Prvič

Že dolgo sem si želela pa nikoli nisem izpolnjevala pogojev. V "mladosti" sem bila slabokrvna, kasneje noseča, potlej doječa, pa spet slabokrvna...
No, zdaj sem pa končno brez izgovorov.



Glede na to, da je bil moj prvi opravek danes na Šlajmerjevi ulici 2, kjer medicinske sestre res ne slovijo po prijaznosti, sem praktično dve hiše nižje doživela pravi šok.
Vsi, brez izjeme, so bili izredno prijazni. Moja neorientacija med prostori jim je dala jasno vedeti, da sem novinka in so me praktično vodili od sobe do sobe. Ker sem bila tešča, so me prve še napojili, nato pa so me namestili v udoben stol in mi vzeli 400 ml krvi. Za konec pa še enkrat v jedilnico na sendvič in na kavico.
Tako sem postala krvodajalka. Zakaj ne bi postal tudi ti? klik

Bleščeče

Joj! Kaj vse se spremeni, ko dobiš otroke. Moji lumpi sta nori na bleščice, prav tako kot večina njunih vrstnic. Nekaj časa sem jih še uspešno bremzala, pa jima je vseeno uspelo, okužiti tudi mene. Ajajaj!
Sama sem se trenutno navdušila nad sledečimi pomladnimi supergami.


Vendar mislim, da bodo zmagovalne mnogo manj udobne kot tele na sliki.V soboto so se mi namreč v plezališču strgale moje dolgoletne plezalke in bo treba po nove.

Lumpi ste že nekaj tednov nazaj dobili nove platnene supergice, z bleščečim tiskom, ki pa vseeno ni zadovoljil vseh njunih bleščečih se potreb in sem jih danes še malo bolj "nakrancljala".

Evo, še nekaj idej kako lahko okrasite svoje ali otroške platnene superge in jih naredite unikatne.

Tičja kletka

Za tiste, ki ste po sili razmer ali kakršnemkoli naključju pristali na moji strani, naj za začetek povem, da sem večni študent. Nimam pojma zakaj sem se odločila prav za ta študij. Mogoče, ker sem se bala sprejemcov na dif-u( da se bom med plavanjem utopila), ali pa ker sem prvo leto padla na sprejemnih na arhitekturo (ko me je prof. Koželj vprašal, kje je lociran Emonček). Ja, vem, groza! V ozadju razglednice sem videla Ljubljanski grad, a kaj, ko mi ga v samem parku nihče ni pokazal, in že od nekdaj ne bleknem nič, če nisem 100%. No, pa sem se drugo leto podala na sprejemne izpite NTF, na oblikovanje tekstilij in oblačil. Še zdaj mi ni jasno po kakem ključu sem si izbrala to fakulteto. Kljub študiju oblikovanja pa si nisem mislila, da bom sodelovala pri kaki gledališki predstavi. Tudi kasneje, v času študija, se mi je zdelo, da sem bolj usmerjena v inovativnost in športni design kot pa kostumografijo.





No, pa se je zgodilo. Glavna kostumografka in poleg tega še scenografinja v naslovu omenjene predstave me je prosila za pomoč pri kostumografiji. Razlog je bila njena visoka nosečnost. Pred premiero je seveda še rodila. Itak da, svaka čast in hvala malemu L-ju za možnost.
Torej moja vloga je bila asistentka kosumografije, kar je vključevalo tudi izdelavo določenih kostumov. Časa je bilo zelo malo. Mislim, da smo v slabih dveh mesecih ali celo mesecu in pol, napravili vse to, kar si lahko danes ogledate v gostujoči predstavi na Jesenicah in kasneje še na drugih gostovanjih ali pa kar v Ljubljani v Šentjakobskem gledališču.
Moram reči, da je bila to zame super izkušnja. Najbolj so mi v spominu ostale tiste vaje ali pa kostumske, kjer smo se na pol smejali in na pol jokali, ko je umiralo upanje. Seveda tudi ne bom pozabila noči in noči za šivalnim strojem in mojih dveh lump, ki sta radovedno stali med vrati s tisočimi zakaji. Stali sta na vhodu v sobo, da mi ne bi kak kostum zapacali in neprestano spraševali, zakaj šivam ženske obleke za fante. In pa zelena barva, ki mi je od takrat malce manj pri srcu :) Seveda smo šivali še zadnji dan. Tako sem se trudila, da mi ne bi bilo treba, pa je ostro režiserjevo oko opazilo še neke detajle. Šment.
Sama ekipa je bila in še vedno je, super. Režiser je odličen. Kot bi sam rekel: "Bog i batina!"). Igralci so prepričljivi in celotna zadeva je vsekakor vredna ogleda! Zabava je zagotovljena!

Izpit

Tokrat en oseben zapis.
Pri svojih 34 letih (groza), sem si prislužila svojo prvo 10-tko.

Lepo je bilo..

Zbudila sem se z polno glavo in smrkavim nosom. In kaj zdaj? Nič!
Pa sva šla. Na poti je deževalo. Kolegi so nama že dvignili štartne številke in v glavi sem se prepričevala, da primorski zrak vse pozdravi.
Bilo je kar hladno. Postavili smo se nekako bolj v sredino štartne ravnine. Fantje bolj naprej, dekleta in Manimejker pa smo ostali nekje v sredini. Kljub temu, da gre za rekreativno tekanje je pred večjimi preizkušnjami prisotna neka nervoza ali bolje rečeno trema. Mene navadno tišči na vodo.:) Tokrat smo punce razpredala na dolgo in široko, kdo ve kaj in zraven malo migale. Muzika je bila glasna, vendar ji nismo posvečale večje pozornosti. Sproščale smo z babjim čvekom in smehom. Nato pa me nekdo prime za ramena in pravi:" Dekleta, kaj ko bi bile vsaj 10 sekund primeru. Vsaj zdaj, ko igra himna in to Slovenska himna!" Seveda mu nismo ostale dolžne, sploh se ne spomnim kaj vse smo "siknile". Čisto v obrambi. Priznam, situacija me je zmedla. Seveda sem prvih 5 km posvetila le razmišlanju o temu možaku. Super, sem se vsaj zamotila. Mi pa kljub vsemu ni jasno, kaj imata himna in patriotizem skupnega z rekreativnim tekom čez dve državi? Res rada tečem in navadno se mi na teh prireditvah dogajajo pozitivne stvari in zato tudi naduljem v tem duhu.
1.sem bila na Kraškem malem maratonu in res je lep tek. Vseskozi se malo vzpenja ali pa spušča, vendar ravno prav. Narava je čudovita. Tudi danes, ko je bilo slabo vreme. Razmišljala sem kako fino bi bilo imeti kamero na glavi, da bi lahko fotografirala vse te čudovite poglede na naravo. Vmes sem se spomnila vseh svojih tekaških prireditev, ki pa jih ni veliko, malo pa tudi ne (2 x 5 km, 2 x 10 km, 2 x 12 km, in 2 x 21 km). Če bi bil tole IQ test bi sledilo ...? Mogoče pa res!
U glavnem čudovito je teči tek prvič. Za pomladni tek sem se odrezala odlično. Najhuje je bilo zadnje 3 km. Telo in glava sta bila za akcijo, noge pa niso hotele sodelovati. Torej potrebujejo še več kilometrine.
Na nove zmage.
Drugo leto pa spet, na Himno! Sam hočem obe!


Primerjava grafov z 14. Ljubljanskega maratona in 10. Kraškega:






Dolžina je pri obeh 21 098 m, samo uro je morda treba ponovno skalibrirat. Ampak čas je pa skoraj da identičen!

Štumfe za žabe

Rabimo: Škarje, Overlock mašino in domišlijo.

Stare nogavice so dobile luknje.



Zato pa so naše punčke dobile nove žabe:)

Najmlajša bolnica pravi: "Super so! Zdej pa še oblekco."

V znamenju 10.Kraškega malega maratona

En večer sva z Miss 10 par of Camper ob lahkotnem čveku pretekli skoraj 10 km. Da o njenem vklaplanju Iphona in ob težavah branja podatkov moje ure raje ne govorim. Tekli sva misleč, da sva pretekli polovico manjšo razdaljo:)). Kmalu za tem, sem se prijavila na 21 km na 10. mali Kraški maraton. Mislila sem si, da mi 8 km tek ne predstavlja nobenega izziva. Vsak, ki je vsaj malo aktiven, lahko preteče 8 km brez predhodnih priprav (rabi le zdravo športno trmo). To zimo sem kar nekajkrat tekla in ker sem že jeseni pretekla 21 km in preživela, sem si zastavila višji cilj, kot dodatno motivacijo.
Vmes smo odšli na družinsko enotedensko smuko. Nekajkrat me je sicer mikalo malo potekati, vendar ob celodnevnem uživanju v smučariji na soncu, sem si ob večerih raje privoščila savno in čvek.
Po smučanju sem si rekla, da malo potreniram in odšla na dva 6 km teka po Rožniku. Enkrat sem skoraj bruhala, drugič pa skoraj izdihnila. Beda. Mogoče pa so mi med smučanjem zrasle mišice zaviralke teka. Groza!
O.k. Je kar je. Vem da sem po naravi trmasta, tko da bom pač grizla kokr se bo dal, pa upam da preživim.
Danes sem se bolj pesimistično podala na en daljši tek, da se malo preizkusim. Z Manimejkerjem sva se odpravila okoli Rožnika, vendar ker on nima večjih tekaških ambicij (mislim da je bil to njegov 1. letošnji tek - prijavil se je na 8 km) sem ga morala na 8 km žal zapustiti. Tempo mi je bil za malenkost prepočasen in ker se po Krasu sigurno ne teče le po ravnini, sem se pri Čadu zapodila še na Rožnik in nato po Jesenkovi poti do Hale Tivoli. Na koncu sem poskusila še zadnji kilometer vzdrževati nekoliko večji tempo in tako pretekla 12 km.



Statistika kaže, da sem letos tekla 7x in pretekla skupaj 50 km kar pa ni tako zelo malo.
Torej ni vse tako črno kot si sama pobarvam.

V nedeljo potrebujem le lepo vremo in močno psiho. Pa bo!