom uspešno zatrem, še za kako urico.  Sem pa še počasna. Plan je, da postanem hitrejša. :)
Med poletjem sem se lotila kar nekaj "hišnih" projektov in če bo vreme držalo, mi jih uspe realizirati še pred zimo in seveda pokažem.
Ker pa se poletje izteka, sem se lotila šivanja bombažnih kapic.

Dekliške:

 Pa fantovske:

Podobna bombažna dekica, bo zagotovo še nastala.

In hlačke mahadračke bo treba narediti,  še v kaki debelejši varianti.

Prijetno nadaljevanje tedna vam želim.

Končno nove

Ja že na Kraškem maratonu sem bila ob dva nohta zaradi starih superg, pa sem še kar vztrajala tako da so mi na trojkah dobesedno razpadle :) In ko se je to zgodilo sem le preverila, da jih imam že vsaj dve leti in da so seveda pretekle več kot 1000 km in da se jim leta le poznajo. Pa sem se odločila, da bom šparala:) in sem šla s kupončkom od teka trojk v Intersport. Prijazni prodajalec se je z menoj ukvarjal vsaj 45 minut in na koncu nisem kupila nič:(. Nisem si upala vzeti Nike-ic brez blaženje, ker sem nekoč imela zelo boleče koleno od premehkih copat. Pa občutek mi pravi, da moram imeti en copat, da si ga obujem in tečem kot se mi zahoče. Seved bi rada znala tudi bosa tekat, sam sama vem, da to ne gre iz dons na jutr , čeprav mislim da ne tečem več na peto, vem pa ne! Drugače so se prejšne Nike-ice izkazale, razen na zadnjih dveh tekih, zato sem poiskala enak model na internetu. Telele.

O.k sam na te pa ni nobenega popusta, pa še med dražjimi Nike-ovimi modeli so :(.
 V končni fazi sem malo popustila in jih naročila iz Anglije, sicer v drugi barvi (niso imeli te barve v moji številki) so bile pa 30% cenej. In takele so čist lepe, ker jih še nisem sprehodila v dežek, jih je škoda.

Novi copatki

 Izbrat si moram nove superge. Odkar sem bila na tečaju pri Urbanu Praprotniku pa od tega je vsaj dve leti, če ne več, se navdušujem nad bosim tekom. A hkrati se ga bojim, ker bojda imam zelo ošvohnele gležnje in se mi ti kar zibajo v obe smeri. Pravijo da  sem  pronator...  Sej to ni kaka skrivnost pri takem "platfusarju". Uglavnem prvič sem zelo mehke copate (bolelo me je koleno) po Urbanovem  predlogu, zamenjala za pronatorske in je bilo res takoj o.k. Zdaj so te čisto fuč in rabim nove.  Najverjetneje bom šla ta 13-ič  gledat Fivefingerske in na koncu kupila pronatorske Nikeice. Bojda se na bosi tek privajaš počasi in je fajn nosit za dolge teke še copate z blažilci ... Sam to je pa čist prevelik zalogaj zame!
Uglavnem prebrala sem tudi Rojeni za tek in sem čist zmedena, kaj naj nabavim? Ima kdo kak predlog?

Pot ob žici, petič

Teden je minil kot bi mignil. Glede na tri dni vegetacije ob migreni, to ni nič čudnega :( .  V času ko naj bi počivala in se filala s testeninami, oziroma OH, sem res da počivala, ampak tudi bruhala. V petek, ko se mi je glavobol po 12 h urah zopet pojavil, me je pa malo panika grabila. Miss Retro mi je zamešala odličen sokec z ingverjem, vmes sem seveda pogoltnila še painkiller in odšla domov  v sivkino kopel in nato v posteljo prepričana, da se zjutraj zbudim o.k.  Zbudila sem se povsem trda. Vsi so še spali in privoščila sem si malo joge in začela s tekaškim zajtrkom.
Strah in trema glede na situacijo sta bila upravičena in res sem se bala, da me bo zvilo nekje na poti.  Ninjo št. 2 sem prosila za gel, ker glede na situacijo nisem imela čas za pripravo na tekmo in sem v zadnjem trenutku koordinirala. Gužva je bila nepopisna in vrsta neskončna. Postavili smo se povsem zadaj. Hitra domena je bila, da jaz narekujem tempo in sicer po ravnini 5.30 do klanca, nato pa: "Tišat kokr gre!".

Zaradi gužve se je plan porušil že na prvem kilometru in vijugali smo vse do vznožja Golovca. Tu naletim  na znanca Olimpijca ( 4 x 100 m), ki se ravno povleče na stran. Nekdo iz ekipe je imel najverjetneje težave. No, vsaj šprinterje smo prehiteli :). Končno voda in iztisnem gelček, pa takoj tek naprej. Gužva! Spet se malo potožim, tokrat glasno, če ne bi morda hodeči hodili po eni strani, da je kaj prostora za tiste, ki bi tekli. Gospa iz ekipe Helene Žigon me miri, da je pot še dolga in nima smisla biti živčen. Živčna nisem bila. Če je zakaj migrena dobra, je pa za moj prag tolerance, ki ga vedno uspešno nastavi na ničlo.  Gospem itak svaka čast, če bom jaz pri njihovih letih še tekla tek trojk, bom hodila direkt tam, kjer bom hotla :) .  Tako ali tako ni bilo namenjeno njim. Dragi so rekreativci, vsi veste, da smo si ljudje različni. Nekaterim je to le druženje, nekaterim je druženje z športom,  nekaterim  pa je tekma, tekma. Meni osebno je to prijetno druženje s preverjanjem pripravljenosti in kadar mi ( v tem primeru nam) uspe izboljšati rezultat, od prejšnjega leta je to le še češnja na vrhu smetane. Ljudje smo različni in priznam, imam neko tekmovalnost v sebi, ni tista na živo ali mrtvo,  ampak če se trudim z nekimi treningi, se mi zdi edina smiselnost nek rezultat. Ta rezultat pa je za mene v številkah. Pot na Golovec pač ni široka, sam ni pa stezica, tako da ne vidim potrebe, da jih po 6 v vrsti hodi v lahkotni debati in da morajo tisti, ki si želijo teči skakati po jarkih, da lahko tečejo. Tu je seveda tudi naša napaka, da nismo šli v vrsto in začeli s hitrejšimi tekači. Kar je po eni strani tudi šola za nas.  Uglavnem v klanec ni bilo samo vijuganje, ampak precej skakanja v jarke in res počasen tempo, čeprav v danem trenutku se mi ni zdelo tako počasi. Vročina je pod drevesi malo popustila, a žeje je bila ogromna. Vodo smo zajemali kar iz lavorjev, jutri bo zagotovo zopet razcvet herpesov. Klanec navzdol sem spustila  a  Manimejker naju je z bratom hotel upočasniti, v smislu, naj se šparava  za ravnino. Ha, meni je bilo kristalno jasno, da midva z bratom tam ne bova nič pridobila, ker sva oba,  zelo občutljiva na vročino. Edino Manimejker jo v naši družini res dobro prenaša. In ko pridemo na ravnino, Manimejker kar poskoči, midva z bratom pa capljava za njim. Dober kilometer do cilja  me zaštiha nekje v žlički, mogoče želodec, ni bila prepona, ne da mi dihat. Vstavim se. Dvigujem in spuščam roke, zraven pa globoko diham, medtem, ko me Manimejker vspodbuja kot nadležna muha. Stisnem zobe in komaj premikam noge. Zadnje metre se primemo za roke in celo prehitevamo v ciljnem klancu. Stop. Ura se vstavi na 1:19:02.

 Z bratom poiščeva senco in vodo, Manimejkerja izgubiva. Brat se sesede, ampak na srečo ne zleze skupaj, je pa popolnoma tiho. Jasno mi je, da je šel do konca, koliko do konca zvem kasneje. Priskrbim nama pomaranče in banane in počasi prihaja k sebi. Jaz čutim ponovno žulje na nogah  (enako kot na Kraškem)in še odlepljen podplat copata.  Res rabim nove superge! Drugače pa sem zadovoljna in bolečina je odšla. Počutje je super.
 Doma ugotovim, da je to naš 5. tek  Pot ob Žici in tudi najhitrejši, čeprav le za 31 sekund hitrejši od dosedanjega najhitrejšega. Tudi to je nekaj.  Po kasnejši natančnejši analizi ugotovimo, da se je najbolj skuril brat, ki se mu je na koncu dvignil pulz na 193, pa res ni več rosno mlad.
Drugo leto moramo prej v vrsto,  da bodo klanci hitrejši, pa da vidimo za kolk sekund bo to ;).
Aja, fanta sta popoldne počivala z glavoboli, jaz pa sem se končno počutila živo. Včasih mi res ni jasno, kako deluje naše telo, predvsem pa moje.

5. polovička je padla

Rane še niso zaceljene in spomin je še živ. O raznih izgovorih, kako nisem imela časa za dolge teke pred svojo 5. polovičko, pa raje kdaj drugič.
 V soboto zvečer sem si prestavila uro in pripravila budilko, da bi si v miru privoščila zajtrk. Ja gsm je bil pa tako pameten, da se je še enkrat sam prestavil in me zbudil še eno uro prej. Kako sovražim te prepametne aparate. Po uspešnem zajtrku sem se odpravila še na volišče, kjer sem mal' pobulila, ker je bilo toliko kandidatov za župana, sem mislila, da sta samo dva :).
 Od tu pa me je brat z ženo in mojim očetom odpeljal v Sežano. Na poti tja pa volilna debata. Pri nas smo večinoma vedno enotno politično usmerjeni. Uglavnem, dan je bil lep in jaz sem se edina od nas treh oblekla v tri četrt pajkice in tanko majčko. Edina (od nas treh) sem tudi stala v neskončni vrsti za wc.  Na start sem prišla dokaj pozno in spet brez majčke z žepi. Doma sem namreč mislila, da bom tekla v dolgi, pa sem se v Sežani premislila. Vzela sem dva gela in si ju zatlačila za hlače, ampak to šele potem, ko sem se vrnila z wc-ja. :)  Na prvem ovinku sem imela enega že pri kolenih in ni mi preostalo drugega, kot da ga nesem v roki. Vroče je bilo. In to tako, da sem bila žejna že na drugem kilometru. Na prvi postaji vode sem spila le en kozarček in mi je bilo vse do druge žal, da si nisem privoščila dva. Veliko jih je teklo v dolgih hlačah in vetrovkah. Si ne predstavljam, kako jim je bilo, ker meni je bilo za znoret vroče, predvsem v glavo. To moje gnezdo je čist predober izolator.
Na drugi postaji sem si iztisnila ogabno topel gel, ker sem ga ves čas valjala po rokah, in zopet spila kozarec vode. Več je ni bilo:(. Pa dalje. Tako do enega 10 km je kar šlo, potem so mi pa noge začele nagajat. Pri 16 km niso sam nagajale, ampak štrajkale. Navadno sem izčrpana, tokrat pa je bilo drugače. Res, da mi je bilo čisto prevroče, ampak glavno krivdo pripisujem neulaufanim nogam. No, to, da so kilometri postali dolgi 3 km, bom preskočila in napisala raje, da so se organizatorji zelo potrudili z motivacijskimi napisi. Meni so koristili in mi risali nasmehe na obraz. Proti koncu sem se borila sama s seboj, da nisem začela hodit. Tisti ki so, so bili hitrejši od mene :). V cilj sem prišla z časom 02:11.19. Nima pojma, kako mi to uspe. Na uro sem gledala,  le tam do 10 km, kasneje sem imela preveč dela z vzpodbujanjem same sebe, kot paziti na tempo, ki ga tako ali tako nisem zmogla več držat.

Torej to je bil moja 5. polovička in drugi Mali kraški maraton.
Kljub temu, da ni bilo najlažje, grem drugo leto spet :) . Pridelala pa sem si en ogromen žulj, ali pa kar tri skupi na palični kosti, tako, da sem morala danes špricat plezalni trening :(. Tekat pa začnem čez vikend.

4. polovička

  S tole fotko sem že dva dni težila na FB. Jaz sem bila fascinirana, da je sprintano ime na številki. Poleg tega pa sem res komaj čakala, da nabrušene tačke (tole sem ukradla eni komentatorki;)) preizkusim na progi. Spala sem super in na startu sem bila res zelo malo nervozna, kljub temu sem skočila še na stranišče (opa, to pride kasneje kot pomemben podatek). Mene pač vedno tišči lulat!
Z manimejkerjem sva se znašla v isti coni (pod dve uri). Uro sem trikrat preverila, če dela na km in ne na milje, tako da je vse štimal. Mislim, da sva štartno črto prestopila po nekih 8 minutah in gasa. Manimejkerja sem kmalu izgubila, sploh nisem hotela vedeti kje je. Pred mano, za mano sam moj tempo je važen. Ura mi je na začetku kazala večino časa nek tempo 5.3 minut/km po nekem času sem padla na 5.4, ampak ni mi bila panika tempo, ampak so mi noge nagajale. Na 9 km sem se res veselila, da bo kmalu 10km, pa da stisnem ta gel in me spet malo požene (tempo sem mislila) sej je tempo padal. Pri Mercatorju je bila okrepčevalnica in iščem gelček na riti. O sranje, ni ga! Vprašam še dva za sabo: "A jaz nimam gela na hrbtu?" Z nasmehom mi odkimata. Sam brez panike! Naberem 2 cukra in tokrat spijem enervit. Tudi cuker je boljš k n'č. Sam kje je gel. Aaaaaaaaaaa, v stranišču! Kaka koza? Padu mi je v wc, ker sem pozabila, da ga imam za hlačami, ker v žepek ne gre!:) Nič, poskušam se spravit v hitrejši tempo, pa ne gre. Ponovno srečam Urban-ega tekača z ženo. Tokrat hodita, ker žena med hojo doji. Jaz bi ji privoščila počitek! Ampak vsak po svoje. Zavijamo na Drenikovo in kasneje po klancu na Podmiliščakovo in Slovenčevo in  res mi je mal daleč. Probam se fokusirat na noge pred menoj, pa vidim, da je večini  težko enakomerno teči.  Kar nekaj se jih ustavlja, prvič pomislim, da sem prepočasna, a na čas ne upam pogledat, vseskozi gledam tempo. Ta pa pada.:( Na Ježici se mi pridružita nečak in nečakinja, vendar imam ravno krizo in se težko pogovarjam z njima. Najdaljših 4 km je pred mano. Noge me ne nesejo in vseskozi me zateguje v mišicah, občutek je res hecen, tako kot da je mišica od zunaj premrzla in od notri prevroča, bojim se, da me bo krč.
Najhitrejši Kenijec me ujame pri Mercatorjevi poslovni zgradbi (to ni dober znak, vidim uro, ampak se mi ne da preračunavati). Izpustim zadnjo okrepčevalnico in zopet se mi priključita nečak in nečakinja. Kar tečeta in tečeta z menoj, prosim ju naj počakat na dedka saj ne morem skrbeti še za niju (da se ne izgubita) ker komaj še premikam noge.  Pozdravim še Lumpike in spremljevalke in odtečem še zadnje metre.
20:07:33 (se vid, da se mi je vlekel) 02:07:33 je rezultat. Klinc ni šlo pod 2 uri, pa tudi Manimejker je bil hitrejši, za ene 5 minut. Sama od sebe, oziroma od prejšnjih odtečenih 21 km, pa sem vseeno hitrejša za 4 minute.  Super je bilo! Navijači so bili tako odlični, kot še nikoli. Godbe še kako pridejo prav. In male ročice, ki nastavljajo petke so tudi zelo vzpodbudne. Hvala vsem, tudi tistim, ki jih ne poznam in so mi s kakim ploskom ali vzklikom pomagali premakniti nogo v malo bolj veseli korak.
Pri mistru ASICS-u pa sem že nastavila nov plan:)!
Prijeten teden vam želim!!!

Ljubljana teče

Včeraj sem imela en daljši tek, naj bi bil tempo tek.

Težko je sestavit daljši tek, brez  semaforjev in drugih podobnih motečih elementov. Če pa tekaš po Rožniku, so pa vzponi, sicer mali, vendar težko držiš en in isti tempo. Vsaj mene klanci precej bremzajo. Tekla sem začetek Jesenkovi poti, pa mimo skakalnic do Mosteca.

 Tu sem ujela tri fante in nekaj metrov tekla z njimi. Ko pa so se začeli pogovarjati o sobotnem teku na Šmarno goro, sem v trenutku stopila na bremzo. Takrat sem tudi opazila, da imajo vsi tiste kratke tekaške hlače in da najbrž niso glih joggerji, vglavnem PREHITRI. Nadaljevala sem do Koseškega bajerja in potem na PST. Kle pa ŠOK.
Že v Tivoliju in na Rožniku je bilo veliko skupin tekačev, ampak PST je bil preplavljen z njimi. Tudi če sem bila mogoče že malo utrujena, si niti pomisliti nisem upala, da bi upočasnila tek, kaj šele prenehala. Pomoje,  sem srečala vsega 5 ljudi, ki niso tekli. Od tega sta bile dve visoko noseči in drugi trije ostareli sprehajalci psov. Tako da gužva bo in jaz bom tam.
Kako gre pa vam?

Lj 1/2 Maraton

No pa sem se prijavila. Malo je trajalo, sploh ker nisem verjela, da bom lahko v taki vročini sploh začela trenirat. Pa sem!
Dva dni sem se matrala z vzponom na Rožnik. Včeraj pa sem štartala bolj pozno in sem tekla po asfaltu. Ni bistvene razlike. Hosta na Rožniku ni hladna, asfalt pa zvečer kar puhti. Bistven nasvet,  ki vam ga lahko ponudim je,  da naj bodo hlače čim krajše in iz lahkega materiala. Enako velja za majico, ki naj bo  brez rokavov. Nujno, pa potrebujete še nek trak za brisanje potu, saj na semaforju, ko se ustaviš ali tečeš na mestu, te zalije pot direkt v oči in če nimaš bombažne majce, se nimaš kam obrisat.:)
Trenutno sem res počasna. Tolažim se, da so to težke razmere in da v teh razmerah se vse šteje dvojno.:)

Med tekom sem premlevala globoke misli,  ki sledijo v naslednjih zapisih.

Trening za dve

Včeraj sem dobila prilogo od Dnevnika, Triatlon, od svojega očeta:). Seveda sem skoraj že vse prebrala med večerno peko mafinov:). 
Danes popoldne, pa je imela mlajša lumpa tudi slavje, praznovanje so vrtičkarja, midve z veliko lumpo pa sva se napotili na skupni trening. Ona na kolo, jaz pa v superge. Sicer je ona tudi hotela teči, ker bi rada premagala A-jevke na prihajajočem krosu. Pa sem ji obljubila, da se bova nekje zamenjali in bo tudi ona tekla. Ko sva prišli ven iz stanovanja, sva morali spremeniti smer. Nad Rožnikom se je kopičil velik črn kapljav oblak.
Šli sva v smeri  Koseškega bajerja. Lumpa je vseskozi klepetala in seveda poudarjala, da je izi-bizi kolesarit poleg mene. No pri bajerju sva se zamenjali in Lumpa je pretekla cel krog okoli bajerja in zraven še vedno klepetala. Po krogu sva si malce odpočili in zopet zamenjali vlogi. Domov sva šli malo čez Tivoli in čez klančke, da sva potrenirali prestavlanje brzin na kolesu in domov.
Prav lušno je bilo. Lumpa je prekolesarila 8km in pretekla 600m jaz pa ravno obratno. :)

In kaj sem hotela povedat. Hmmm? Včeraj sem prebrala, da se mati 5 otrok (najmlajši 2,5 in najstarejši 9) poleg službe ukvarja še s triatlonom.  Tudi blogerica, ki ji že dolgo sledim, mati 4 otrok je zagreta triatlonka. In je res navdihujoča s svojimi zapisi.  Da o tem, kako tečejo tudi v 7 mesecu nosečnosti niti ne govorim.
Uglavnem, najnovejše ugotovitve:
- vse se da, če se hoče
- vzgoja z zgledom, je daleč najboljša izbira
- pa čim manj komplicirat

Trmasta...

V soboto smo bili na Lumpi teku. Tekla je najmlajša lumpa. Tako se je zagnala, kot da bi šlo za življenje! Komaj smo oddali otroke, saj je bil najtežji del, otroke oddati na start. Treba se je bilo prebiti čez živi zid zaščitniških staršev. Super prireditev. Otroci so uživali.

V nedeljo, pa se je naredilo božansko tekaško vreme. Toliko tekačev Ljubljana še ni videla na kupu. Manimajker je rekel, da bo tekel na rezultat in se postavil v boks pod 2 uri. Moja so-triatlonka se je tudi postavila bolj spredaj. Dva kroga namreč nista mala šala:). Ninje pa pred startom sploh nisem zasledila, kakor vem si je zadal, da bo tekel na zajčke za čas 3.30. Zajčki so tisti z balončki. Noro!

Z Miss 10 par of Camper in Miss Deha:), smo v zadnjih vrstah s smehom preganjale nervozo. Ena izmed niju je bila prvič na startu 21 km. Druga pa je dejala, da je povsem slabo pripravljena. Startale smo z 9 minutnim zamikom. Ker se je meni pokvarila tekaška ura sem vzela navadno in vklopila štoparico. Ideja je bila, da tečemo konstantno 6 minut na km. Punci sta se bali, da je tempo prehiter, vendar sem bila prepričana, da je pravi za tek okoli 2 uri in da to sigurno zmoreta:), ne pa jaz:(. Nekje v Rožni dolini sem ugotovila, da imam švic majico preveč. Slekla sem se, kar med tekom. Požela sem seveda striptiz aplavz. Vzdušje je bilo fenomenalno. Vsi so navijali, mnogo nas je prepoznala, zdaj eno, zdaj drugo. Ugotovile smo, da vedno ko nas kdo prepozna, nevarno pospešimo. Hitro sem se zadihala. Mislim, da že nekje pri preoblačenju. Miss Deha je držala tempo, medtem ko sem jaz začela popuščati. Ni hotela naprej, strah jo je bilo, da jo bo kasneje zvilo. Vendar po lahkotnosti njenega teka je bilo jasno, da je nabita z energijo. Končno se je odlepila.
Mene je zmanjkalo na 5 km.

Groza! Pa sej vem, da sem trmasta, morala bi iti na 10km. 10 km je namreč razdalja, ki jo lahko pretečem samo s trmo, ne pa 21km. 10 par of Camper je vztrajala ob meni, čeprav sem jo vidno vlekla nazaj. Težko mi je bilo. Najraje bi se obrnila proti domu. Pa kako bom pretekla še 16 km, če mam že zdaj vsega dosti. Ne boli me ne vranica, ne noge, samo slabo mi je in malo mi piska v ušesih. Sej vem odklopit moram glavo. Ne morem, gužva je. Komaj prepričam Miss 10 par of..., da bo meni lažje, če bom sama. Zapusti me še druga so-tekačica.
Odklopim glavo, mislim na dihanje, pozabim na km in avtomatično premikam noge. Pri Mercatorju v Šiški se zavem, da moramo še na Ježico, kjer me čaka najljubša nečakinja in nečak ter ostalo sorodstvo. Najraje bi hodila, pa je toliko navijačev, za katere smo junaki, ali pa bedaki in nimam face začeti hoditi. Pri mlekarnah me dohitijo Gazele. WoW! Vsakič znova me impresionirajo z lakotnostjo gibanja in ne navsezadnje s hitrostjo teka. Trener iz kombija mi pokaže palec obrnjen navzgor in pravi " Gut!", " Dobar!". Nasmejim se in spet malo pospešim. Res, kako malo je treba! Bližam se Glinškovi pl. in vsi veselo vriskajo. Opazim, da sta pred menoj dve odlični pol-maratonki Helena Žigon (82) s kolegico Kazimiro Lužnik (76), neverjetni sta. Na Ježici zagledam svoje in solze mi stopijo v oči.


Nečakinja priteče za menoj in sprašuje po Manimejkerju, ki pa je sigurno že kak kilometer pred menoj. Dunajska ravnina je zame grozna. Poznam vsak njen kotiček. Miljonkrat sem jo prekolesarila, malo manjkrat pretekla in kar nekajkrat prehodila. Vleče se! Noge postajajo trde. Valjda, morala bi biti že na cilju jaz se pa še majem po Dunajski. Ogovori me dekle, ki sva se spoznali prejšnji vikend v mestu. Poznam namreč njenega moža. Pravi, da ima hudo krizo, da se ji vleče od 7 km. Skupaj malo pokramljava o tekaških izkušnjah in metri hitreje tečejo. Tik pred koncem se hoče zaustavi, pa ji ne dovolim: "Hitreje bo konec, če tečeva.". V cilj prideva skupaj. Ena drugi sva hvaležni za vzpodbudo na zadnjih kilometrih.

Moje punce so že v cilju. Vesele seveda. Tudi jaz sem vesela. Manimejker je bil srečen, saj je tekel pod 2 uri in je že huronsko lačen! Moški! Jaz sem prav tako zadovoljna. Kdo bi si mislil, da sem tako trmasta:). Glede na to, da je bilo res veliko tekačev je bilo pa tudi ekstremno veliko navijačev. Takih pravih vspodbudnih navijačev. Super je bilo. Komaj čakam naslednjega! Ha, ha, ha.

Maratonca sta pritekla v cilj s časoma 3:37 in 3:43. Ninja je komaj kaj povedal, medtem, ko je Jeklenka še kr blebetala.
Nora sta!

Pogumni tretjič

Bolje rečeno: Neorganizirani! Namesto da bi izkoristili izkušenost, smo se lovili kot kaki fazani:).



Moj brat je pridno treniral in tako pogumno stekel naprej že na ravnini. Midva z Manimejkerjem sva se pritoževala nad njegovo nevzgojenostjo in tekla v predvidenem tempu. Mogoče kar malo prehitro. Pod Golovcem me je že zmanjkovalo in nekje sredi klancev sem Manimejkerju samo pomahala in upočasnila. Kmalu pa tudi hodila. Gužva je bila res velika. Piskal mi je v ušesih in stiskalo me je v mečih. Ajajaj Tina, Tina! Pa je šla strategija v tri k...! Pomislila sem, kako bi mi prav prišel kak sladkorček, jaz pa valjda brez vsega. Če dobro pomislim, sem cel teden preskakovala kosila in jedla res ne-pripravljalno. Testenin sploh ni bilo na jedilniku, pa so drugače pri nas vsaj dvakrat, če ne trikrat na teden. Ja nič, nekdo more biti najšibkejši:(.
Fanta sta jo ucvrla naprej, saj nabrž nista pričakovala, da bo mene tako zvilo. Na vrhu Golovca smo se kasneje tako lovili, da sem tekla še nazaj po Manimejkerja. Torej totalno neorganizirani! Vmes so nas prehitele še Mične sestre (čisto sveže novinke). Ja to pa res ni za nikamor! Po klancu navzdol smo spustili in je kar šlo. Tudi mimo Mičnih nam je uspelo. Na ravnini pa me je zopet pošteno pobiralo. Fanta sta me priganjala, vendar moči ni bilo nič več. ŠKODA!
Prepričana sem, da smo bili res dobro pripravljeni. Vendar kje men pamet, da nič ne jem in kje fantoma pamet, da me pustita samo. Drugo leto pa spet.
Rezultat je bil seveda boljši kot dvakrat prej, vendar nikakor ni niti blizu zastavljenemu:)