Črtice...

Sem se odločila, da grem kar po vrsti, uničevat blago:)

Tole je moja nova majčka.

Tale pa je Sandrina.

Nekaj je še v delu za mojo starejšo Lumpo (pokažem ko dokončam) in zeleno črtastega blaga je konec.

Morski motivi

Za malo Morsko zvezdo in njenega brata.

Pogumni tretjič

Bolje rečeno: Neorganizirani! Namesto da bi izkoristili izkušenost, smo se lovili kot kaki fazani:).



Moj brat je pridno treniral in tako pogumno stekel naprej že na ravnini. Midva z Manimejkerjem sva se pritoževala nad njegovo nevzgojenostjo in tekla v predvidenem tempu. Mogoče kar malo prehitro. Pod Golovcem me je že zmanjkovalo in nekje sredi klancev sem Manimejkerju samo pomahala in upočasnila. Kmalu pa tudi hodila. Gužva je bila res velika. Piskal mi je v ušesih in stiskalo me je v mečih. Ajajaj Tina, Tina! Pa je šla strategija v tri k...! Pomislila sem, kako bi mi prav prišel kak sladkorček, jaz pa valjda brez vsega. Če dobro pomislim, sem cel teden preskakovala kosila in jedla res ne-pripravljalno. Testenin sploh ni bilo na jedilniku, pa so drugače pri nas vsaj dvakrat, če ne trikrat na teden. Ja nič, nekdo more biti najšibkejši:(.
Fanta sta jo ucvrla naprej, saj nabrž nista pričakovala, da bo mene tako zvilo. Na vrhu Golovca smo se kasneje tako lovili, da sem tekla še nazaj po Manimejkerja. Torej totalno neorganizirani! Vmes so nas prehitele še Mične sestre (čisto sveže novinke). Ja to pa res ni za nikamor! Po klancu navzdol smo spustili in je kar šlo. Tudi mimo Mičnih nam je uspelo. Na ravnini pa me je zopet pošteno pobiralo. Fanta sta me priganjala, vendar moči ni bilo nič več. ŠKODA!
Prepričana sem, da smo bili res dobro pripravljeni. Vendar kje men pamet, da nič ne jem in kje fantoma pamet, da me pustita samo. Drugo leto pa spet.
Rezultat je bil seveda boljši kot dvakrat prej, vendar nikakor ni niti blizu zastavljenemu:)

Vohali poletje

Tudi mi smo se odpravili poletju naproti.
Najprej v Ponte Porton malo poplezat. Tu so nas ob glasni žabji svadbi skorajda pojedli komarji.

Potem pa do morja povohat, če res diši po poletju.



In JA!!! DIIIŠIII! JUPI!!!

Dve muhi na en mah

Že dolgo, dolgo, sem se želela poizkusiti v šivanju čipke. Pa ne tiste kleklane klasične čipke, take šivane, ki se ji bojda reče zračna čipka.
No, pa sem se le opogumila in jo zašila. Naredila sem si "šiviljsko uniformo".

Potrebuješ: pisane sukance, šivalni stroj, domišljijo in najpomembnejše, poseben material na katerega šivaš in se kasneje raztopi v vodi.
Takole jo pošiješ:

In kasneje še všiješ.

Tadam!!!

Mislim, da sem mestna

Zopet sem dobila inspiracijo pri Sandri. Ta isti dan smo se potepali po Tivoliju, ne da bi se srečali. Tako sem se odločila, da priznam, da sem bolj mestna. Čeprav sem doma s predmestja.

Super mi je, da je Tivoli na poti domov iz vrtca. Včasih gremo malo na igrišče, drugič si ogledamo razstavo fotografij, gremo do Tivolskega gradu na sladoled, hranimo veverice, se učimo ptice, rolamo, kolesarimo do živalskega vrta, se sankamo, delamo sneženega moža ali pa hranimo ježa z banano.



Spominjam se, kako sem se neke zime, s takratnim fantom, podala na Rožnik in se mi je zdelo, kar nekaj. Navajena seveda Šmarnogorske vzpetine. Kdo bi si mislil, da bo kasneje prav ta destinacija, postala ene mojih najljubših.
Kasneje, ko sem se preselila na lokacijo, kjer sem sedaj, sem sprva tožila, da tu ne morem teči. Neprestano neki vzponi in spusti. In tako tudi nisem tekla.
Prvo porodniško sem preživela na destinaciji med Ljubljansko tržnico in Tivolijem. Uživala sem v hladu kostanjev. Drugo porodniško pa me je N. (prav tako na porodniški) zvabila na Rožnik. Takrat se je začelo. Celo zimo smo se martinčkale na Rožniku, z vozički seveda. Super je bilo. Po porodniški pa sem začela tudi tekati po Rožniku. Ugotovila sem, da mi raznolikost terena strašansko ugaja. Tudi Lumpi gresta zelo radi na flancate.
No, danes mi je bil malce manj ljub. Saj sem v jutranjih urah kar precej sopihala v klance. Mislim, da me je dobrodelnost precej načela in bojim se, da bom na teku med šibkejšimi. Ajaja!

Res rada, živim tako blizu mesta. Rada se prevažam s kolesom. Rada hodim peš. Ne maram vožnje z avtomobilom. Rada imam mestno tržnico. Rada imam jutra v mestu. Še bolj pa večere. In neverjetno so tiha jutra med vikendi. Tako tiha, da se otroci vedno, ampak res vedno, prej zbude.
Torej mislim, da sem mestna. Tako kot babi Justi :)

Dobrodelni teden

Glede na trikratno udeležbo v dobrodelnih akcijah ta teden, bi morala biti več kot zadovoljna sama s seboj. Vendar nisem. Skicirka je polna nekih idej, ki nikakor ne pridejo do svoje upodobitve. Pa ne samo skicirka, tudi indeks čaka, še na svoje finalne vpise, stanovanje na načrte...
No, pa da ne zaidem s teme:).
Danes smo seveda tudi čistili. Ekipa Mali čistilci.
Dodelili so nam odlagališče poleg smeti v Kosezah.



Vendar, ko smo se danes pripeljali v polni opremi, beri s sponzorskim kombijem, smo ugotovili, da so večino stvari že odstranili. Pred tednom dni je izgledalo kot divje odlagališče gum. Danes pa gum ni bilo več.



Nič hudega. Otroci so čistili okolico, z Manimejkerjem pa sva naložila žimnice, ostanke hladilnika in drugi kosovni material v kombi in ga odpeljala na zbirno mesto. Ocenili smo da smo očistili 2 m3 in kot prvi javili očiščeno odlagališče v Ljubljani.



Za nagrado pa smo si privoščili sladkanje v Kresnički. Super je bilo.
Na poti domov smo imeli še voden ogled po sponzorskem posestvu in dekleti kar nista hoteli domov. Dvorišče, otroci, konji, psi, ribnik...
Pa smo morali vseeno. Sama sem morala še na Formaraton. Odtekla sem slabe tri kroge. Definitivno je že prevroče za dolge tekaške hlače in definitivno nisem ljubitelj nažiganja krogov. Je blo pa vseeno lušn. Če bi imela še kako soklepetačico bi sigurno odtekla kak krog več. Zdaj pa na jagode s smetano in dan bo poln!