Mali računalničarji

Se še spomnite, ko sem pisala post o iPad varuški, ki je bil(a) prvotno kupljen(a) za učenje malih programerjev. Mislim, da je doma potekala do sedaj le ena učna ura, vendar,  se stvari premikajo. :)

 Torej, če imate doma malega ali pa malo večjega  nadebudneža ali nadebudnico, ki si želi programerskega znanja, vam z veseljem sporočam, da ga lahko prijavite na 1st Slovenian CoderDojo, ki bo potekal v soboto, 2.6. 2012 v prostorih Zemante v Ljubljani.
Vabljeni tako otroci od 7-18 leta za učenje programiranja, kot tisti z znanjem programiranja za mentoriranje, da se javite Manimejkerju na naslov dusan.omercevic@zemanta.com.
Pohitite,  da kaj ne zamudite!

iPad varuška

Tole sem že večkrat hotela napisati, zdaj pa ko je zakonik padel, me pa še socialne ni več strah :).
Uglavnem, mislim, da se nas kar nekaj staršev z dvema ali več otroki srečuje s podobnim problemom, ko je eden od teh bolan. Pri nas je to navadno mlajša. In ko je mlajša bolna, ima ta velika še vedno neke dejavnosti in potrebno je kar veliko organiziranosti, da vse izpeljemo.  Po pravilih bi potrebovali tretjo osebo ali pa prisotnost obeh staršev, kar pa v praksi ni vedno izvedljivo. Seveda dostikrat vskočijo babice in pa dedek, včasih pa je pač to nemogoče. Takrat pa se znajdemo po svoje.
Meni na primer večkrat soseda pripelje ta veliko iz šole skupaj s svojo, jaz pa vračam zjutraj, ko poberem še njeno. Pa vendar se zgodi, da moram sama po veliko in da malo z vročino nima smisla vleči s seboj, pa ni nikogar , ki bi vskočil za 10 minut.  Za takrat imamo pa pri nas iPad varuško. Prve ji ponovim vsa pravila (lumpi, ne varuški), nič kuhanja in hrane, nikomur odpirat, nobenega plezanja po omarah, ne odpirat oken in potem ji dam iPad v roke. Sama pa skočim po ta veliko in jo prepeljem na dejavnost. Ko se vrnem je mala še vedno na istem mestu z isto igrico in seveda žalostna, da sem prehitra, jaz pa vedno zadihana od hitenja domov.  Res je, da imamo vse relativno blizu in na peš poti,  tako da ne gre za kako večjo časovno odsotnost a gre le za neko zaupanje otroku in moram reči, da jima najbolj zaupam, kadar sta na iPad-u. Takrat se zagotovo nikamor ne premakneta.
 Sem pa že slišala, da nekateri starši uporabljajo Skype in sicer se oče iz službe pogovarja z otrokom, medtem, ko mama skoči po drugega. To je tudi rešitev.
Kako pa pri vas shajate v takih primerih?

Vedeževanje

Moja najboljša prijateljica že od nekdaj obračala kavo in v njej bere vse sorte :). Nato je metala najrazličnejše karte in se nasploh veliko ukvarjala z mistiko prerokovanja. Jaz nikoli nisem dajal temu večjega pomena, saj smo to jemale bolj za šalo. Danes, ko pomislim na prerokovanje, vem le, da toliko pa le verjamem, da si ne bi nikoli želele, da mi kaka"ciganka" pogleda v roko, ali pa da mi vrže karte. Enostavno si ne želim vedeti, kaj me čaka.
No tole je bil malce dolg uvod "bottom line" je, da sem bila naprošena za ustvarjanje scene za vedeževalsko  oddajo in tole sta dve sceni, ki sta nastali:

Takole, pa so vidne na A kanalu, vsak delovnik od 10.40 do 12h.

Ta druga, je končno zaživela danes. Sicer je bila moja prva izbira, naročnik pa se je odločil za prvo, vendar  je sedaj dal luč tudi drugi.:)

 Katera se pa vam zdi bolj simpatična. Ste že videli oddajo? Vas zanima vedeževanje?

Poročilo s plavanja

Evo po dobrem mesecu plavanja je čas za  manjše poročilo.
Na plavanje hodim 1x tedensko, 1x pa na plezanje, vmes pa skušam kako urco teči, ko Lumpi plavata in po koncu šolskega leta bom bolj fit kot kdajkoli v življenju. Ne hecam se! Sam če bo vse po planu, ne bo časa za glavobole :). O.k. zdej pa resno.
Izbrala sem si klub, se prijavila, prišla na prvo uro (kjer sem se takoj začvekala z inštruktorjem- ta namreč uči tudi v otroški plavalni šoli... ) in hop v vodo.  Pred prvo uro se nisem počutila ravno olimpijsko (beri zdravo), vendar ker me je res firbec matral, kako je na plavanju, sem vseeno šla.
Na vhodu je bilo malce zmede, ni garderob, oziroma jih je premalo, enako je z omaricami. Ta pametni in izkušeni pridejo v kopalkah,  slečejo vrhnja oblačila, zbašejo oblačila v ruzak in ga vzamejo s seboj  na bazen.  Jaz amater,  se preoblačim in pol tlačim vse stvari (s čevlji) v pol premajhen ruzak! Pridemo na bazen, nas malo zaslišijo in razdelimo se po skupinah. Sama se dosodim v počasno linijo. Gre mi kar v redu in baje se opazi, da sem se plavanja že učila in tako presedlam v ta hitro linijo. Ura mine kot bi mignil. Na odhodu je spet malo zmede, tuši zasedeni, ruzaka nimaš kam dat, da ne bi bil moker, garderobe zasedene... Dojamem, da je najlažje obleči se, dati kapo na glavo, pa domov pod tuš.
Aja, pa ozke kavbojke na mokre noge je mission impossible! No in ker sem bila na pol bolna, bazen pa ravno ni domača kopel, sem drugi dan, kar uspešno zakuhala. Poleg tega, pa  me je tudi  muskelfiber ujel. Tako sem drugo uro prešpricala in prišla na tretjo. Četrta ali peta, pa je bila tista po maratonu, kjer sem se bolj utapljala kot plavala. Res hecno, ko so bile noge utrujene, sem kar tonila.
Danes  pridem z zagonom in glej ga hudiča, že  pri skoku v vodo mi potegne dol očala in vsa zmedena se skoraj zaletim v nasproti plavajočega in pod vodo se tako zmedem, da ne vem na kateri liniji moram plavat. S kapami in očali smo tako ali tako vsi isti in ne na eni in ne na drugi liniji ne prepoznam nobenega soplavalca. Trener pa se je tudi odmaknil od linije, tako da ne morem določit prave linije. Sploh pa na polovici bazena nimaš kej ugibat, maš, da plavaš, če ne te slej kot prej, kdo preplava. To je spet ena varianta avtoceste. Na liniji se plava po desni gor in levi nazaj. In vsi več ali manj rinemo v ograjo in gledamo dol in ne naprej, tako se hitro zaletiš v počasneža pred teboj ali pa dobiš kako floskulo od sosednega plavalca, če ne drugega, ti pa špricne vodo ravno takrat, ko ti pomoliš usta iz vode in hlastaš za zrakom. No in ker sem jaz sredi bazena zajela vodo in ne zraka, me kašlajočo dohitita dva soplavalca, pa še ta prvi iz druge strani, ki se že vrača in nastane kar mala zmeda. Vajo, ki smo jo dobili pa sploh ne vem, če znam opisat. Zame supertežka. Nekako plavaš kravelj noge,  roke in komolce za glavo in nato  se obrneš na hrbet po zrak,  nekajkrat  zabrcaš in spet nazaj na trebuh. Roke imaš vseskozi za glavo.  Pa sem mislila, da je superman težak! Uglavnem sem prosila za premik v počasnejšo skupino in ker je bila tam gužva sem šla še v počasnejšo. :) Tu je bila pa čist druga pesem. Prva v liniji in daleč nobenega zamenoj, ki bi me priganjal:))).

Najboljše od vsega, je bila pa pehtaranka in jogurt, kot regeneracijski obrok !:)

Rekviziti

Ko mi je kolegica (arhitektka) pomagala risati načrt za stanovanje,  se ni mogla načuditi zakaj rabim toliko omar, oziroma, tako veliko shranjevalnega prostora na hodniku. Ja, za rekvizite! Veliko jih imamo. Pa vedno več jih bo, no vsaj večji bodo :). Žal je klet tu povsem neuporabna. Je vlažna in  povsem NE varna. No, če jih malo naštejem: vsaj 4 pare pancarjev, 4 pare smuči, plezalni pasovi, plezalke, plezalna vrv, 4 kompleti plavutk in mask, spalke, rolarji,  tekaški čevlji, tekaške smuči in več vrst čelad...

Zdaj sem si privoščila novega. Takega, ki ne bo zasedal nič prostora v omari. Ja v tisti na hodniku, ki je tako ali tako še nimamo :).  Tako grem danes tudi na prvo plavalno uro. Držite pesti, da se ne utopim.

akcija (3.del)

Uglavnem, bilo je Super! Ničesar ni manjkalo in hvala bogu, da pijavic nisem videla, pa čeprav so nam bile bojda za petami. :) Z lahkoto rečem, da tako super podaljšanega vikenda, pa že dogo ne. Gobci so Gobci 1A. :)

U

toplo (2.del)

4 dni, 8 ljudi, 4-je otoki... (1. del)

Veslanje za 110 €

Včeraj kličem na servis peugeot-a, ker mi daljinec od kopanja dalje ne dela več. Pravijo, da je najverjetneje baterija in da naj pridem jutri.
Pridem danes  z zverinami na servis.
"Luči, gospa?" dva smejoča se fanta.
"Ne, ključ sem namočila in mi daljinec ne dela !"
"Kateri avto pa imate?"
"Ja peugeot! :) Aja model, bom pogledala na prometno...".  Eden od smejočih  se fantov mi je pokazal, kje piše 307! :)
Sej vem da je težko verjet, ampak men je to čist nepomembno.  Imam pač zelen peugeot in to je to, kar si zapomnim.  Ko sem bila majhna, sem vedela konjske moči in pospeške najrazličnejših avtomobilov, vse zaradi bratove obsesije, vendar zdaj nisem več pod njegovim okriljem:).
Eden izmed fantov: "A vi ste tista, ki jo je nekdo porinu v vodo?"
"Ne!  Sem pa veslala in  sem se zvrnila."
No zdej je blo pa že mal več spoštovanja v njunih pogledih.
Uglavnem baterijo so mi zamenjali, a daljinec kljub temu ni deloval. Naročili so mi novega in bojda, me pride 110€.
Sej vem. Lahko bi ga dala v vrečko ali pa ne vem kam. Ne pa za pajkice in hop v jezero. Sam jaz sem se prvotno oblekla za na kolo in ker so ostali še hoteli veslati sem si tudi jaz izposodila čoln (kao zastonj) tako za pol urice. Ampak cena je po 5 minutah narasla na 110€.
Aja,  pa enoletna pavza med veslanjem je VELIKA pavza:(.

Kiklce

za velike ritke.

Barantal bomo pa na pomolu u DUMIĆIMA!

Dunajski kristali

Kompleks oz. naselje mi zgleda prav simpatično in lušno. Sigurno dejstvo, da sem doma iz bližnje okolice doprinese k mnenju, sam tale "spomenik" mi pa ni nič jasen! A morda ve kdo kaj več o tem?

Dež, dež, dež

Kje je bil April aprila in zakaj je pršu šele zdej junija?
Mal mam gužvo, pa sem si prvošla :

V bistvu je ni, čez vodo iz pipe!!!

Štiriperesna sreča

Majcha me je zadnjič spomnila na iskanje sreče v travi. V manj kot pol ure jih je naša mala Lumpa našla 4.
Prva je njena. Druga je za njeno najljubšo sovrtičkarko, tretja za sestro in četrta za sošolko velike Lumpe. Pete za najmlajšega člana iskalne ekipe pa žal ni uspela najti.

Takole smo jih zapakirale ( eno je že na travniku predala). Eno bo pa  v ponedeljek odnesla sovrtičkarki Ani K. :)

Pomladno prebujenje

Grem h, "kovaču" ko pridem nazaj bom pa taka :).

Med oblaki

Že navsezgodaj  sem dojela, da sem povsem nezrela oseba po kriteriju FRIŠNE :).

Potem sem nekaj časa prelagala papirje, o katerih trenutno ne želim govorit in zraven resnično razmišljala o zrelosti in nezrelosti sebe.
Hmmmm, ne vem če sem nezrela, vsekakor se kdaj za kaj počutim zrela. Spet drugič še povsem zelena. Navadna tudi nisem. Težko bi rekla, da sem posebna, mogoče le nenavadna, morda sem le malce drugačna, vsekakor se sebi zdim bolj prizemljena od večine iz svoje okolice, kljub temu da veljam za sanjača...

Spet pada sneg in ojojoj naš avto je edini v celi ulici na napačni strani ceste. To ni dober znak. V mestu je navada, da se za gumo takih avtomobilov rada skrije lisička. To lovec brez denarja težko užene.
Ob nedeljah je pri nas nemogoče pravilno parkirat, ker se v Tivoliju zmeraj kaj godi. Manimejker pa je zjutraj pozabil prestaviti avtomobil.
No lisičke ni, prav tako tudi ni pravilnega parkirnega prostora. Zapeljem malo globlje v Šiško, saj moram še na pošto po paket. Navadno se tja odpravim peš. Ampak če se že vozim v krogih, morda vmes še kaj opravim.
Prve skočim v trgovino. Ne vem če veste, vendar v Šiški obstajajo še take lokalne trgovine kot iz časov komunizma, kjer ni da ni in če je, tega nočeš. Trgovine so sicer "sosedove", roba pa nimam pojma od kod je. Najraje v njih prodajajo skisano mleko, pa čeprav v embalaži kratkotrajnega navadnega mleka. Bela čokolada se skriva v škatli navadne čokolade. Oziroma postane rjava, ko podrajsaš z nje vrhnji beli del, lešniki pa so malo žerki. Žemlje so trde direkt iz pečice in po peti uri je nemogoče dobiti katerikoli nepakiran kruh. Morda imajo kako akcijo pred peto uro za katero jaz ne vem. Navadno zato NE kupujem v teh trgovinah.
Danes pa sem se le odpravila. Sandra mislim, da sem zašla v tvojo lokalno trgovino. Stojim v vrsti in gledam prodajalko, kako trga vrečke za enkratno uporabo. Tko, ene tri na vsako stranko. Pred mano stranka s tremi takimi vrečkami in sadjem v njih in na četrti samo tri nalepke od prejšnjih treh. Kaj takega še nisem videla! Prodajalka ji nabaše še tri dodatne, v katere spravi še cigarete,  mleko in sadje. Tista z nalepkami pa roma v smeti. In tko stranka za stranko. Le jaz, lokalni čudak, stojim s svojo blagovno vrečko in pustim tiste tri boge vrečke tam. Verjetno sem tudi edina, ki ni kupila cigaret. Obstaja posebna vrsta od spredaj, torej za prodajalko, ki fehta prodajalko za cigarete mimo vrste in katerim moraš ti, kot naslednja stranka odobrit nakup. Svašta!
Počutim se osveščeno in povsem nemočno:(.
Zdaj pa še na pošto. Če se pa človek kje načaka, je pa to sigurno pošta. Tri okenca, pet delavcev pa sam pri enem, stranka 15 minut stoji. Tud jaz sem bla vsaj 10 minut za en paket in 20 znamk. Prve mi je dala 2 znamki, pa sem ponovila in povdarila 20. Pol mi je dala pa dva kompleta samolepljivih po 12 pa še 4. Med glasnim štetjem ugotovi, da se je zmotila, pa mi da paket 12 pa 4, pa pol 4 nazaj, pa trikrat šteje in  jih da na novo 8. Men se je kr smejalo. Preden je vse skupaj popravila na računalniku je trajal vsaj 10, če ne 15 minut. Noro!
Tukaj bi lahko bila zgrožena, pa sem navajena in se mi samo smeji!
Na poti do avtomobila, grem mimo pekarne in stopim notri po slanike in marmeladne rogljičke za lumpe. Prodajalka me prijazno pozdravi in ogovori. Nič jo ne razumem. Povem ji kaj bi in skrbno mi vse zapakira v dve vrečki za enkratno uporabo. Seveda jo skušam pregovoriti, da vrečk ne potrebujem. Vendar je vse zaman, ona velikodušno pakira vrečke. Vprašam jo koliko sem dolžna in odgovora čisto nič ne razumem.  Smejim se! Pa kje sem jaz? V blagajno pa tudi ni nič vtipkala. Ponudim ji 5 evrov, kar bi v tej lokalni pekarni moralo zadostovati vsaj za 5 vrečk.  V mestu se ti to težko zgodi. Vrnila mi je 3,5 evra. No vsaj občutek za vrednost imam:). Govori sicer slovensko, vendar z zelo močnim naglasom, kar sem ujela pri naslednji stranki:).
Počutim se kot turist.

Torej zrela, nezrela, navadna, posebna, čudna, kakrkoli že, vsekakor se mi včasih dogajajo nenavadne reči in ob takih dneh sem zadovoljna, da sem nezrela in vesela...

Bela je IN

Wouldn’t It Be Nice

Preprosto: slikaš, pošlješ fotografijo in zveš kaj si slikal.
Sistem je bil zasnovan na osnovi triletnih raziskavah in sicer za mesto Graz. Za več razumevanja pa si oglejte video:
Avtor: Znanstvenik št.1 klik Dušan Omerčević (tega dobro poznam)
Igralec: Znanstvenik št.2 klik mag. Barry Martin Ridge (tega pa sam poznam)

Dogodki sobotnega večera

Včeraj sem se prav na hitro odpravila, s kolegico, pokukat na Trnfest. Hitro sva ugotovili, da še vedno nisva dovolj veliki za zunanji šank in ker je igrala neka rock skupina, je morda res bolje, da greva na notranji nižji šank. Zdaj ob nekadilskem zakonu je tam manj folka. Po parih minutah, naju ogovori kelnar. Sprva sem mislila, da nama bo zatežil, ker sva stali blizu vhoda v šank. V resnici, pa je rekel prav nasprotno in sicer, da popestriva sivino obiskovalcev z svojo pink - zeleno kombinacijo in naj še naprej svetiva tam. Hecno, res sva bili v primerjavi z ostalimi kričeči, pomoje naju je najbolj presenetilo to, da midve ne opaziva sivine in črnine drugih.
Ko so nehali igrati, sva se preselili ven in prav prijetno kramljali. Srečali nisva nikogar. Populacija je bila vsaj 10 let mlajša. Med drugim, je padla tudi kaka "profesionalna opazka" namenjena današnjim mladim fantom, ki za image porabijo sigurno več časa od povprečnega dekleta ali ženske. V vrsti na stranišče, me je nek "petnajstletnik", res se mi ne sanja o letih teh fantov - nekje med 15 in 25 , verbalno nadlegoval, revež je bil tako pijan, da ga nihče ni razumel, še sam sebe ne, komaj sem se izmaknila ugrizu v ramo. Zaključek večera, današnja mladina je veliko bolj pogumna od najine generacije, saj naju je ob odhodu ogovoril še en "petnajstletnik", z skrbno izdelanim stilingom, kljub temu da sem imela kolo z otroškim sedežem. Vendar mislim, da tega ni opazil, ampak ga je zamenjal za košaro. Sej ni važno, midve sva se zabavale.
Na poti domov, sem srečala skupino mladih fantov, turistov, ki so me spraševali, če vem kje je "kej for klub ". Malo sem se zbrala in ugotovila, da iščejo K4. Nisem sigurna da dela , vendar sem jih napotila v pravo smer.
Po zabavnem večeru in dveh pirčkih, bi se prilegel miren počitek. Vendar se naši še ne dvoletnici toliko dogaja, da ima precejšne težave s spanjem sploh po 1 uri zjutraj. Tako sva se, kar nekajkrat ponovno uspavale in ko sem nekje ob 2h mislila, da sem končno uspela, se je nekdo odločil, da bo po naši ulici testiral pospeške svojega spoliranega rdečega dvoseda. Okna smo imeli odprta, med vikendi je mirno. Tokrat temu ni bilo tako. Glasno pospeševanje in bremzanje, jo je prestrašilo in spet predramilo. O.k. Enkrat, dvakrat, ta tretjič sta se ustavila na vogalu naše ulica, pomoje, da nista imela več kot dvajset let. Pobrskala sem po hladilniku. Prvič sem zgrešila, saj sem mogla vreči malo okoli ovinka, drugič pa zadela. Ne vem ali samo v zadnji del vozila ali v sovoznika. Odpeljala sta se. Kasneje sem videla sovoznika prihajati peš in ozirajočega v našo stolpnico, od kje je priletelo. Ob 3h sva končno mirno zaspali. Aja, metala sem pa jajca.

Danes sem Don Corleona

Prijetno presenečenje, me je čakalo v nabiralniku, po vrnitvi z dopusta.




Hvala ITIVI.

3.dm tek

Tek je bil Oranžen. Tekla sem hmmmm... Bolj slabo.
Bilo nas je rekordno število, govorili so neko številko nad 2000, ampak glede na rezultate nas je bilo okoli 1900 bab. Pa ni scal! Smo celo razjasnile nebo, tako da so bili vremenski pogoji idealni. Proga pa je bila enaka kot lani, lušna.
Pred startom so opozorili, naj se počasnejše tekačice umaknejo na desno in s tem dajo prednost hitrejšim. Ženske so prišle na tek za zabavo, sam zame je pač zabava tekanje, pa čeprav v klanec navzgor. Starala sem dve minuti in pol kasneje in cel klanec navzgor tekla po grabnu, ker se dame niso hotele umikat. Recimo, da se pač niti ne spomniš, da bi se umaknil, sam da pa kljub moledovanju, vpitju in prigovarjanju vztrajaš, pol se pa še neki šopiriš je pa tko Slovenceljsko kokošje (izraz sem si sposodila od Svetlane Makarovič in ga spotencirala) in po vrhu še nešportno. Res, to se lahko zgodi sam na ženskem (kokošjem) teku. Tako da sem bila kar malo razočarana. Pa sej vem, tud sama sem predstavnica ženskega spola, sam včasih mi je pa kar nerodno, da sem, resnično.
Glede same organizacije, osebno nisem imela nekih težav. Le to, da so mi dobrodelni teki ljubši, od vrečke z kozmetiko. Vendar, ker je bil 2.dm tek moj prvi uradni tek, so nostalgična čustva zmagala. Sem pa slišala, da je bila velika gneča za dvig štartnih številk na dan tekmovanja, in da jim je zmanjkalo čipov(le kako če so pričakovali 3000 udeleženk), pa majic za otroke ter podobno. Mislim tudi, da bi se lahko potrudil z dvema ločenima startoma, ker je bila gneča na startu res prevelika.
Do naslednjega teka...