Čas - četrta dimenzija

Manimejkerjev zapis me je inspiriral (malo tudi petkov pogovor z Miss Ninja wannabe:) ), no malce tudi ujezil :). Manimejker je zapisal, da popoldneve preživlja z družino. Khm, se mi je kar zaletelo, tole popoldne od 18.30 do 20.00. Pomoje so to le kratki večeri. Po 20 uri sta dekleti že v postelji, midva pa imava tako ali tako razdeljene aktivnosti, 2x on in 2x jaz. V petek, pa če ni kdo od naju zmenjen s prijatelji, je večer za film in tako najin čas.
 Znotraj takega urnika, pa je res malo časa za prijatelje in širšo familijo. Vendar se jaz že od nekdaj družim z športno aktivnimi in ti so tudi tisti prijatelji, ki sem jih kljub družini uspela obdržati. Seveda je tu potrebno nekaj fleksibilnosti tudi z druge strani. Tako se nam pridružijo na plezalnih vikendih  ali pa na sprehodih na manjše hribčke.  Prav tako se mi kdo pridruži na teku po Tivoliju, medtem, ko dekleta plavajo ali pa na kaki drugi aktivnosti.  Res pa je, da si redko vzamem čas za posameznika, da bi šla z njim le na pijačo. Večinoma se mi to zdi izguba časa, saj je to možno le ob večerih ob koncu tedna ali vikendih, tu pa večinoma pretehta spanec, ki je za migrenskega človeka še kako pomemben. Povsem razumem, da se to sliši egoistično, vendar se meni zdi edina logična izbira, da se ob naraščajoči družini in njenih zahtevah, skrči krog prijateljev, tako kot se skrči tvoj prosti čas in z njim tvoji osebni interesi.   Seveda obstajalo izjeme in tako imam tudi jaz svojo "staro klapo", s katerimi si privoščimo tudi take večere. Večinoma so to neke rojstno dnevne obletnice, nekako 4x na leto uskladimo urnike in si privoščimo večerni klepet in kak kozarček preveč, pa mi ni nikdar odveč.
Tudi tole nedeljsko likanje mi je redkokdaj odveč.
Lep začetek tedna vam želim.