Na kolo

Ker nam je plezalni izlet  padel v vodo, beri ta velika Lumpa je zjutraj lajala :(. Nimam pojma kaka viroza je to. Po kaki uri lajanja je pa vse o.k., ne kašlja, ne kuha, ima apetit ...
V glavnem popoldne me je brat zvabil na kolo. Ker nimam svojega kolesa, sem si ga izposodila od svakinje in hop na Rašico.  Sam to ni tako, kot včasih. Kot prvo je to žensko kolo, jaz sem imela vedno, oziroma tisti dve kolesi v življenju, moška in sem navajena na tisto štango. Ko stopiš dol s kolesa in npr. piješ, gledaš zemljevid... se ti ta nasloni na bedra, žensko kolo pa pač pade po tleh. No to se danes ni zgodilo ;)!. Mi je bilo pa vseeno malo čudno pri spustu. Kot prvo mislim, da mi je kolo malo premalo, in kot drugo, sem se včasih, najverjetneje dobrih 10 let nazaj,  spuščala tako, da praktično nisem sedela na sedežu, ampak stala na nogah in s koleni stiskala okvir kolesa,  da mi ne uide. Kar pa danes ni bilo mogoče. Pa še spustit se nisem upala, ker sem imela vseskozi občutek, da me bo na ovinku odneslo. Sicer sem bila za iPhone vseeno prehitra, ker brat pravi, da je ujel le zadnjo gumo :). A vseeno ne tako hitra, kot je to letelo včasih :).
Uglavnem led je prebit. Morda bom letos na jeklenih menjala disciplino in moram začeti nabirat kolesarske kilometre. Danes jih je bilo nekih 13.

Za zabavo pa sem se kasneje  popeljala še z električnem avtomobilom.Tišji je od kolesa. :)

Drugič, ki to ni

Pred dobrim letom sem prvič dala kri in kaj kmalu so me zopet pozvali (po 4 mesecih). Takrat sem bila ravno bolna. V Januarju in Februarju so imeli kar krizo, neprestano so pozivali k krvodajalskim akcijam. Vendar pa sem sama imela vseskozi neke  zdravstvene težave, da nisem mogla. Zdaj tik pred tekaško sezono, se mi tudi ni zdela ravno najboljša ideja, vendar kot sem že  nekoč  pisala, da ne slovim ravno po sebičnosti. Tako sem se danes pogumno odpravila na Šlajmerjevo 6.
Pa sem prav hitro opravila, kljub temu da so imeli krvodajalsko akcijo (po skupini sodeč).
Prve te piknejo v prst, da ti preverijo železo. Že tu sem dobila rdeč štempelj "obisk zdravnika”.
Ma sej, če dobro pomislim, sem velikokrat zadihana že ob manjših naporih, samo da imam pa vrednost železa tako nizko, pa nisem mislila.
Zdravnica je bila prava vedeževalka. Samo listek z letnico in vrednostjo hemoglobina sem ji dala, pa me je prečitala kot  knjigo. Hec! No, kar me je najbolj presenetilo je, da me kot prvo  ni vprašala po načinu prehrane  (vegetarjanka, makrobiotik...) ampak po številu in starosti otrok. Nato mi seveda svetovala naj dodam en rdeče-mesni obrok na teden  in čim več sveže zelenjave in sadja + nek vitaminski dodatek na dan.
Zima je naredila svoje in pomlad je tu, čas je da povrnemo energijo telesu.

                                            Pomlad na mojem balkonu:)

Hand analyser

Doma imam škatlo, kjer so spravljene stvari iz preteklosti. Že precej prebrano, vendar še zelo ne sortirano. Tam se najdejo razni katalogi, lastni zapisi, tudi kaka fotografija in kar malo morje krojev in zapiskov, ki pridno čakajo na predelavo;).
Pred kratkim pa sem naletela na profesorico, pri kateri imam še stare študentske grehe. Sprva sem hotela kar glavo sklonit in iti mimo. Ja, valjada, kdo se me bo spomnil. V resnici pa je na našem (si ga pač po vseh letih lastim;)) faksu malo drugače kot pa na "povprečnem" faksu, kjer si le številka indeksa (tu ne mislim biti žaljiva, prej foušljiva), če se seveda ne potrudiš drugače. Študij je pač malce bolj individualen, že zaradi številke študentov, 30 na leto jih sprejmejo, in v višjih letnikih imaš večinoma individualne korekture s profesorjem. Če si pa še vztrajen študent(beri, vsaj 7 let statusa + še vztrajam), lahko bi dobila kar inventarno številko, pa to samo še podvoji vse skupaj. No in tako sem le zbrala pogum in "prijetno" pokramljala, zraven pa še potipala, kake so moje možnosti in če se lahko kej oglasim na "študentski" obisk. No, Tina, pa si si skopala novo jamo! Če ne gre drugače, tudi prav. Sej zdele si že drugo kopljem, tule na blogu;).
Bistvo zapisa je, da sem ob iskanju ustreznih zapiskov izkopala tale list:

In sicer je to izpisek iz mašine za prerokovanje, natančneje iz Krete leta 2001. Prav nasmejalo me je.
Sej veste, to je ena izmed tistih mašin, kamor položite roko in jo poskenira in pol vrže ven opis, zgleda približno takole:

Na Kreto smo se odpravile punce v lastni režiji, na lastnega "absolventa z vseh vetrov", vsaj kar se tiče fakultet. Oh, ja, bilo je... pestro.
Več ali manj sem zadovoljna z analizo moje roke. Ja, jaz verjamem, sej je opis pozitiven, no, tista zadnja postavka me dela malce nejevoljno, vendar je kljub negativnemu predznaku resnična. Čeprav, odkar imam Juno je ta zadolžena za daydreamingday pri nas doma;)
Me pa resnično zanima, na kakem principu deluje ta hand analyser. Am, bam, pet podgan, al je kak drug trik.
Bom letos v Grčiji poiskala avtomat, pa da vidimo kje sem pretentala usodo;))).

CUt heRE

Danes sem jo po zelo dolgem času slišala na radiu in me je kar mrzlica stresla.

Robi jo je napisal misleč, da bo to zadnja pesem, ki jo bo bend posnel, naslov pesmi je tudi anagram imena skupine, pesem pa naj bi govorila o samomoru kolega, več pa tule.

Dejansko pa v besedilu marsikdo najde svojo zgodbo...




The Cure
CUT HERE

So we meet again and I offer my hand
All dry and english slow
And you look at me and I understand
Yeah, it's a look I used to know
Three long years and your favourite man
Is that any way to say hello?
And you hold me
Like you'll never let me go
Like you'll never let me go

"Oh, come and have a drink with me
Sit down and talk awhile"
Oh, I wish I could and I will
But now I just don't have the time
And over my shoulder as I walk away
I see you give that look goodbye
I still see that look in your eye

So dizzy Mr. Busy too much rush to talk to Billy
All the silly frilly things have to first get done
In a minute - sometime soon - maybe next time - make it June
Until later doesn't always come
Until later doesn't always come

It's so hard to think "It ends sometime
And this could be the last
I should really hear you sing again
And I should really watch you dance"
Because it's hard to think
I'll never get another chance
To hold you
To hold you

But chilly Mr Dilly too much rush to talk to billy
All the tizzy fizzy idiot things must get done
In a second - just hang on - all in good time - won't be long
until later

I should've stopped to think
I should've made the time
I could've had that drink
I could've talked awhile
I would've done it right
I would've moved us on
But I didn't
Now it's all too late
It's over and you're gone

I miss you, I miss you, I miss you,
I miss you, I miss you, I miss you so much

But how many times can I walk away and wish "If only.."
How many times can I talk this way and wish "If only.."
Keep on making the same mistake
Keep on aching the same heartbreak
I wish "If only.."
But "If only.." is a wish too late

Rubikova kocka

Dule se je vrnil in nam prinesel mala darila. Med drugim tudi tole Google Rubikovo kocko, ki me je okupirala za celo soboto. Uspešno sem sestavila dva segmenta (torej osnovno ploskev + dve vrstici mejnih ploskev). Potem pa cel dan vrtela, zadnjo ploskev, prišla celo tako daleč, da so mi manjkale samo tri ali štiri in potem vse zamešala. Na internetu sem našla navodila. Vendar sem jih prepovršno prebrala, kar me je stalo kako uro vrtenja brez konca. Pogledala sem le slike in vrtela po slikah. Dule je seveda prebral navodila in me rešil!



Super je! Oglejte si uradno spletno stran Rubiks.
Kocka je starejša od mene. Mislim, da smo mi imeli doma dve, plus eno okroglo varianto. Tudi kače se spomnim, vendar ne vem točno kdo jo je imel.

Takole pa jo v 114 sekundah reši triletnica:

Absolutely Fabulous malo drugače...

Spomini in Krvavec...

V petek sva se odpravila na Krvavec. Na poti tja, sem v popolni tišini obujala spomine. Popolna tišina je nekaj, kar resnično pogrešam, od kar imava Ragljo in Kaskaderja.
Spomini so segli vse do takrat, ko je žičnica ali takratni jajček, vozil le vsako uro, in če si zamudil, si čakal na mrazu do naslednjega zagona gondole. Seveda je bila posledica tega, nervoza pred odhodom, mami je hitela še s sendviči , oči je norel da bomo zamudili, Gregor pa je le milo gledal, kakšna bo usoda sendvičev. No, ko smo prišli do gondole in kasneje tudi na Krvavec, je bilo vse pozabljeno. Ruzak smo pustili pri stričku s sidri, in sendviči s suho salamo in domačimi kumaricami so bili odlični. Smuka je bila vedno odlična, vsaj tako se danes spominjam. In ker smo smučali do zadnjega in ker je bila jajčka res počasna, se je zgodilo, da smo čakali več ur na gondolo. Domov smo prišli po sedmi uri in spomnim se, da je bila mami že vsa siva od skrbi in pečenka presušena od čakanja, mene pa so usta od vetra tako pekla, da si solate niti poskusiti nisem upala. Pa sej se še spomnite, ni bilo mobitelov.
Kasneje, v srednji šoli sva s Pijačo (vzdevek je dobila, ker je mene in očeta vedno povabila še na pijačo, ko smo jo nazaj-grede odložili doma), smučali od zgodnjih jutranjih ur do konca, še sendviče sva jedli, kar med vožnjo na sidrih, saj je bilo v času malice občutno manjša gužva na smučišču. Tako sva viseli na Krvavcu skoraj vsak vikend. Kasneje v študentskih časih, pa je bilo obiskov Krvavca manj in tudi gužva je bila precejšna, vendar ne taka kot v petek.

Še nikoli nisem parkirala tukaj, v bistvu si sploh nisem mogla mislit, da je tu parkirišče za Krvavec, ampak le od pizzerije Pod Jenkovo Lipo.



Seveda da nisva bila med najzgodnejšimi, (nekoč se bom zopet zmenila z Janezom, ker je dobr filing prvi zapeljat po zratrakirani progi),ampak tako pozna pa tudi ne. Skrbelo me je, da bo na samem smučišču res gneča, pa je bilo kar vredu. Smuči so res veliko bolj hitre, tako da je gneča le na žičnicah ( le 6-seda res dobro požira množico), temu primerna pa je tudi varnost na smučišču, helikopter je pristal in naložili so vsaj en aki.

Za vso to nostalgijo je poskrbel prav Dule, moj velik športnik ;).



V starih dobrih časih smo se norca delali iz Zagrebčanov (ko smo mislili da smo mi smučarski narod, oni pa fuzbalerji). "Opet oni sa daskama!" Samo oni so imeli tako obrnjene smuči na avtu, smučke so bile seveda hudo lepe, kot tudi ostala njihova oprema, vendar to je bilo pa tudi vse, kar so imeli.
Dule pravi, da je tako bolj praktično za odpiranje prtljažnika. Praktično ali ne praktično, so nekatera nenapisana pravila, in to je sigurno eno izmed njih. Domov grede sem veliko bolj sproščeno sedela na sovoznikovem sedežu.