Piran

Otroci so skočili k babici na počitnice in tako sva po dolgem času uspela obiskati kino. Ogledala sva si Vojnovićev Piran-Pirano. Všečno. Igra v filmu je fantastična! Nina je odlična, "bosanca" sta super:).



Film sva si ogledala na Viču, z desetimi obiskovalci:(.

Dan poprej pa sva si ogledala dokumentarec Once Brothers ali Nekad braća. Tudi zelo dober dokumentarec.



Sploh za generacijo rojeno v času Jugoslavije. Ti da misliti!

Trmasta...

V soboto smo bili na Lumpi teku. Tekla je najmlajša lumpa. Tako se je zagnala, kot da bi šlo za življenje! Komaj smo oddali otroke, saj je bil najtežji del, otroke oddati na start. Treba se je bilo prebiti čez živi zid zaščitniških staršev. Super prireditev. Otroci so uživali.

V nedeljo, pa se je naredilo božansko tekaško vreme. Toliko tekačev Ljubljana še ni videla na kupu. Manimajker je rekel, da bo tekel na rezultat in se postavil v boks pod 2 uri. Moja so-triatlonka se je tudi postavila bolj spredaj. Dva kroga namreč nista mala šala:). Ninje pa pred startom sploh nisem zasledila, kakor vem si je zadal, da bo tekel na zajčke za čas 3.30. Zajčki so tisti z balončki. Noro!

Z Miss 10 par of Camper in Miss Deha:), smo v zadnjih vrstah s smehom preganjale nervozo. Ena izmed niju je bila prvič na startu 21 km. Druga pa je dejala, da je povsem slabo pripravljena. Startale smo z 9 minutnim zamikom. Ker se je meni pokvarila tekaška ura sem vzela navadno in vklopila štoparico. Ideja je bila, da tečemo konstantno 6 minut na km. Punci sta se bali, da je tempo prehiter, vendar sem bila prepričana, da je pravi za tek okoli 2 uri in da to sigurno zmoreta:), ne pa jaz:(. Nekje v Rožni dolini sem ugotovila, da imam švic majico preveč. Slekla sem se, kar med tekom. Požela sem seveda striptiz aplavz. Vzdušje je bilo fenomenalno. Vsi so navijali, mnogo nas je prepoznala, zdaj eno, zdaj drugo. Ugotovile smo, da vedno ko nas kdo prepozna, nevarno pospešimo. Hitro sem se zadihala. Mislim, da že nekje pri preoblačenju. Miss Deha je držala tempo, medtem ko sem jaz začela popuščati. Ni hotela naprej, strah jo je bilo, da jo bo kasneje zvilo. Vendar po lahkotnosti njenega teka je bilo jasno, da je nabita z energijo. Končno se je odlepila.
Mene je zmanjkalo na 5 km.

Groza! Pa sej vem, da sem trmasta, morala bi iti na 10km. 10 km je namreč razdalja, ki jo lahko pretečem samo s trmo, ne pa 21km. 10 par of Camper je vztrajala ob meni, čeprav sem jo vidno vlekla nazaj. Težko mi je bilo. Najraje bi se obrnila proti domu. Pa kako bom pretekla še 16 km, če mam že zdaj vsega dosti. Ne boli me ne vranica, ne noge, samo slabo mi je in malo mi piska v ušesih. Sej vem odklopit moram glavo. Ne morem, gužva je. Komaj prepričam Miss 10 par of..., da bo meni lažje, če bom sama. Zapusti me še druga so-tekačica.
Odklopim glavo, mislim na dihanje, pozabim na km in avtomatično premikam noge. Pri Mercatorju v Šiški se zavem, da moramo še na Ježico, kjer me čaka najljubša nečakinja in nečak ter ostalo sorodstvo. Najraje bi hodila, pa je toliko navijačev, za katere smo junaki, ali pa bedaki in nimam face začeti hoditi. Pri mlekarnah me dohitijo Gazele. WoW! Vsakič znova me impresionirajo z lakotnostjo gibanja in ne navsezadnje s hitrostjo teka. Trener iz kombija mi pokaže palec obrnjen navzgor in pravi " Gut!", " Dobar!". Nasmejim se in spet malo pospešim. Res, kako malo je treba! Bližam se Glinškovi pl. in vsi veselo vriskajo. Opazim, da sta pred menoj dve odlični pol-maratonki Helena Žigon (82) s kolegico Kazimiro Lužnik (76), neverjetni sta. Na Ježici zagledam svoje in solze mi stopijo v oči.


Nečakinja priteče za menoj in sprašuje po Manimejkerju, ki pa je sigurno že kak kilometer pred menoj. Dunajska ravnina je zame grozna. Poznam vsak njen kotiček. Miljonkrat sem jo prekolesarila, malo manjkrat pretekla in kar nekajkrat prehodila. Vleče se! Noge postajajo trde. Valjda, morala bi biti že na cilju jaz se pa še majem po Dunajski. Ogovori me dekle, ki sva se spoznali prejšnji vikend v mestu. Poznam namreč njenega moža. Pravi, da ima hudo krizo, da se ji vleče od 7 km. Skupaj malo pokramljava o tekaških izkušnjah in metri hitreje tečejo. Tik pred koncem se hoče zaustavi, pa ji ne dovolim: "Hitreje bo konec, če tečeva.". V cilj prideva skupaj. Ena drugi sva hvaležni za vzpodbudo na zadnjih kilometrih.

Moje punce so že v cilju. Vesele seveda. Tudi jaz sem vesela. Manimejker je bil srečen, saj je tekel pod 2 uri in je že huronsko lačen! Moški! Jaz sem prav tako zadovoljna. Kdo bi si mislil, da sem tako trmasta:). Glede na to, da je bilo res veliko tekačev je bilo pa tudi ekstremno veliko navijačev. Takih pravih vspodbudnih navijačev. Super je bilo. Komaj čakam naslednjega! Ha, ha, ha.

Maratonca sta pritekla v cilj s časoma 3:37 in 3:43. Ninja je komaj kaj povedal, medtem, ko je Jeklenka še kr blebetala.
Nora sta!

Nedelja se bliža

Ne bo šlo z lahka. Trenirala sem bolj redko in še takrat ne tako uspešno. Pa sej ne gre za to, da bi podirala rekorde, le po dobrem teku se navadno počutim precej bolje. Držim fige za lepo napoved.

Bližajo se tudi Krompirjeve počitnice in Noč čarovnic. Saj ne, da bi kaj posebnega praznovali, radi pa izdolbemo kako bučo, da lahko prižgemo svečko. Če pa vam ne uspe nabaviti buče vam predlagam naslednje.

Potrebujete:



Prazno pločevinko napolnjeno z vodo zamrznemo. Izberemo željen motiv (v našem primeru: buče, strahci, netopirji), ga narišemo ali pa sprintamo, prilepimo na pločevinko in po pikicah prebadamo.

Pri nas pojemo kar veliko koruze iz pločevinke. Spet sem pridno spravljala embalažo:).

Seveda lahko izbereta tudi kak drug motiv in tako naredite male svečnike za stezico ob hiški za balkon ali pa le namizni svečnik.

Vse nižje

Evo, z vetrom v laseh in supergah na nogah preganjam teto depresijo, ki nekje med mislimi leži in se ji nikamor ne mudi.
Od vseh letnih časov imam najraje jesen. Ljubim njene barve. Mraz, ki se mi zareže v obraz. Sonce, ki me ogreje. Gozd, ki po gobah diši. Listje, ki pod nogami šumi in nenazadnje ni lepšega, ko kostanj po mestu zadiši. A temu zdaj ni tako. Kljub temu, da sem že vešča izganjanju vseh vrst nadlog, je tokrat spet prišla malo bolj trmasta teta naokrog. Karkoli naredim, se je ne znebim.
Pa saj vem kaj me čaka, samo ni in ni tega prelomnega dne, ko se odločim in spet vse gre. Manjka mi samodiscipline in sebičnosti. Ja, sebičnosti. To je tista stvar, ko bo "mama" raje naredila nekaj za sebe, kot ugodila otrokom ali partnerju. To je ena tistih stvari, ki je v nravi slovenski materi ni. Tudi moja je taka. Vsakič, ko sem na obisku in nas nesebično razvaja in streže, sem jezna in hkrati žalostna. Draga mama, resnično te imam neskončno rada, vendar si prav tako neskončno želim, da bi od tebe dedova le kuharske veščine:).
V čakanju tistega dne.

Preobrazba

Dekliške bundice v unisex bundo.

Diši po kavi...

Pridno smo zbirali reciklažo in nastali so novi izdelki.

A sem že povedala, da pri nas ne pijemo Nescafe-ja:).

Takole bomo zdaj nakupovali z vonjem po kavi:





Namesto Zbiralnice pa tokrat Shranjevalnica:).
Zmanjkalo mi je čokolino vrečk za pokrov. Čez kak mesec pride še ta.
Dimenzije 75 x 85 x 12.








ZA VSE, KI NE VESTE KAM Z UPORABNIMI SMETMI, OBSTAJA DRUŠTVO, KI JIH ZBIRA IN IZ NJIH DELA UPORABNE STVARI.
POGLEJ SI : SMETUMET

Z otroki v hribe

Po težkem tednu, Lumpe sem preimenovala v Zverine, smo se za voljo lepega vremena, le odpravili na obljubljeno očiščevalno akcijo.
Na temo Lump in Zverin, bi omenila članek objavljen v Dnevniku, ob branju katerega sem kar nekajkrat prikimala.

Kar nekaj večerov sem brskala po vodniku in se na koncu odločila za Blegoš.



Startali smo bolj pozno, a ker dnevi še niso najkrajši smo ravno ujeli najtoplejše sonce. Pot je na začetku strma in punci sta jo odlično premagovali.



Večja je želal biti vodilna (to me je presenetilo - mogoče je to vpliv PD), manjša pa je pobirala smeti.



Smeti je bilo bore malo. Mislim, da smo vsega skupaj našteli 5 kosov smeti. Še te, so po mojih predvidevanjih bolj ne-vede padle iz žepa kakega planinca, kot pa bile odvržene. Le pločevinka Red bulla na vrhu, me ni prepričala o naivnosti svojega obstoja.

Na vrhu so nas pričakali padalci in čudoviti razgledi. Manj pogumni padalci si torej privoščijo še rezervna krila?:)



Čisto sem že pozabila, kako lepo je v hribih!



Spustili smo se do koče, kjer smo si privoščili jabolčni zavitek, flancatov je žal zmanjkalo, in opravili obvezno štemplanje. Nato pa po cesti do avtomobila. Za vso pot smo potrebovali skupaj 3 ure. Po mojih ocenah je to maksimalna dolžina izleta za našo še ne 4 letnico, ki je imela le dve kriz. Pa še to le zato, ker ji nismo dovolili hoditi sami in ker je seveda vmes že olakotnela. Nabrali smo še liste za v šolo in suho cvetje za v vrtec ter se odpravili na pozno kosilo.
Blegoš je čist.

Ambasador čistih gora

Ste že slišali za akcijo OČISTIMO NAŠE GORE?
Jaz sem se prijavila kot prostovoljec in dobila v nabiralnik: majčko, vrečke in certifikat o Ambasadorstvu čistih gora.
UAU!



Seveda mi sedaj vest nalaga, da izpeljem neko čistilno gorsko akcijo. Ker je moja poglavitna naloga seznanjati svoje naslednike (lumpe) z varstvom okolja, sem se odločila, da bom pripravila nek manjši družinski pohod, na nek hrib (ki ni Rožnik ali pa Šmarna gora), povabila še kako družino in dan namenila osveščanju najmlajših o ohranjanju čistosti v naših gorah (hribčkih). Če bo vreme temu naklonjeno, bo akcija že ta vikend. :)
Upam pa, da mi bo po Lj Maratonu uspe tudi kaka akcija v "pravih" hribih, kamor pa svojih lump še ne bom gnala.:)

Kino

Minili so časi, ko sem se v nedeljo zvečer odpravila v kino. Seveda sem takrat zaradi očitajoče družbe, prišla med zadnjimi v dvorano in odšla takoj, ko so se prižgale luči. Kakorkoli sem sebe in druge prepričevala, da ljudje hodijo v kino gledat filme, je skoraj v vseh glavah veljalo nenapisano pravilo, da je kino za zmenke ali pa za ogled filma s prijatelji. Ko se je mama navadila, je bilo lažje. Čeprav mislim, da se je le tolažila z mislijo, tako kot oče, da hodim v kino s skrivnostnim fantom.:)
Oh, ja. Tema je torej kino.
V študentskih časih sem postala oboževalec Liffa in s tem predvsem evropskih filmov. Poznanstvo hostes, mi je omogočalo tako brezplačne oglede filmov, kot tudi pomoč pri selekciji filmov.:) Kasneje sem si skušala letno ogledati vsaj dva filma s festivala, v zadnjem letu pa še to ne:(.
Letos bo vse drugače. Sigurno si ogledam vsaj enega severnjaškega.:)
Pred kratkim sem se ob branju enega izmed blogerskih zapisov, spomnila na liffov film After the Weeding . Ker mi je bil film zelo všeč, sem si ogledala še kar nekaj filmov režiserke Susanne Bier. Tudi igralec Mads Mikkelsen me ni pustil hladne in sem ga sledila v drugih filmih.:)

Ta vikend sem si ogledal Things we Lost in the Fire ta iste režiserke.



Priporočam tako enega kot drugega.