Gledališče Ata- Mama

Evo še zadnja in tretja objava mojega letošnjega sodelovanja v šoli oziroma vrtcu.
Kot prvo bi rada opozorila, da s tole trilogijo ne kandidiram za mamo leta, ker kljub temu, da znam biti ekstremno potrpežljiva, kadar so prisotni drugi otroci, znam biti tudi ekstremno glasna mama, kadar so prisotni le moji otroci. Sicer se trudim, da me ne bi slišali prav vsi sosedje, pa včasih močno dvomim, da je kdo tako gluh v naši stolpnici, da bi me uspel preslišat.
No, pa nazaj k temi. Ideja je bila, da nas otroci v vrtcu povabijo na čajanko. Mi pa jim pripravimo presenečenje z igrano igrico.  Ena izmed mamic je predlagala svojo lastno igrico. Dobili smo se eno uro pred predstavo, kar v vrtcu, kjer so nam posodili pedagoško sobo. Na srečo, imamo enega starša glasbenika, ki je poskrbel za glasbeno spremljavo in zvočne efekte. Ostali  pa smo prinesli lutke in nepotreben scenarij. Nepotreben pa zato, ker se ga tudi pisateljica ni držala in je bila celotna igra improvizirana. Starši smo se super znašli v "improligaški vlogi", sploh z ekonomsko propagandnimi vložki in se strašansko zabavali na generalki in v sami premieri. Ki si nista bili prav nič podobni :). Po smehu sodeč in kasnejših iskricah v očeh, pa smo dosegli tudi veselje svojih otrok, kar je bil tudi glavni namen.
Otroci pa so nam pripravili  plesni nastop in recitiranje v prekmurščini, domačem narečju  ene izmed njihovih  vzgojiteljic. Pogostili  so nas z piškoti in potico, ki so jo prav tako spekli s pomočjo vzgojiteljic. Super je bilo!

Slikica je posojena od mamice sovrtičkarja.

Sapramišja sreča

Velika lumpa je med rojstno-dnevnimi darili dobila tudi karte, ali bolje rečeno druženje ob gledališki predstavi Sapramiš 2. In tako smo včeraj prvič obiskale, obiskali  Mini teater. Predstava je super, kostumografija je krasna in igra tudi.  Otroci so se zelo vživeli.
Jaz sama sem bila navdušena nad songi, ki gredo hitro v ušesa, čeprav se mi zdi, da je delno zaslužna tudi vokalistka, Sapramiška (Vesna Zornik).  Vesne Zornik seveda nisem prepoznala, se mi je zdel pa glas znan :)). Včasih sem res  en Zombi.



Seveda sem doma ugotovila, da je songe uglasbil Mitja Vrhovnik Smrekar. Ta isti, ki je napisal skladbo za Gremo mi po svoje. Tako da sem kot zgleda, postala njegov velik fan.

Velika Lumpa je trenutno navdušena nad nauki v zgodbah. In nauk Sapramiške 2 je:  Vsak je sam svoje sreče kovač!

Cirkus, drugič

Sem nazaj in moram priznati, da mi je malo žal, da nisem vzela lump s seboj.
Vendar pa ima vsaka stvar svoj čar. Tako sva se z Manimejkerjem v miru odpravila iz Ljubljane, na sprehod po Zagrebških ulicah in na kosilo. Tokrat nama kosilo ni nudilo posebnih kulinaričnih užitkov kot prejšnikrat. Opravila sva še manjši nakup in nazaj proti Areni Zagreb. Imela sva še malo časa, zato sva pokukala še v Areno Center. Res ogromen nakupovalni  center in res veliko ljudi. Komaj sva našla kavarno s prostimi mesti. Vsi so nakupovali in nisem se mogla upreti (babji firbec) in zavila  v GAP.  Nisem si mislila da je Gap v Zagrebu. Na mojo žalost in na M. srečo, pa nisem našla nič navdušujočega, pa še preračunavati se mi ni dalo :-). Spila sva kavo in  malo zamudila predstavo. V torbici sem imela namreč fotoaparat, ki pa seveda ni bil dovoljen . Ni mi jasno, kako da fotoaparat ni dovoljen, če ima vsak telefon že fotoaparat. Nisem nameravala fotografirati predstave. Mislila sem, da bom uspela kaj fotografirati v mestu in od tu fotoaparat v torbici.
Sedeže sva nato v temi našla, ne čisto najine, pa naju kljub temu niso nagnali :-).

Artisti so bili po pričakovanjih fenomenalni. Mene je navdušila točka akrobatk na trapezu.  Prvo kar sem pomislila, dve babi, pa da se spričkata  pred predstavo. Hmmm... Koliko medsebojnega zaupanje je potrebno za kaj takega. Na splošno sem mnenja, da pri vseh teh akrobacijah kjer lovijo en drugega, vlada neko brezpogojno zaupanje.  Hudo!



Manimejkerja, pa je najbolj navdušila točka  tap- danca z boleadori. Boleadora naj bi bilo nekdaj neko primitivno orožje Indijancev, Eskimov in Kitajcev.  Tu pa so z njimi odplesali neke vrste " tap dance". Midva sva  sicer videla par, ki sta ples kombinirala še z bobni, poleg boleador, vendar sem na netu našla le tale posnetek.

V Zagreb...

V soboto se z Manimejkerjem odpravljava  na ogled predstave  Cirque du Solleil -ja.

Obstaja več različnih predstav, nekatere so potujoče, nekatere pa so stalne. V Zagreb pride Saltimbanco. Se že veselim:). Zelo!

Tičja kletka

Za tiste, ki ste po sili razmer ali kakršnemkoli naključju pristali na moji strani, naj za začetek povem, da sem večni študent. Nimam pojma zakaj sem se odločila prav za ta študij. Mogoče, ker sem se bala sprejemcov na dif-u( da se bom med plavanjem utopila), ali pa ker sem prvo leto padla na sprejemnih na arhitekturo (ko me je prof. Koželj vprašal, kje je lociran Emonček). Ja, vem, groza! V ozadju razglednice sem videla Ljubljanski grad, a kaj, ko mi ga v samem parku nihče ni pokazal, in že od nekdaj ne bleknem nič, če nisem 100%. No, pa sem se drugo leto podala na sprejemne izpite NTF, na oblikovanje tekstilij in oblačil. Še zdaj mi ni jasno po kakem ključu sem si izbrala to fakulteto. Kljub študiju oblikovanja pa si nisem mislila, da bom sodelovala pri kaki gledališki predstavi. Tudi kasneje, v času študija, se mi je zdelo, da sem bolj usmerjena v inovativnost in športni design kot pa kostumografijo.





No, pa se je zgodilo. Glavna kostumografka in poleg tega še scenografinja v naslovu omenjene predstave me je prosila za pomoč pri kostumografiji. Razlog je bila njena visoka nosečnost. Pred premiero je seveda še rodila. Itak da, svaka čast in hvala malemu L-ju za možnost.
Torej moja vloga je bila asistentka kosumografije, kar je vključevalo tudi izdelavo določenih kostumov. Časa je bilo zelo malo. Mislim, da smo v slabih dveh mesecih ali celo mesecu in pol, napravili vse to, kar si lahko danes ogledate v gostujoči predstavi na Jesenicah in kasneje še na drugih gostovanjih ali pa kar v Ljubljani v Šentjakobskem gledališču.
Moram reči, da je bila to zame super izkušnja. Najbolj so mi v spominu ostale tiste vaje ali pa kostumske, kjer smo se na pol smejali in na pol jokali, ko je umiralo upanje. Seveda tudi ne bom pozabila noči in noči za šivalnim strojem in mojih dveh lump, ki sta radovedno stali med vrati s tisočimi zakaji. Stali sta na vhodu v sobo, da mi ne bi kak kostum zapacali in neprestano spraševali, zakaj šivam ženske obleke za fante. In pa zelena barva, ki mi je od takrat malce manj pri srcu :) Seveda smo šivali še zadnji dan. Tako sem se trudila, da mi ne bi bilo treba, pa je ostro režiserjevo oko opazilo še neke detajle. Šment.
Sama ekipa je bila in še vedno je, super. Režiser je odličen. Kot bi sam rekel: "Bog i batina!"). Igralci so prepričljivi in celotna zadeva je vsekakor vredna ogleda! Zabava je zagotovljena!