Evo, z vetrom v laseh in supergah na nogah preganjam teto depresijo, ki nekje med mislimi leži in se ji nikamor ne mudi.
Od vseh letnih časov imam najraje jesen. Ljubim njene barve. Mraz, ki se mi zareže v obraz. Sonce, ki me ogreje. Gozd, ki po gobah diši. Listje, ki pod nogami šumi in nenazadnje ni lepšega, ko kostanj po mestu zadiši. A temu zdaj ni tako. Kljub temu, da sem že vešča izganjanju vseh vrst nadlog, je tokrat spet prišla malo bolj trmasta teta naokrog. Karkoli naredim, se je ne znebim.
Pa saj vem kaj me čaka, samo ni in ni tega prelomnega dne, ko se odločim in spet vse gre. Manjka mi samodiscipline in sebičnosti. Ja, sebičnosti. To je tista stvar, ko bo "mama" raje naredila nekaj za sebe, kot ugodila otrokom ali partnerju. To je ena tistih stvari, ki je v nravi slovenski materi ni. Tudi moja je taka. Vsakič, ko sem na obisku in nas nesebično razvaja in streže, sem jezna in hkrati žalostna. Draga mama, resnično te imam neskončno rada, vendar si prav tako neskončno želim, da bi od tebe dedova le kuharske veščine:).
V čakanju tistega dne.
Ni komentarjev:
Novi komentarji niso dovoljeni.